Peter Zupančič je našo verigo tretjič v zgodovini poslal v tujino (če ne štejemo v tujini živečih Slovencev) k štirikratnemu avstrijskemu prvaku v krosu v mladinskih kategorijah. Med mlajšimi člani se mu ta naslov še izmika. Zanimivo je, da je bil reprezentant zadnji dve sezoni član ljubljanskega Uni teama, tja ga je pripeljal Robert Kircher.

Michael Mayer

Vzdevek: -
Kraj: Kufstein, Avstrija
Starost: 21
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : UNI Team (2014-2015)


Peter: Prvič se te spomnim iz Langenloisa 2010 iz kategorije do 17 let, ko si zmagal. Kdaj in zakaj si začel tekmovati? Kakšne cilje imaš?
Michael: Najprej sem kot številni Avstrijci smučal. Leta 2006 sem se odločil, da bom le kolesaril. V prihodnosti se želim predvsem tako dobro zabavati kot zadnja leta, ob tem pa biti tudi vse hitrejši.

Si eden redkih v gorskem kolesarstvu, ki so na dirkah večino časa na tubularjih. Kaj se ti zdi, da so njihove prednosti in slabe strani? Kateri so najboljši tubilarji in obročniki, ki si jih doslej uporabljal?
Tubularje uporabljam od leta 2008 in za kros so to gotovo najboljše gume. Ena prednost je, da ko tubular predreš, guma še vedno ni prazna. Če se zelo izprazni, sicer lahko poškoduješ obroč, a še vedno prideš do tehnične cone. Tudi če zlomiš obroč, imaš v gumi še vedno dovolj zraka. Guma se izprazni tudi če jo predreš z žebljem ali čim podobnim, a še vedno lahko hitro nadaljuješ, kot naprimer Nino Schurter na dirkah svetovnega pokala. Pomembno je, da tubular na obroč nalepiš z lepilom in ne s trakom. Zdaj več nastopam v maratonu, tam pa je moja prva izbira tubeless. Zato, ker tam nisi vsakih pet minut pri tehnični coni.
Zame so najboljši tubularji Dugast, tam lahko tudi izbiraš profile različnih proizvajalcev. Pošlješ jim plašč in iz njega izdelajo tubular. Pri obročih ima najboljše razmerje med ceno in kakovostjo aluminijasti obroč Bor. Odličen je za začetek in kolesarjenje s takšnimi obročniki je užitek. Najboljši obročniki za tubeless pa so po mojem mnenju Xentis.

Kako se MTB razvija v Avstriji? Ali ti zveza pomaga, da lahko nastopaš po vsem svetu, ali si bolj odvisen od sebe?
Nekaj se gotovo razvija, scena raste, a še vedno ni prav ogromna. MTB ni najstarejši šport, zato ga je težko primerjati s cesto. Lani smo s svetovnima prvakoma Albanom Lakato in Danielom Federspielom dosegli veliko in to je zelo pomembno za razvoj. Mislim, da avstrijska zveza dobro dela, a gorsko kolesarstvo ji ni prioriteta, za uresničitev vsega pa nimajo denarja. A se trudijo podpreti tekmovalce.


mtb.si: Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Michael: Na Tirolskem, na težki turi, najraje kar sam (morda se sliši smešno, a rad si vzamem čas zase in za svoj šport).

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Na turnem smučanju.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Vozil bi se s cestnim kolesom.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
To je moje kolo. Vozim le takšna kolesa, ki so mi všeč. Pomembno mi je, da je opremljeno s komponentami Shimano.

Tvoje prvo kolo?
Prvo je bilo poganjač, eno mojih prvih gorskih pa je bilo Ghost.

Tvoj vzornik?
To so moje misli.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Maximilian Brandl & Simon Andreassen.

Najljubša hrana, sladica?
Pasta na vse načine, za sladico pa torta, kakršna koli.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Ne prenehaj se učiti.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Na gorskem kolesu gotovo takrat, ko se mi je na ogledu proge svetovnega pokala v Novem Mestu na Moravskem leta 2013 zlomilo krmilo.

www.el-martillo.at

Uvodna fotografija foto Armin M. Küstenbrück/EGO-Promotion, spodnja fotografija Andreas Dobslaff/EGO-Promotion




: 02.02.2016

Izvor: www.mtb.si