Januar 2018 je in snega ni. Logičen start za raziskovanje vzhodnega Žumberka in Samoborskega gorovja mi je bila vasica Šutna pri Podbočju. Ker se bom nazaj grede spustil po trejlu Planina. Če bo pa že prej kakšna huda singlca, pa sploh toliko bolje.

Začel sem z vzponom do vasice Izvir in nadaljeval v Čadem, kjer sem srečal zgovorno gospo. Od tu dalje bo sledil vzpon po uhojeni poti na hrvaško Stojdrago, ki je neke sorte romarska točka*, je rekla. Super. Samo jaz sem na prvemu križišču odvil suvereno v hrib, ne pa v dolino, in skoraj obstal v strmini z grmovjem, kjer se je končala pot. Orientacija, GPS, OruxMaps … previsoko sem.

Čez 15 minut sem bil na pravi poti in že kmalu pred tablo “Zabranjen prolaz - granica”, za ovinkom pa že krasna turistična tabla “Park prirode Žumberak – Samoborsko gorje – DOBRO DOŠLI”. Meni so smešne take “anomalije”. Sicer je pa v Stojdragi Lovski muzej, ključe pa ima “prečastiti”.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Muzeja nisem obiskal, sem se pa spustil v dolino po lepi stari stezi, le nekajkrat sem moram sestopiti s kolesa, zaradi vejevja. Domačini zadnja leta koristijo le še asfaltno cesto, te stezice pa skoraj ne več, sem izvedel kasneje. Na zemljevidu opazim, da je na koncu doline “ribnjak” in skočim pogledati. Ogromen turistični kompleks z gostinskim objektom, samostojno dvorano, sprehajalnimi stezami, skoraj živalskim vrtom in kar veliko obiskovalci. OK, tega nisem pričakoval, tako da grem kar nazaj v hrib.


Enoslednica med borovci se vzpenja na vrh Tuščak (602 m n.v.), kjer je bila nekdaj srednjeveška utrdba. Sedaj pa imajo za drevesom pospravljeni dve sorti šnopca. E'n bulši kot drug'. Sledil je spust po markirani pešpoti do vasice Kravljak in povratek po asfaltu čez Poklek na začetek “Planina trejla”, kjer se zvečer pokaže krasen razgled na lučke Zagreba. Jaz pa sem prižgal lučko na čeladi in se spustil v Šutno.

Aprila sem takisto startal iz Šutne, a sem krenil čez Vinji vrh in Gadovo peč. Krasna vinogradniška območja, pa ves čas sem se moral braniti piti. Lep dan je, zidanice so odprte, ljudje pa dobrovoljni. Bežim, sicer bom tukaj ostal.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Prečim vasico Poklek in se povzpnem na vrh Kičer (753 m n.v.). Potem pa spust po lepi enoslednici proti Kravljaku, a se pred vasico zavije desno in nadaljuje v dolino vse do potočka. Kakšen kilometer dalje ob potočku Rakovac naletim na Eko selo Žumberak. Lesene hiške, a je vse mirno in iz nobenega dimnika se ne kadi. Višje ob potoku srečam dva starejša domačina, ki popravljata “vodovod”. Taljenje snega je napolnilo potok in s sabo odneslo cev. A sta rešila zadevo po hitremu postopku. Prerezano cev sta potopila, obtežila s kamni in smo šli vsak svoja pota.

Vzpon po dolini potoka in dalje proti Pokleku je slab. Grmovje konkretno prerašča pot na določenih odsekih. Ni žive duše na spregled, le dva raztrgana srnjaka sem obšel. Ogromno snega je bilo leta 2018 in plenilci so imeli lahko delo. Ob povratku sem se ustavil še na bivšem smučišču Planina, kjer se odpre lep razgled proti Krškemu in klasično zaključil s spustom do Šutne.

Junija najdem na netu, da so imeli na Japetiću (879 m n.v.) enduro dirko z dvema etapama. Sicer že leto nazaj, a trejli morajo še vedno obstajati. In se odpravim tole odpeljati. Na vrhu me preseneti vonj žara. Planinski dom je tu. In zelo obiskan, se pohvali osebje. Hkrati pa izvem, da je bila prvi enduro etapa po markirani planinski poti, ki zna biti danes kar obiskana. A sem naposled srečal le nekaj planincev, pešpot je pa super. Drugo enduro etapo sem si ogledal ob vzponu. Pa me ni prepričala.

Tako da sem se v drugo z vrha Japetića spustil proti Medvedjim vratom, po krasni markirani pešpoti. Nadaljeval po asfaltu in naletel na novo markacijo nekam v dolino. Ne spomnim se točno, vem pa da sem prišel do slapa in potem nadaljeval vzpon po krasnemu in dolgemu grebenu, a je žal asfaltna cesta. Vračal sem se na izhodišče v Dragonoš in sanjal češnje, ki sta jih dopoldne mimo mene nesla stari ata in mali pobček. Čez travnik, nedaleč od avta, sem potem našel pet dreves češenj. Različne sorte. Pa eno drevo bolj polno kot drugo. S češnjami se ne moreš zastrupiti … sem probal :).

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Toliko poznam področje “Žumberak – Samoborsko gorje”. A sem opazil že nove stezice in hribčke. Pa tudi kolesarska znanka iz Samobora se je pohvalila z poznavanjem terenov, tako da se še vrnem.

*cerkve so mi fajn, ker so na vrhu hriba in skoraj vedno vsaj kakšna “romarska singlca” pelje do njih

Prvi del raziskovanja
Žumberak