Pretekli vikend je Kobarid, natančneje kamp Rut, pokal po šivih, saj je gostil evropsko prvenstvo gorskih kolesarjev v singlespeedu. Nepozabno druženje in nora zabava!

Začetek

Vsak začetek je težak in tudi priprave na evropsko prvenstvo so bile intenzivne in naporne. Od lanskega septembra dalje pa lahko mirno zapišemo, da je ekipa, ki je pripravljala tekmovanje, dejansko dihala s prihajajočim dogodkom. In čeprav v začetku preteklega tedna Kobarid ni obljubljal sončne kulise, saj je nekaj dni močno deževalo, je vikend postregel s soncem, skoraj poletnimi temperaturami in pozitivno atmosfero. Kolesarji iz tridesetih držav (no, če štejemo Škotsko, Severno Irsko, Isle of Wright in podobne 'države') in skoraj vseh celin so na prizorišče prihajali od ponedeljka dalje. Nekateri so si vzeli tekmovanje kot nekakšen dopust in so izkoristili nekaj dni za raziskovanje širše okolice in spoznavanje lokalne kulture in zgodovinske dediščine, spet drugi so prišli dan pred pričetkom in ostali še dan ali dva po koncu prireditve. Vsi pa z namenom, da se kar najbolj naužijejo vsega kar ponuja bližnja in malo manj bližnja okolica Kobarida.

V petek, dan pred prvenstvom, so poleg prijav na samo dirko potekale vodene ture po okolici. Ena izmed teh je vodila tudi na ogled dirke po Italiji, ki se je ravno v petek odvijala v okolici Čedada in so se kolesarji povzpeli tudi na Matajur. Spet drugi so se odločili za kulturno kulinarični izled Beer & Cheese Tour, nekateri pa še za nočno vodeno turo po okolici. Sledila so druženja v kampu Rut in po okoliških gostinskih lokalih, ter seveda nestrpno čakanje na 10. jubilejno dirko evropskega prvenstva v singlespeedu.

Furanje podnevi - in ponoči. Foto Blaž Oman

Proga in Dirka

Lahko narediš progo težko, lahko panoramsko, a najbolje je narediti skupek tehnične, z menjavo nekaj vrst podlage, in jo začiniti še s panoramo. No, prirediteljem je uspelo. Pa še vreme jim je šlo na roko. Vsaj dan pred dirko in na dan dirke same. A tudi s progo ni šlo vse gladko, pa čeprav so bila dovoljena pravočasno. Med dvodnevnim deževnim obdobjem tik pred dirko je bila nuja posekati nekaj dreves in jih vleči ven z gozda. Na tak način je šel en del trase “rakom žvižgat”. A se fantje in dekleta niso dali. V hudem nalivu so traso nekoliko spremenili in jo predelali do te mere, da so se izognili krepko uničenim vlakam. Hja, po Nikovem inšpekcijskem pregledu proge pet minut pred dirko je bilo ugotovljeno, da je trasa še nekoliko lepša.

Med dogajanjem na kobariškem trgu in pol ure pred startom se je aktivirala še gorska reševalna služba iz Tolmina. Fajn fantje, resnično! In ko so trije junaki, ki so naredili več krogov kot tekmovalci, potegnili še zadnje trakove po progi, je bila ta skupaj z “marshali”, tudi te imajo na singlespeed prvenstvih, nared in pripravljena na skoraj tristoterico kolesarskih navdušencev, da se spopadejo s kobariško zemljo in kamenjem.

Tudi tukaj obstajajo tihi favoriti, ljubljenci občinstva in včasih tudi “outsiderji”, ki znajo presenetiti. A tokrat ni bilo nevarnosti, čeprav se je našel junak v “maglia rosa” in se najhitreje pognal s startnega prostora, a je bil Kiwi Angus na koncu prvega kroga tam, kamor po navadi sodi in to kljub štiri, morda petminutnemu zaostanku zaradi klasičnega singlespeed trika. Za tiste, ki ne veste, po navadi se tekmovalce loči od koles, ta pa se skrije ali se jim odstrani prednji obročnik, pač vse je igra, tudi dirkanje.

Na štartu dirke Angus rešuje uganko: Kje je moje kolo? Foto Marko Šajn

Novodobni Woodstock?

Morda. A ne zaradi razvrata, temveč bolj kot ne zaradi enako mislečih, sproščenosti, sinergije in predvsem zaradi druženja na odprtem. V kampu, pod zvezdami in predvsem tisti pravi mantri: “Mi smo odprta in ne zaprta družba, ne pogovarjajo se le o kolesih, niti gramih, največkrat je debata o destinacijah, krajih, kulturi in hrani!”

Da ne bom preveč opeval raznolike združbe ljudi, bi zapisal samo to: Takšnih družabnih srečanj med kolesarji enostavno ni. Ni nesproščenosti, niti napetosti pred dirkami, čeprav se zdi, da tekmovalnost je, a vendar je tista zdrava. In tudi razočaranja trajajo največ toliko časa, dokler ni popit prvi vrček piva.

Lokalne dobrote

Vedno pritegnejo pozornost. Sir in pivo sicer v ospredju, a se ne branijo niti dobrega vina ali karpača. Dva kilometra od kampa je Hiša kulinarike Franko in tudi tam je bilo videti kar nekaj “maškar”, kajti tujci cenijo lokalno in inovativno kuhinjo. Ne uprejo se niti klasični hitri hrani, a se je tokrat zgodilo tudi to, da je v eni izmed picerij zmanjkalo pripravljenega testa za pizze. Ja kako se je pa to lahko zgodilo? Nekdo je bil lačen in je prišel po 30 pic za s seboj. Ni kaj, ko pride tristo in več ljudi v manjši kraj in se v njihove želodce prikrade lakota, se pač zgodi. Ja, tudi pijača, kakšna bolj eksotična od hmeljevega napitka, je v nekaterih lokalih prišla do točke, ko je natakarica rekla, da je pač zmanjkalo.

Če nadaljujemo pri lokalnih dobrotah. Ravno to iščejo fantje in dekleta, ko pridejo na tovrstna prvenstva, dirke oziroma druženja.

Nekaj je posedanje v kampu, klepet, zabava, tudi kaj se speče na žaru, ali se zjutraj pripravi močan zajtrk v stilu angleškega, s klobasami, slanino, jajci, in še čim. Če želiš zdržati maratonski dan, tak ali drugačen, je pač zajtrk najpomembnejši obrok. Ostalo pa so zagotovo tiste domače, pristne jedi.

In kot smo opazovali odzive prijateljev na družabnem omrežju, dostikrat so bile objavljene fotografije lokalnih dobrot, spodaj pa pripis, ki je bil v 100 odstotkih pohvalen. Tudi to je tisto ,na čemur se danarediti dober marketing in tovrstni gostje ga znajo.

Ena od iger, ki so odločale o prireditelju SSEC 2017. Foto Blaž Oman

Kamp Rut

Kot naročen. Streljaj iz centra Kobarida, streljaj od Soče in Nadiže, za kampom pa pobočje Matajurja. Si želiš boljše kulise? Najbrž ne. Uživanje in čilanje v kampu dan pred dirko, na dan dirke in še dan po dirki. Hkrati umaknjen od vreža in seveda manj kot kilometer od centra Kobarida. Naravnost fantastično. Kamperji, šotori in prikolice. Okoli pa stoli, hladilne skrinje, manjše in večje družbe tistih, ki se vidijo (če izpustimo belgijsko - nizozemsko - angleško navezo) enkrat na leto in potem “čilajo” in enostavno uživajo. Kamp je bil skoraj zagotovo lokacija številka ena!

Super akcijski junaki

Največkrat si dobra družba zabavo ustvari kar sama. In tudi tokrat je bilo tako. Od četrtka dalje. Za presenečenje so poskrbeli z nepozabnim koncertom. Oder sta si delila dva benda. Kot predskupina so za dvig temperature poskrbeli Šank Norris, zvezde večera pa so bili Super Action Heroes, ki so igrali tako dolgo, da so vsak komad s svojega repertoarja zaigrali vsaj dvakrat. Incidentov ni bilo, sta pa benda dobila vabilo za evropsko prvenstvo leta 2017. Da ne pozabimo petka. Tudi v petek je za boljše vzdušje skrbela glasba, v središču pozornosti se je znašel harmonikaš, ki je s svojega meha izvabljal melodije Metallice, AC/DC …

Super Action Heroes! Foto AD

Turizem

Ti ljudje so nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi v pomenu kolesarskega turizma. Pa ne zato, ker spijejo veliko piva, ali kot nekateri zmotno mislijo, da samo iščejo žur. Ne! Predvsem se naužijejo lepot krajev, kamor so povabljeni, jih raziščejo, poizkusijo in preizkusijo lokalno kulinariko in vse izkušnje prenesejo nazaj v svojo domovino. In kot pravi rek: “Dober glas seže v deveto vas” … Enoprestavniška druščina je najboljši glasnik kolesarskega turizma za marsikatero lokalno skupnost ali mikro destinacijo. In iz lastnih izkušenj lahko zapišemo, da je ob prvem obisku kokošk na Severnem Irskem le nekaj mesecev za tem našo deželo obiskalo več kot ducat singlespeederjev, ki so bili takrat na evropskem prvenstvu. In ja, skoraj vsi izmed njih so bili tudi letos med tristoglavo množico v Kobaridu.

Mnogi se bodo vrnili. A ne v maskah, ampak z družinami in prijatelji. Morda ne na kopanje v Nadiži ali na rafting po Soči. Prišli bodo v Slovenijo. Bodi si s kamperjem, šotorom ali pa v hotel. Zatorej? Tristo ljudi v Kobaridu tri dni! Večina celo do tedna. Koliko jih bo zaradi odlične atmosfere, prijaznosti, ter skoraj neokrnjene narave prišlo nazaj in raziskalo še kakšen košček naše kokoši? Verjemite, da veliko, še posebej ker so nekateri komaj ta vikend spoznali, zakaj smo bili Slovenci že leta 2013 in 2014 na podobnih dogodkih našemljeni v kokoške - šele sedaj so videli zemljevid! Toliko o majhnosti.

Za konec

Še enkrat se zahvaljujemo Daniju in Uršuli, ki sta neutrudno od Cogna 2013, preko Severne Irske, Aljaske, Sicilije in celo Japonske širila dober glas in predstavljala kokoško ter z ekipo neutrudnih organizirala eno najboljših druženj singlespeederjev do sedaj! Seveda ne gre brez zahvale nekaj desetim pomočnikom, ki so skrbeli, da je 10. evropsko prvenstvo v singlespeedu teklo kot najboljša švicarska ura in gre v zgodovino prvenstev zagotovo kot najboljše do sedaj.

Nekaj fotografij Urše Drofenik - ursha.si
Nekaj fotografij Marka Šajna - cognitive-state.com

Uvodna fotografija Blaž Oman

Glavni pokrovitelj dogodka je:



Ostali pokrovitelji:



www.ssec.si
Odzivi na dogodku na facebooku

#SSEC2016

Preberi še:
SSEC 2016: Nova prvaka sta kronana
SSEC 2016: Petek v Kobaridu v videu


: 24.05.2016

Izvor: www.mtb.si