JAROSLAV KOVAČIČ – NOVA ERA TEKMOVANJ

Najhujša kazen, ki lahko doleti športnika je, da se mu prepove tekmovati. To je razvidno tudi iz kršenja protidopinških pravil, ko športniki dobijo prepovedi nastopanja za določeno obdobje. Kot športnik se v času epidemije počutim oškodovanega, četudi se držim pravil. Ves čas sem v pričakovanju tekmovanja, ki se včasih tik pred zdajci prestavi ali odpove. To profesionalnim športnikom prinaša mešane občutke. Potisnjeni smo v težek položaj, kjer se nikakor ne znajdemo, tako psihološko, fiziološko, kot tudi fizično. Nenehna omejevanja, prepovedi, odpovedi, prestavitve in kazni vršijo nenehen pritisk na naše telo, ki ga ženemo do meja človeških sposobnosti. Zato že majhna odstopanja od normalnih vrednosti povzročajo grožnjo psiho-fizičnem stanju. Epidemija je s seboj prinesla mnogo vprašanj o svobodi, zdravju, počutju in solidarnosti.

V preteklem letu sem dojel, da smo ljudje svobodni in zdravi toliko, kolikor nam dovolijo. Spoznal sem, da smo ljudje sposobni biti solidarni, a hkrati sebični in nehigiensko kritični do sočloveka. Naučil sem se, da je počutje kot aprilsko vreme, če je omejena naša osnovna pravica do svobode.

V nekem poročilu sem napisal, da dnevni protokol vrhunskega športnika z epidemijo ni doživel drastičnih sprememb. Je pa jasno, da smo bili dobesedno vrženi v življenje brez tekmovanj, brez katerih ne znamo in nočemo živeti. Čakanje na sprostitev ukrepov je sprva delovalo regenerativno in sproščujoče, sedaj pa z vsakim dnem narašča napetost po vrnitvi na tekmovališča. Februarja je bilo s strani triatlonskih organizacij sporočeno, da bo večina spomladanskih tekmovanj odpovedana oz. prestavljena na jesen. V koledarju je ostalo le eno tekmovanje, na vedno nepredvidljivem Bližnjem vzhodu. Združeni Arabski Emirati in z njimi hitro rastoči Dubaj je, navkljub omejitvam, uspešno izpeljal polovični Ironman, ki je privabil 1500 ljudi s celega sveta. Že tako zahtevna logistika je z nenehnimi testiranji in preračunavanji veljavnosti PCR testa postala še zahtevnejša, izvrševanje predpisanih ukrepov (letališče, javni prostori – zaprti/odprti, območje prireditve) je utrujajoče in včasih nesmiselno, a moram reči, da zagotovo učinkovito. Vse skupaj botruje tudi nepredstavljivo višjemu finančnemu strošku.

Navkljub vsemu pa niti za trenutek nisem pomislil, da bi se odrekel občutku navala adrenalina tik pred startom. Željan sem bil spremembe v dnevni rutini, željan sem bil predtekmovalne treme. Vedel sem, da sem dobro treniral in to sem želel tudi dokazati ter obnoviti tekmovalno rutino, ki hitro postane pozabljena. Rezultatsko nisem bil obremenjen, želel sem le tekmovati, glavo spraviti v »battle mode«. Tega se na treningu ne da naučiti in temu se reče tekmovalna rutina, ki jo mediji tako pogosto omenjajo, dejansko pa jo pozna le športnik. S preizkusom sem zadovoljen in lahko trdim, da hočem še. Katera bo naslednja tekma, zaenkrat še ne vem. Na tekmi v Dubaju sem naredil nekaj napak, ki jih po navadi ne, a če bo to, kot vse kaže, nova realnost, potem se bo človek nanjo prilagodil in tekmovanja se bodo v koledar vrnila v drugačni obliki. Ustvarjeni smo, da iščemo rešitve in ne probleme. Zato naj bo to tudi moto tega bloga in zrno v kali, da postanemo boljši, močnejši in hitrejši. Svet se bo vrtel naprej, z maskami ali brez njih.

Vir/avtor: TRIATLONSKA ZVEZA SLOVENIJE