Dan D se nezadržno bliža. Ob polnoči so se končale predprijave za prvo izvedbo dirke, katere koncept je bolj kot ne doma preko luže in ga na stari celini skorajda ne poznamo. Dirka, katere trasa je znana le po GPS sledeh oziroma zemljevidu. Dirka, ki nima okrepnih postaj niti servisnih con, v bistvu tekmovanje, kjer si res odvisen le od sebe, brez zunanje pomoči. Pred sobotno premiero smo nekaj vprašanj zastavili Marku in Klemenu.

Uroš: Od kod ideja o nepodprti in dokaj avanturistično naravnani dirki?

Marko & Klemen: Že nekaj let navdušeno spremljava “alternativno” kolesarsko sceno, seveda naju zanimajo tudi profesionalne dirke, a naju avanturistična plat kolesarstva nekako bolj pritegne. Vedno sanjava o udeležbi na kateri od znanih ameriških dirk, kot je Dirty Kanza 200, Almanzo 100 ali celo The Great Divide Route, vendar nama finance zaenkrat tega še ne omogočajo. V Evropi je na tem področju sicer že nekaj dogajanja, a vseeno ni takšnega navdušenja kot čez lužo. Odločila sva se, da po zgledu Američanov poskusiva v Sloveniji organizirat dirko, ki bi zadovoljila najine želje in v najboljšem primeru navdušila še koga nad takšnim načinom kolesarjenja. O tem sva razmišljala že precej dolgo, letošnja udeležba na Tuscany Trail avanturi v Italiji pa je bila še dodatna brca v rit, da se končno lotiva dela.

 

Gre bolj kot ne za nekakšen gravel grinding oziroma makadamkanje. Je bilo težko najti primerno traso?

Pravzaprav ne. Oba prihajava iz Pivke, stanujeva pa v Ljubljani. Letošnja trasa je torej nekakšna kombinacija poti, ki sva jih skozi vsa ta leta prekolesarila na poti v rojstni kraj in nazaj. Klasična uporaba stare asfaltirane ceste nama je že zdavnaj postala dolgočasna in tako sva začela z iskanjem raznih alternativ … Potrebno jih je bilo samo še nekako smiselno povezati v celoto.

 

Obstajajo pravila koliko različne podlage mora biti na trasi?
Glede na to, da so dirke takšnega kova med seboj zelo različne, nekega ustaljenega pravila ni. Želela sva si čimveč makadama, a hkrati se nisva osredotočala samo na to. Hočeva, da tekmovalci ne razmišljajo samo o cilju in nagradi temveč tudi uživajo v naravi ter pogledu na kraje, skozi katere potujejo. Zato je bilo potrebno uporabiti tudi malo več asfaltnih cest, kot je bilo sprva v načrtu. 

 

170 kilometrov in dobre tri kilometre višincev ni za vsakogar. Ste za prvo izvedbo namenoma izbrali dolžino, ki je daljša od znamenitega maratona Franja in glede na to, da podlaga ne bo asfaltna, tudi po času dirka ne bo ravno nekajurni izlet?

Kot že rečeno sva se zelo zgledovala po Američanih in nekakšna stalnica njihovih dirk je dolžina 100 milj. Preneseno v kilometre to nanese nekaj čez 160 km, a 170 km se lepše sliši. Šalo na stran, želela sva takšno razdaljo, ki takoj namigne na težjo zahtevnost dirke in prisili tekmovalce k preučevanju trase ter malo drugačni pripravi, kot bi jo imeli za klasičen maraton. Z maratonom Franja pravzaprav ni nobene vzporednice. Predvidevava, da bodo najhitrejši tekmovalci potrebovali okrog sedem ur za dosego cilja, a glede na to, da gre za prvo izvedbo, bomo o realnih časih lahko govorili šele, ko bo dirka mimo. Samo v vednost; cilj bo odprt do polnoči.

 
Traso ste najbrž prevozili več kot enkrat. So na njej elementi(težji odseki), ki bodo močno otežili prebijanje proti cilju, ki bo pred vašo trgovino?
Tako je, trasa je bila večkrat preverjena in pregledana, predvsem v zadnjih tednih. Zaradi slabega vremena in količine padavin sva bila primorana traso pred objavo tudi nekoliko spremeniti. Težjih odsekov je malo, pa še ti so kratki. Največji problem bo verjetno povzročala navigacija, saj v gozdu lahko hitro zgrešiš križišče, če nisi 100% pozoren. Zaradi grobega terena je seveda tudi večja verjetnost defekta, kar pa lahko zaustavi še tako hitrega kolesarja. 

 

Zanimiv je tudi koncept nagrajevanja, Winner takes all (zmagovalec pobere vse). Kaj več o tem?

Ponavadi se ljudje takšnih dirk ne odeležujejo zaradi nagrad temveč zaradi izziva in časti. V bistvu marsikje sploh nimajo nagrad. Po eni strani se nama ta princip še bolj dopade, vendar pa sva prišla do zaključka, da bo verjetno udeležba malo bolj resna, če določimo štartnino in nagrado. Še vedno sva mnenja, da bo velika večina udeležencev tekmovala zaradi osebnega izziva in doživetja, vendar pa dodatna motivacija sigurno ne škodi. Na koncu se nagrada razdeli na dva dela glede na število prijavljenih v posamezni kategoriji.

 

Kategoriji sta dve. Lahko bi rekli ena ta prava in druga za vse ostale. Kakšno kolo ima po vajinem mnenju prednost?

Tako je, kategoriji sta dve, ena za kolesa s cestnim krmilom, druga pa za gorska. Katera je taprava, bomo vedeli v soboto … Traso sva vozila že z obema tipoma koles in če ima cestno prednost v enih delih, jo ima gorsko v drugih. Kljub temu sva mnenja, da bodo tekmovalci v cestni kategoriji prvi v cilju, a dopuščava prostor za presenečenja. Prav zaradi tega sva se odločila tudi za ločene kategorije, saj bo tako nagrada pravično razdeljena in vsak se bo maksimalno potrudil.

 

Odziv na družabnih omrežjih je bil zelo velik. Je enako tudi pri številu prijavljenih?

Takšnega odziva res nisva pričakovala, sploh zato ker takšnih dirk v Sloveniji in okolici enostavno še ne poznamo. Prijavljenih je trenutno okoli trideset, kar se nama že samo po sebi zdi uspeh, saj sva pričakovala tistih nekaj prijatelje,v s katerimi tekmujemo v ciklokrosu, ter mogoče še par navdušencev. Predvidevava, da bo v soboto še nekaj prijav na kraju samem. 

 

Opazili smo, da se je prijavil tudi Matej Mohorič. Bo potemtakem Dust Lust izgledal kot lov na lisico/lisjaka?

Med prijavljenimi se je znašel tudi dvakratni svetovni prvak v cestnem kolesarstvu, česar zdaleč nisva pričakovala. Pa vendar to ne pomeni, da je zmaga že oddana. Že zaradi tipa dirke je možno veliko scenarijev, od defektov, zgrešenih križišč, padcev pa do izčrpanosti. V soboto bo res zanimivo.

  

Ekipa Pici Bici se je doslej lotila že kar nekaj avanturističnih podvigov, tudi Tuscany Trail. Lahko kaj takšnega pričakujemo tudi pri nas? 

Udeležba na Tuscany Trail je bila kot nekakšen mejnik, tako za Pici Bici kot tudi za vsakega od nas individualno. Dobili smo nov zagon in občutek, da kaj takšnega z lahkoto izpeljemo tudi doma. Slovenija ima res ogromno lepih poti, ki se jih da uporabiti, žal so zaradi nesmiselne zakonodaje najlepše poti nedosegljive, a upamo, da se bo to v kratkem spremenilo. Načrti za prihodnost so veliki, med drugim tudi kaj daljšega kot je Tuscany Trail, a za začetek sva se vseeno odločila, da poskusiva z dirko, kot je Dust Lust, od tu naprej gradiva na izkušnjah.

Fanta hvala za pogovor!

dustlust.pici-bici.com

Uvodna fotografija Jurij Šajn

: 22.10.2015

Izvor: www.mtb.si