Na verigi: Luka Krajnik

Tole bo pa izčrpno in zelo poučno - iz zakulisja Red Bullove bike produkcije. Družbeni mediji Red Bull Bike so namreč Lukatov dom. Pa Rampage, južnoameriški ulični DHji ...

Luka je na Verigo povabil Mitja Kodrič.

• Vzdevek: kar po priimku “Krajnik”. Na snegu sem bil dolga leta Miško.
• Kraj: v srcu za vedno Gorenc, trenutno pa Koper
• Starost: 33
• Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : zdaj, ko sem obalčan, MTB klub BOSHK
• @lkrajnik

Mitja: Opravljaš delo za največjega proizvajalca energijskih pijač, kar nekaj let si upravljal njihove kolesarske socialne medije. Kaj točno to delo zajema in kako si prišel do tega?

Luka: Uff, to-do lista je bila zadnjih nekaj let bolj ali manj vedno dolga, a zabavna. Na kratko bi jo lahko opisal takole: tvoja naloga je, da Red Bull Bike čim več (in vedno več) uporabnikov družabnih omrežij ponotranji kot dom vrhunskih vsebin iz sveta kolesarstva, pa naj bodo zagriženi gorski kolesarji ali pa nekdo, ki se s kolesarstvom sploh še ni srečal. Bolj po domače: velika večina vsega, kar je v zadnjih 5 letih pristalo bodisi na Red Bull Bike Instagramu, Youtube-u ali Tiktoku, je šlo čez roke naše ekipe.

Kako sem prišel do tega ????. Ne vem, očitno sem se vedno nekako znašel na pravem mestu ob pravem času in bil pripravljen zavihati rokave.

Zadnja leta si bil prisoten na večini največjih kolesarskih dogodkov. Kateri ti je ostal najbolj v spominu in kako je potekal tvoj dan na dogodku?

Težko bi izpostavil enega samega, vsak ima svoj čar. Dnevi na dogodkih so intenzivni, kdaj tudi stresni, ampak ponavadi na kul način.

Če gledam s perspektive “kulturne” izkušnje, ni boljšega kot urban downhill tekme Red Bull Cerro Abajo v Čilu, Kolumbiji in Mehiki - tekanje gor in dol po “faveli” s snemalno opremo zna biti svoje vrste “action sport”, a kaj kmalu ugotoviš, da večina ljudi nasmehu in “hola” vrne še večji nasmeh in da so nad kolesarji, ki letijo dol po stopnicah, še bolj navdušeni kot ti sam.

S perspektive avanture mi je zagotovo najbolj pri srcu vsakoletno romanje v Utah. Na Red Bull Rampage se mi vedno znova ponastavi zgornja meja, kje vse in kaj vse se da pofurati s kolesom. Kdaj pa kdaj se mi, kljub gorenjskim koreninam, na vrhu kakšne linije kar malo tresejo noge - sploh pa ob misli, da sem jaz tukaj samo, da dobim dober shot, tisti zraven mene pa ga bo dol nažgal s kolesom.

S perspektive “združevanje koristnega in prijetnega” pa verjetno zmagajo “performance campi”, kjer se enkrat na leto na eni lokaciji za kakšen teden na kup nabere večina Red Bullovih MTB čelad. V okolju brez pritiska tekmovalnega urnika, “uradnih” kamer in množic je veliko lažje s športniki soustvarjati kvalitetne vsebine, ki izžarevajo pristen hype in energijo - vsebine, ki jim pravimo “social gold”. Dodaten bonus pa je, da se velikokrat najde čas za kakšen lap s kom, od katerega se lahko naučiš veliko o furanju.

Obiskal si kar nekaj kolesarskih centrov po svetu. Kako bi ocenil slovenske gorsko kolesarske poti napram svetovnim?

Nekaj kultnih spotov je že padlo, nekaj jih je še na seznamu želja. A z vsako potjo v moji glavi glasneje odzvanja pregovor: “povsod je lepo, a doma je najlepše”. Slovenija je po mojem mnenju med boljšimi MTB destinacijami na svetu. Ne samo, da imamo na relativno majhnem prostoru na izbiro veliko različnega terena, za dobre pogoje gre zahvala predvsem mtb skupnosti, ki je sploh od covid časov naprej prestavila v impresivno prestavo.

Ker klasična “turistična industrija” (smučarski centri) pri nas razen redkih izjem bodisi noče, ne more ali ne zna peljati dolgoročne zgodbe o MTB uspehu, pobudo prevzemajo manjši placi, ki temeljijo na udarniških akcijah in na podpori lokalne scene. Takih placov je iz leta v leto več in kar naenkrat se prebudiš v MTB raju - singlce skoraj na vsakem kuclju, zrihtan flow v vsaki občini, vsaj en jump line na upravno enoto, shuttle tu in tam, še pump track je že skoraj v vsaki vasi, če pa še ni, bo pa pred naslednjimi županskimi volitvami.

Tega (sploh v Evropi) ne najdeš povsod - res dobro gre našim vzhodnoevropskim bratrancem na Češkem in Poljskem. V Avstriji, s katero se res radi primerjamo in kjer sem preživel zadnjih 5 let, pa ta bottom-up/grass root/dig & ride skupnost skoraj ne obstaja. Vsi smo dobrodošli v ogromnih centrih, kjer plačaš, furaš, nekaj poješ in spokaš, a očiščene singlce z nekaj bandami po službi ne boš doživel.

Skratka, vrhunsko! Globok poklon vsem, ki gonite lopate, krampe in motorke ????

Kaj bi rajši znal, neskončni manual na kolesu ali popolni method na snežni deski?

Oboje, a je pot do tja še doooolga.

mtb.si: Zadnja novica je baje, da si od 1. januarja “na svojem”, ne več (neposredno) v službi modro-srebrne pločevinke. Povej več!

Luka: Res je. Pustil sem en “dream job” in začel z drugim dream jobom - oktobra sva se z ženo Vido razveselila naraščaja, ta veseli dogodek pa seveda narekuje rahlo spremembo življenjskega stila. Po 5 letih dogodivščine v Salzburgu in skupno 13 letih “redne službe” pri Red Bullu odhajam na svoje, a zagotovo ne daleč, saj ostajam povezan s kar nekaj projekti.

Greš se bajk, padalstvo, bordanje in drugo deskanje … Poklicno pa si šel po stopničkah v Red Bullu v kolesarski smeri. Po izbiri, po naključju oziroma po hišnih potrebah? Je bila prava smer?

Od nekdaj me vlečejo športi, pri katerih te na čase pošteno stisne od strahu. Verjetno zato, ker me prisiljo, da sem 100% osredotočen na trenutno početje ????. Od nekdaj tudi verjemam, da lahko iz svoje osebne strasti oblikuješ svojo “službo”. Najprej je bila kakopak goreča želja, da bi bila ta služba vrhunski šport, natančneje bordanje. Kot mnogim, ni šlo čisto po teh načrtih, a bilo mi je jasno, da hočem nekako ostati v stiku s to “sceno”. MTB je spadal v podobno kategorijo zabave, le da nikoli nisem gojil nekih tekmovalnih ambicij. Od trenutka ko mi je kolega posodil CD z NWD II, pa sem bil prepričan, da je to najbolj hardcore stvar, ki obstaja.

Tam nekje na faksu sem imel v glavi nek seznam v katerih športih in za katere brande bi rad delal, pa je nekega dne prišla mimo priložnost za študentsko delo na Red Bullu v Ljubljani (hvala Anja!). In se je začelo - najprej dečki za vse, bil pa je to ravno čas razmaha Red Bullove online prisotnosti in družabnih omrežij. Nekdo je moral to delati tudi v Sloveniji in hitro sem dvignil roko.

6 let kasneje sem skrbel za vso online pojavnost Red Bulla v Sloveniji in sem šel v Maribor, ki je po 10 letih premora spet gostil World Cup v downhillu. Tam sem prvič doživel “buzz” tekme za svetovni pokal od blizu in bil sem navdušen. Sem pa tisti teden med delom spoznal tudi par sodelavcev iz “avstrijske centrale”, skupaj smo odfurali par pohorskih trailov in se takoj ujeli. Pol leta kasneje mi je eden izmed njih poslal link do razpisa za delovno mesto v Red Bull Bike ekipi in sem zavihal rokave. Malce naključja, malce hišnih potreb, smer pa se mi je podzavestno risala sama od sebe in imam občutek, da je prava.

Ko je bil Red Bull za krmilom svetovnega pokala, si bil aktiven tudi tam. V zadnjih sezonah si gotovo spremljal tudi novo revolucijo v svetovnem pokalu, preoblikovanje “televizijskega izdelka” in usmeritev v plačljive vsebine. Kako se ti zdi vse skupaj?

Ekipo WBD (Warner Bros Discovery) je ob prevzemu pravic za prenose in organizacijo tekem za svetovni pokal čakala zelo nehvaležna naloga - produkt, ki je bil prej desetletje na relativno visokem nivoju in brezplačen, so morali postaviti za plačljiv zid. WBD pač ne prodaja pločevink temveč pretaka vsebine in nekje je potrebno zaslužiti. Če bi takoj iz štarta na vseh področjih občutno dvignili nivo, nemalokateri mtb navdušenec verjetno ne bi kompliciral in bil pripravljen plačati za nadgrajeno izkušnjo. Ker se to ni zgodilo takoj, so naleteli na odpor med občinstvom, istočasno pa so po mojem mnenju svojo vizijo malce ponesrečeno komunicirali tudi z ekipami in športniki.

WBD-jev potencial, da gorsko kolesarstvo predstavi zares širokim občinstvom, je ogromen, a bodo svoj pristop morda morali še izpiliti - malce več poslušati športnike, ekipe in občinstvo in malce manj zvezo UCI, to bi bil odličen začetek.

Kar se tiče dogodkov, ima Red Bull sedaj v žepu Rampage, Hardline, Cerro Abajo, tesno sodeluje s serijo Crankworx, v svetovnem pokalu je prisoten skozi posameznike, v cestnem kolesarstvu celo z ekipo. Pa seveda je tu sodelovanje pri največjih filmskih projektih. Več prisotnosti in kontrole v svetovnem pokalu verjetno RB tako ne potrebuje?

Vse, kar lahko rečem je, da je kolesarska prihodnost pri Red Bullu svetla :)

Si na medijski strani in verjetno nisi neposredno vključen v pokroviteljstva, a vseeno … V Sloveniji imamo redbullovo čelado na glavi BMX freestylerja Jaka Remca, kam pa misliš, da mora prileteti kak gorski kolesar, da si jo bo prislužil?

V te vrste odločitev neposredno nisem bil nikoli vključen, sem pa moral kdaj pa kdaj prispevati mnenje s svojega področja. Črta, na drugi strani katere čaka čelada, ne obstaja. Vsak izmed 93 kolesarjev, ki so del Red Bullove družine, kolesari svojo pot. Vrhunski rezultati v tekmovalnih disciplinah, premikanje športa naprej in karakter so stvari, ki vsekakor štejejo.

Glede na to, da imamo v Sloveniji na dosegu poldnevnega izleta z avtom vso infrastrukturo - od najmanjšega pump tracka za poganjalca do proge vredne svetovnega pokala in jump linije, vredne Fest Seriesa - je po mojem mnenju le vprašanje časa, kdaj se pojavi nekdo, ki mu lahko uspe.

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Luka: Tam, kjer je dobra klapa in trail tako leti, da se vsi celo pot deremo.

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Nekje v Julijcih na turni smuki z Vido ali pa kakšna 2 km višje na vratih letala s padalom na hrbtu.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Več časa bi namenil letenju.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Pivot Firedbird. Če imaš en bajk za vse, je to to.

Tvoje prvo kolo?

Bilo je rumeno, imelo je tista pomožna kolesca. Z bratrancem sva imela enaka in je njemu prej uspelo sfurati brez malih kolesc … jokal sem kot dež.

S kom bi najraje fural? Komer koli na svetu (ali v vesolju), živim, mrtvim, namišljenim …

Komaj čakam, da se na trail zapodim za svojo hčerko.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Al delaš na polno, al pa brez veze da delaš.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil? Tudi, če si ga v resnici nisi …

Parih resetov se ne spomnim prav dobro, enega pa bi z veseljem pozabil ????. Bilo je enem izmed RBjevih performance campov v Dyfi Bike Parku v Walesu. Po delu sem se pridružil “vlaku”, ki je drvel daleč nad mojim nivojem furanja, in se že na drugem kickerju pošteno precenil. Klasičen overshoot in čez balanco, malce navito zapestje. Vse bi šlo hitro v pozabo, če ne bi med pregledom pri fizioterapevtki jaz na precej vidnem mestu omedlel in padel pod mizo. Ko sem se zbudil, sem zvedavim obrazom nad mano poskušal razložiti, da je med pregledom pritisnila na neko točko v zapestju in da sem od bolečine padel dol. Valda mi nihče ni verjel, vsi so se smejali in mojo omotico pripisali drugim efektom, ki naj bi jih fizioterapevtka imela name. Še danes nekateri ne zamudijo nobene priložnosti, da me spomnijo na to prigodo vsakič, ko se srečamo.

Tvoja glasbena želja oziroma glasbeno posvetilo bralcem mtb.si?

Nikoli nisem in verjetno nikoli ne bom prerasel punk-rocka.

Naslovna fotografija Nejc Ferjan @nejcferjan

Preberi še

Na verigi: Mitja Kodrič
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

https://www.mtb.si/intervjuji/na-verigi-mitja-kodric/

Objava Na verigi: Luka Krajnik se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

: 04.02.2025

Izvor: www.mtb.si