Če Škot John Dunlop ne bi svojemu bolnemu sinu izdelal tricikla in koles obdal z napihnjenimi svinskimi črevi, bi mi danes najbrž drugače kolesarili. In če se Charlesu Goodyearu ne bi sfižil poizkus, verjetno ne bi iznašel vulkanizacije (vsaj tako pravi legenda) in spet bi bile naše gume drugačne.

Tudi če nas zadnjič na bregu nasproti Javorce ne bi zadržali prešerni Štajerci, bi se nam sobota odvila drugače. Tako pa smo se s precejšnjo zamudo vračali od izvira Tolminke in pozdravljali tiste, ki so prav tako uživali pod Rdečim robom. Naenkrat smo zagledali Uroša. Bil je drugačen. Noge je imel pripete na stopalke, z rokami pa je poganjal ročno kolo. Uroš je invalid.



Čeprav je od njegove nesreče minilo že osem let, se je nekateri še spominjamo. S prijatelji je odkolesaril na (Kobariški) Stol in čisto na vrhu, na začetku spusta, je med travami spregledal jarek. Padel je čez krmilo in obležal. Prijatelji so takoj poklicali reševalce in v minutah, ko so čakali helikopter, so Uroševe želje za tisto poletje začele ugašati. Hribolazenje, kolesarjenje, ... Zamenjala jih je le ena - da ne bi bilo tako hudo, kot je bilo videti.

Žal je bilo. Poškodba hrbtenjače ga je posedla na invalidski voziček. A ne na običajnega. Uroš se ni vdal! V njem še vedno vre mlada kri. Obdan je z dobrimi prijatelji, ki mu pomagajo živeti življenje! Priredili so sedež v čolnu in Uroš lahko vesla na mirnih in divjih vodah, zadnjii dve leti vesla tudi brzice in ta šport mu je najboljši. Skupaj so načrtovali in izdelali voziček, ki mu omogoča vzletanje in pristajanje z jadralnim padalom.



Lansko poletje mu je uspel prvi samostojni skok! In že štiri leta spet kolesari. Z rokami vrti pedala tricikla in premaguje makadamske poti okrog Tolmina. Te so mu ljubše od asfalta. Ena njegovih želja je bila, da bi s kolesom prišel do izvira Tolminke.



Tisto soboto sta se gor podala s prijateljico. Prišla sta visoko in obstala malo pod vrhom, ko se pot postavi hudo pokonci, vozen makadam pa zamenjajo razbite skale. In prav tam smo se srečali. Ko vidiš tako srčnega fanta, ni prav nič težko. S Tomažem sva izmenično porivala Uroševo kolo, on se je mučil s pedali, dekleti pa sta bili moralna podpora.

Kar naenkrat se je Uroš zasmejal, saj smo se znašli na poljani pod Rdečim robom, kjer iz skale vre Tolminka. Vre in nikoli ne presahne. Tako kot ne presahne Uroševa volja in zavest, da bo nekega dne spet hodil. V mislih hodi vsak dan. To je del njegove terapije. Premika noge, šteje korake in čaka dan, ko bo medicina znala pozdraviti poškodbo hrbtenjače.

Prav zaradi njegove neomajne volje je Uroš eden od promotorjev svetovne akcije Wings for Life. Pred dvemi leti je bil prav on slovenski obraz tega teka. Letos bodo po vsem svetu ob isti uri tekli 7. maja. Wings for Life je mednarodna neprofitna fundacija za raziskave poškodb hrbtenjače. Prepričani so, da jih do odkritja zdravila ločijo le še zadostna finančna sredstva. Zato prav vsa zbrana sredstva porabijo za ta namen.



Življenje je polno naključij. Dobrih ali manj dobrih. In droben trenutek nam lahko obrne življenje na bolje ali slabše. Če gre na bolje, ga izkoristimo pametno. Če gre na drugo stran, ne obupajmo. Mnogim je še težje, a so nam svetel vzor, da lahko, da gre in da se da. Če le hočeš!

Fotografije Matej Hartman
: 20.04.2017

Izvor: www.mtb.si