Maltar dobil prepoved dirkanja, Jenko razkriva ozadje

 

 

Lansko leto smo poročali o odličnih rezultatih slovenskih kolesarjev, ki so se udeležili dirke po Romuniji in o nesreči, ki jo je povzročil vinjen pešec. Kakšno kazen je dobil, ne vemo, je pa po letu dni prišel epilog za hrvaškega kolesarja Bruna Maltarja. Ta je zaradi čustvenega odziva ob takratni nesreči po enem letu dobil mesečno prepoved dirkanja na dirkah UCI kategorije. Glede na to, da je prepoved prišla v času priprav in dirke po Hrvaški, je kazen še toliko bolj boleča.

Objavljamo zapis takrat poškodovanega Robija Jenka.

Lanskega maja smo nastopali na eni izmed etapnih dirk druge kategorije v Romuniji. Po prologu in treh etapah smo zabeležili kar lepe dosežke. V zadnjo etapo je z majico najboljšega na svojih ramenih štartal Rok Korošec, Bruno Maltar je bil v seštevku letečih ciljev le nekaj točk za vodilnim. Prvi leteči cilj je bil nekje na 30km. V zadnjih kilometrih pred tem smo postavljali vlake, mi na desni, konkurenti na levi strani ceste.

Cesta se je rahlo spuščala hitrosti krepko prek 60km/h.

Približno 500m pred letečim, pred menoj še dva pomočnika, na mojem kolesu Bruno. Iz leve strani zagledam 100m pred nami človeka, oblečenega samo v spodnjice, ki začne prečkati cesto. Ne vidi nas. Upam se bo ustavil, pospešil, odskočil. Ni. Samo hodi. Pred menoj sta ga oba kolega obšla po desni, meni je stopil tik pred balanco. Zadnji trenutki, ki se jih dobro spomnim. Nato se kakih 50m naprej, na tleh ob nekem zidu, postavim na noge, pa spet kar nazaj usedem....  Sredi ceste leži pešec negiben. Maltar se je padcu za las izognil.  Nekaj kolesarjev, med njimi prijatelj Matia DeMarchi niso imeli te sreče.  Zlom ključnice. Tudi sam se bojim podobne poškodbe. Vse me boli.

Po padcu mi na pomoč priteče Kavčnik, mehanik v moštvu Roga. Da mi rezervno kolo in vpraša, če sem sploh sposoben nadaljevati. Prepričan sem bil, da bom zmogel. Poizkušam zajahati kolo, a ne gre. Šok popusti. Samo še usedel sem se na tla. Kavčnik mi je dal Koroščev mobitel, naj pokličem, v katero bolnišnico naj pridejo pome.

Ostanem sam. Nekaj gledalcev me začudeno gleda. Policist mi objasni, da bom mogel počakati na drugo reševalno vozilo, ker so vsa že zasedena. Sem že vajen, pred letom sem na Češkem dvakrat prestopil rešilca.

Po nekaj minutah me postavijo v istega rešilca, v katerem je bil povzročitelj nesreče. Vso vozilo je zaudarjalo in jasno mi je bilo, da je k dejanju botroval alkohol. Ko je omenjeni prišel k sebi, se je začel dreti na reševalce. Edina  beseda, ki sem jo razumel, je bila Drakula, ki jo je kar nekajkrat ponovil.

Rahlo so mi sprali rane, nato me postavili ven, kjer sem nadaljnjih 15 minut čakal rešilca, ki me je nato odpeljal imobiliziranega v bolnišnico. Od tu dalje je bila oskrba zelo dobra.

Po vseh slikanjih, pregledih, oskrbi ran sem moral opraviti še alkotest, ker sem bil udeleženec v prometni nesreči. Protokol pač, ki je bil smešen tudi prijaznemu policistu.

Po padcu je v ospredju ostalo le pet kolesarjev, ki so na nekoliko podel način izkoristili situacijo in se podali v beg.

 

Maltar, ki je videl padec in se mu za las izognil, je hotel zaustaviti dirko. Pri tem je ob vozilu komisarja izrekel nekaj kletvic, namenjenih povzročitelju. Način, verjetno vreden kakšne male kazni, a namen vreden spoštovanja. Po sami dirki v rezultatih kazni ni bilo.

Čez nekaj mesecev je dobil e-mail o postopku, v katerem se je znašel. Grozila sta mu denarna kazen ter nekaj mesečni suspenz.

Po njegovem zagovoru spet nekaj mesecev ni bilo odgovora.

Na včerajšnji dan je prejel obvestilo, da ima prepoved nastopa na UCI dirkah za nadaljnji mesec dni.

To pomeni, da ne bo mogel nastopiti na njegovi domači dirki po Hrvaški, ki se zapelje tudi skozi njegovo domače Valpovo, kjer ga je lani ob cesti bodrilo celo mesto!!! Po tem ko se je za vso zimo sam pripravljal v Istri, 500km od doma, ko ni šel domov niti za praznike. Z eno samo mislijo, glavnim ciljem, dirko po Hrvaški.

V kontinentalnih ekipah le redko kdo vozi zaradi zaslužka. Večino žene le tisti tekmovalni duh, želja po dirkanju oz. strast. Passione. Plače so smešne, marsikje neredne.

Nagrade na dirkah so izplačane vse bolj poredko. Kar nekako v navado nam je prišlo, da ni nič takega, če nagrad ne dobimo.

Ravno tako nismo iz dirke po Romuniji prejeli niti 1€ nagrade. Dobili pa smo kazen, ki mene kot kolesarskega entuziasta in prijatelja boli mnogo bolj, kot so me bolele poškodbe ob opisani nesreči. In storiti ne moremo ničesar. Primer je zaključen.

Kdo bo zagotovil, da bodo nagrade obvezno izplačljive? Da bo varnost večja? Da bo položaj v malih ekipah na malih dirkah vsaj malo boljši. Ne samo UCI kot krovna organizacija. Tudi tekmovalci sami. Dokler bomo dirkali in jamrali med seboj, se bo težko kaj spremenilo. Med dirko vsi jočemo, kako je nevarno, v cilj pa gremo vsi na glavo. Jočemo kako ni nagrad, a štartamo dirke, katerih premij nismo dobili že nekaj let. Pritožujemo se, kako so nizke plače, slabi pogoji, ni materiala, a pripravljeni smo dirkati še za manj. Samo, da dirkamo.

In druge rešitve ni?

Sam sem jo nekako našel. Po tem, ko so v Rogu znova ekipo omejili na mlajše člane, sem sicer imel možnost nadaljevanja dirkanja. A sem jo zaradi prenizkega plačila zavrnil. Takrat sem dejal, da se od "polprofi" dirkanja poslavljam in bom dirkal le še za svoj užitek. Mogoče se čudno sliši, ampak raje dirkam zastonj, kot da mi nekdo za nekaj evrov ukazuje kako in kaj moram dirkati, mi pogojuje z rezultati in od mene zahteva popolno profesionalnost.

Ko sem v službi, vem, zakaj sem in ko grem na dirko, vem zakaj sem tam.

Drugi korak je ta, da je potrebno spregovoriti. Čeprav bo en tak zapis, izpoved, naletela na marsikateri posmeh in očitke sem prepričan, da v takem primeru molk ni zlato!

Sam sem tisti, ki sem rabil kar nekaj let, da sem se odločil, da končam. Vemo kako je težko prekiniti nekaj, kar je edina stvar ki jo počneš praktično celo življenje. Stvar, ki ti prinaša identiteto, brez katere se ti zdi življenje brezmiselno. Čeprav se v očeh okolice tvoje početje zdi nesmiselno in na meji norega.

Zato nikogar ne obsojam. Prej vse razumem in pri njihovih odločitvah tudi podpiram. Ja, to je ta začaran krog...

: 05.04.2017

Izvor: