Poročilo ekipe Unior/Devinci Factory Racing s spusta za svetovni pokal v Quebecu, na pragu Devincijevega sedeža. Spet vsi trije bojevniki na štartu.

Dirka v spustu v Mont-Sainte-Anne je bila morda ena izmed najtežjih in najpomembnejših za slovensko-kanadsko ekipo Unior/Devinci Factory Racing. Po poškodbah so bili na dirki zopet vsi trije spustaši ekipe, tudi najboljši Slovenec Jure Žabjek. Za njimi je izredno zahtevna preizkušnja – tudi zaradi proge, ene najtežjih v svetovnem pokalu, ki pa so jo opravili najmanj zelo solidno.

Za ekipo je bila dirka posebna tudi zaradi močne podpore Devincija, ki ima sedež severno od Mont-Sainte-Anne, in Unior USA, ameriške izpostave zreškega proizvajalca vrhunskega ročnega orodja. Dirka je bila tako na način domača, kar pa je seveda ustvarilo tudi nekaj pozitivnega pritiska.

Dirkaški vikend se je začel z nevihtnim četrtkom, ko so močni nalivi stalno zalivali progo, velik del treninga so bili prisiljeni celo odpovedati. Vožnja na takšni podlagi ni enostavna, a veselje do vožnje je bilo precej večje od težav, ki so jih prinašali oblaki; to še toliko bolj velja za Jureta Žabjeka in Rudyja Cabirouja, ki sta bila zaradi poškodbe več mesecev na “bolniški”. A vreme se je hitro popravilo in že kmalu je bilo značilno vroče, z vedno hitrejšo progo in še več ostrega kamenja.


Rudy Cabirou

Kvalifikacije so bile nervozne, saj nihče izmed naših tekmovalcev ni “zaščiten” za finale. Dakotah Norton je bil prvi na progi in je vozil dokaj varno in se zlahka uvrstil v finale. Prav tako tudi Žabjek. Brez finala pa je ostal Rudy Cabirou, ki je končal na 69. mestu, kar po novih pravilih ni bilo dovolj. Nove priložnosti za dokazovanje bo moral iskati naslednji teden na festivalu Crankworx in nato na dirki svetovnega pokala v Franciji.


Dakotah Norton

Interni klubski boj v finalu

Proga se je do finala že skoraj povsem posušila (a ne povsem, kar je žal izkusil tudi Dakotah), zato so bile hitrosti zopet višje, a hkrati sta tudi Jure in Dakotah našla prave občutke na svojem kolesu Devinci Wilson 29. Na štart sta šla samozavestno, z enakim odnosom sta tudi vozila. A ni bilo vse idealno, Jure je proti koncu izgubljal moč v rokah, Dak pa je na svoji vožnji po takrat najboljšem merjenju vmesnega časa celo padel. Dirko sta zaključila na 42. in 43. mestu, z desetinko sekunde razlike je bil tokrat hitrejši Jure Žabjek.


Jure Žabjek

Jure je po dirki povedal: “Z dirk za svetovni pokal sem bil odsoten 12 tednov. Zato je bil zame celoten vikend zelo težak, še posebej zaradi spreminjajočih se razmer na progi. Začeli smo na povsem razmočeni podlagi in končali na skoraj povsem posušeni progi, ki je fizično izredno zahtevna. V Kanado nisem potoval z mislijo na specifičen rezultat, želel sem najti prave občutke na kolesu in narediti največ, kar je bilo tokrat mogoče. V prvem delu finalne vožnje sem bil tako še spodobno hiter, nato pa sem že začel čutiti roke in moral sem malo popustiti, nisem želel tvegati nove poškodbe. Vem, da v rokah še ni vse moči in zaradi tega sem zadovoljen z rezultatom v Mont-Sainte-Anne.
Zdaj bom zopet veliko delal na nastavitvah svojega kolesa in še naprej krepil svojo fizično moč – to, česar nisem mogel narediti že prej. Veselim se obiska festivala Crankworx in zaključka sezone, že zdaj pa me veseli, da so prav to prizorišče izbrali za svetovno prvenstvo v prihodnji sezoni. Mislim, da sem lahko tukaj zelo hiter.”

Fotografije Keith Valentine

www.uniordevinci.com

Preberi še
MSA: Zmagi v spustu Athertonovi in Bruniju
: 12.08.2018

Izvor: www.mtb.si