Robi Jenko razmišlja o ciklokrosu, o izboljšavah, o tem, da se zimska kolesarska disciplina, ki je na pogled zelo atraktivna in dinamična, za kolesarja pa vrhunska vadba v pripravljalnem obdobju ali pa resna posvetitev v tekmovalnem ritmu, dejansko naredi vrhunska!

Tako za tekmovalce, gledalce, prireditelje, pokrovitelje, predvsem pa da zraste v nekaj resnično velikega. Da postane kot nekakšna skupnost, vez med cestnim in gorskim kolesarstvom in samostojna, dostojno obravnavana disciplina na vseh ravneh!

Robijev zapis s predlogi, rešivami, predvsem pa v razmislek

Tokratni zapis je odgovor na pobudo v članku na portalu mtb.si o zadnji dirki ciklokros pokala Slovenije. Pobuda je bila konkretni izraz predlogov na primerne inštitucije oziroma ljudi in izogib grajanju ter pripombam v komentarjih na raznih socialnih omrežjih. Po kratkem pogovoru s kolegom Andrejem Deklevo sem se ob njegovi pritrditvi odločil, da bom zaoral v ledino in na papir prenesel svoje zamisli (delno kot kopijo že podobnih praks) za izboljšanje sistema tekmovanj v ciklokrosu.

Še pred navedbo vseh idej bi v izogib morebitnim neprimernim ali žaljivim komentarjem na članek ali reprize na komentarje prosil za strpen in kulturen dialog.

Ta prinaša rešitve in boljši jutri tej prelepi disciplini. Sam nisem noben ekspert in velik poznavalec te discipline, zato je mogoče, da bom napisal marsikaj, kar ni izvedljivo, nima smisla ali je celo popoln nesmisel in neumnost.

Pameten se lahko veliko nauči tudi od bedaka, zato lahko iz vseh mojih predlogov izluščite le pozitivne in dodate svoje, boljše. Zadnje tri sezone sem vedno bolj vpet v ta pokal kot tekmovalec ter soorganizator ene izmed tekem in tako v konkretnem stiku z večino organizatorjev ter s sotrpini. Vsi smo v istem dreku, hočem reči v blatu.

Ciklokros potrebuje odbor, ljudi ali vsaj človeka, ki bo to disciplino zastopal na Kolesarski zvezi Slovenije. Oni ali on bodo vez med organizatorji dirk, trenerji, tekmovalci in pristojnimi na zvezi, ki so zelo pomembni za dirkaški napredek.

Potrebno je sestaviti plan dela. Dolgoročni in kratkoročni. Začrtati si moramo cilje za vsaj pet let vnaprej. Trenutno je nivo tekmovanj primeren za nivo, na katerem smo tekmovalci. Počasi moramo rasti na obeh področjih.

Pravila?

Letos se je na ciklokros dirkah lahko dirkalo z vsemi vrstami koles. Pravilno! Le tako smo lahko v vseh kategorijah gledali vsaj približno zadostno število tekmovalcev.
Število namenskih koles (CX) pa je že v primerjavi z lanskim letom močno narastlo. Predlagam uvedbo oziroma pravico nastopa le tekmovalcem na ciklokros kolesih. A ne v naslednji sezoni!

Danes začnemo opozarjati na to in ta ukrep uvedemo naprimer v letu 2021. Bi pa za sezono 2019 uvedel meritve širine gum na ciklokros kolesih in to na vseh dirkah, od prve dalje in ne samo na državnem prvenstvu.

Postopoma moramo vsaj v kategoriji elite podaljšati dolžino dirk s 45 na 60 minut plus en krog.

Dvojne točke

Še en manjši predlog, ki je za razvoj sicer nepomemben! Podelitev dvojnih točk na državnem prvenstvu bi ukinil. Državno prvenstvo te nagradi že z naslovom in ne bi smela biti več vredna dirka v pokalu, vsaj dokler jih je na sporedu samo šest. S tem se zmanjša "nagrada" vsem tistim, ki se udeležujejo vseh ostalih dirk.

Proge?

Proge so takšne, kot so. Nekateri se pritožujejo nad prevelikim delom makadamskih odsekov. Tu nimam izkušenj in ne večjih predlogov. Menim pa, da je potrebno tudi temu področju posvetiti več pozornosti.

Sistem tekmovanja?

Pokal je odlična motivacija za udeležbo na čim večjem številu dirk. Potrebno je zagotoviti sredstva, ki bi omogočala "subvencije" organizatorjem posameznih tekmovanj.

Za začetek bi lahko Kolesarska zveza zagotovila sredstva za plačilo sodnikov, kasneje še časomerilcev in prve pomoči. S tem bi krepko olajšala delo organizatorjem in spodbudila še kakšnega novega, da pripravi še eno dirko.

Idealno bi bilo imeti pokrovitelja celotnega pokala, ki bi zagotovil tudi nagrade za skupno razvrstitev v pokalu in s tem povečal zanimanje tudi med profesionalnimi kolesarji.

Najde se lahko tudi sponzorje za posamezne elemente, kot so: servisna cona, obrok po tekmovanju, kava pred štartom in podobne malenkosti, ki primorejo k veliko lepšem celostnem izgledu tekmovanja. Vse to zopet pomaga organizatorjem.

To je tudi moj glavni predlog v smislu organizacije tekmovanja kot celote in posameznih dirk. Zagotoviti je potrebno organizatorja, ki bo imel določen proračun in bo prisoten na vseh tekmovanjih, ki bodo pod okriljem pokala. Ali je to na ramenih zveze ali pa zasebnega vlagatelja, je stvar debate. Sam mislim, da bi za začetek tu zveza vsekakor morala (vsaj) pristopiti.

Dolgoročno razmišljanje

Za konec pa še nekaj dolgoročnih ciljev. Čeprav se nas je letos v blatu zabavalo večina rekreativcev in amaterjev, je potrebno začeti razmišljati o vzgoji mladih "ciklokrosistov".

Navdušiti je potrebno mlade in v roku ene olimpijade ali pa še kakšnem letu več pripeljati Slovenca na svetovno ali evropsko prvenstvo, morda dirko svetovnega pokala.

Nivo tekmovanj je potrebno postopoma dvigovati, da bo za začetek vsaj tako dobra odskočna deska, da bodo naši tekmovalci konkurenčni sosedom v Italiji. Za nas so dirke tam lahko pravi pokazatelj dela in kvalitete.

Ko bomo, tudi z udeležbo na njihovih dirkah, pripravili tekmovalce, da bodo tam konkurenčni, lahko začnemo razmišljati o reprezentanci in udeležbi na največjih dirkah. Nivo bomo dvigovali le z večjim številom tekmovalcev. Konkurenca je vedno tudi motivacija.

Kako povečati število mladincev na ciklokros dirkah? Disciplino je potrebno predstaviti v vseh klubih, ki gojijo ostale kolesarske discipline in to na nadvse pozitiven način. Spodbuditi trenerje, da v sklopu kluba začnejo trenirati tudi ciklokros in svoje varovance organizirano vozijo na dirke.

V našem klubu resno razmišljamo z uvedbo načrtnega treniranja mladih v disciplini ciklokros. Prepričan sem, da se pri mladih da ciklokros zelo dobro kombinirati s cesto (ali mtb) in je trening ter posvečanje dvema disciplinama lahko velik plus pri razvoju mladih športnikov.

In v čem je čar?

Čar ciklokrosa je, da lahko na eni tekmi, na en tekmovalni dan, dirkajo tako različne skupine ljudi. Od otrok vse do veteranov, od rekreativcev do profesionalcev.

Gre za tudi zelo varno disciplino, saj hitrosti niso velike in proge niso nevarne. Tudi treniranje je lahko daleč od prometa in tako postane zanimivo za večjo skupino ljudi.

Ciklokros je za razliko ostalih disciplin sestavljen tako, da praktično dela celotno telo in je s tega vidika zelo primerna rekreacija za vse. Tudi dolžina dirk je eno uro, tako da si lahko čas za trening najde praktično vsak.

Na tak način je potrebno promovirati ta šport. Cilj je tudi pripeljati ciklokros na male ekrane v vsak dom. Za začetek z reportažami - letos jih je bilo nekaj, zelo pohvalno - kasneje pa mogoče celo s kakšnim prenosom v živo.

Čeprav sem pisal o ciklokrosu, je lahko podobna ideja prenešena tudi na asfalt, z uvedbo cestnih kriterijev v središčih mest. Konec koncev to niso vse moje zamisli ampak samo kopija in združitev nekaj primerov dobre prakse.

Fotografije z letošnjih dirk slovenskega pokala smo si sposodili pri prijavim.se
: 30.12.2018

Izvor: www.mtb.si