Mah nas razvaja: The Chilcotins

Mah starejši je lani z Mahom mlajšim prečkal gorsko verigo v notranjosti Britanske Kolumbije. Nič esktremnega, pravi, a ko dodaš odmaknjenost, višino, tehnično zahtevnost, divje živali …

Ko je odložil lopato in se je še zadnji tekmovalec spustil po ”ta veliki” Crankworx 2025 liniji v Whistlerju, si je Jaka vzel mesec dni dopusta. Ob koncu poletja si je privoščil ”road trip” po krajih, kjer je živel, delal in fural od svojega prihoda v Kanado pozimi 2016. Seveda je s seboj vzel tudi oba Yetija: manjšega, s katerim lahko tudi kolesari, in večjega, ki je samo za v park. Kolesarsko popotovanje je začel z epskim prečenjem Chilcotinov, ki sva ga lani opravila skupaj.

Jaka sem prvič obiskal avgusta 2023. Nisem vedel, kam v resnici letim, kako se bom tam znašel, kaj naj pričakujem in kaj se bo sploh dogajalo. Samo šel sem. Najina prva Kanada je bila romantična. Vse je bilo novo. Po dobrih dveh tednih se je končala s pravljično zgodbo in željo po ”še”.

Druga Kanada avgusta 2024 je bila drugačna … in par dni daljša. Tudi drugič nisem vedel, kaj se bo dogajalo, imel pa sem določena pričakovanja in Jaka se je na njih dobro pripravil. Čeprav raje leti kot poganja pedale, je lansko pomlad ”resno” treniral tudi kolesarjenje. V Squamishu sva takoj štartala ”na polno”! Ogrevanju na hišnih trejlih področja Alice Lake in sosednjem strmem Diamond Headu je sledila serija pravih alpskih mtb tur. Za prvi teden je Jaka pripravil tri kanadske visokogorske klasike (ki so se na koncu spremenile v štiri).

Garibaldi in nasproti Whistlerja

Najprej sva se po servisni poti dvignila visoko proti vulkanu Garibaldi. Na razglednem Brohm Ridge se je pred nama pokazal znameniti Black Tusk. Jaka se je ohladil v snegu in po 1.550 višincih sva zavila na ”skriti” Alpine Capone Trail (na TF* ga ne boš našel). Nižje sva ujela Flying Whales (ta je tudi na TF) in po 12 kilometrih fantastičnega spusta zaključila pri avtu.

Potem sva se zapeljala proti Whistlerju. Na drugi strani Sea to Sky Highway sva se po strmem trailu ”Into The Mystic” dvignila na prostrano visokogorsko planoto, posejano z majhnimi jezerci. 1.800 m visoko naju je ujela ledena poletna nevihta, ki se je na srečo hitro umaknila. Vrtoglavih 1300 višincev po črnem Lord of the Squirrels in nižje modrem Pigs on the Wings je težko opisati z besedami.

V Chilcotine

Naslednje na spisku je bilo visokogorsko prečenje v pokrajinskem parku Chilcotins. Gorski park je umaknjen dlje v notranjost Kanade in za pot smo se dogovarjali z Rožletom, še enim slovenskim mtb priseljencem v Squamish. A stvari so se odvile malo drugače. Poletni gozdni požari so kanadska stalnica in lani (prav tako letos) ni bilo nič drugače. Ko smo šli na pot, je gorelo severno nad Pembertonom. Popoldne smo se ustavili na zadnji bencinski črpalki, kjer je še vlekel mobilni signal. Fanta sta preverila požarno ogroženost in se strinjala, da je makadamska bližnjica čez gorovje prenevarna. Na poti bi se lahko znašli ujeti med dvema požaroma. Zato smo se utaborili na platoju nad Pembertonom, zvečer doživeli čaroben ognjemet severnega sija in zjutraj skupaj zagrizli v strmino.

Rožle je pokazal virtuozno znanje premagovanja ovir na tehničnih vzponih, Jaka in jaz pa sva tam kolesi raje rinila. Na razgledni točki sta Jaka in Rožle zajahala divji trail Jack the Ripper (pro line), jaz pa sem se sam spustil (novih 1300 vm) po kombinaciji modrega Ruparta in črnega Midnight Sensation na železniško progo, po kateri sem se vrnil na parkirišče. Tam se je Rožle poslovil, saj je moral naslednji dan na delo. Jaka pa se je odločil, da bova po varnejši poti vseeno šla v gorovje Chilcotins.

Slikovita Duffey Lake Road naju je peljala globlje v BC Interior. V staroselski naselbini Lillooet sva dotočila gorivo in zapeljala v divji kanjon jezera Carpenter. Ko se je stemnilo, sva nad nama videla požar, ki pa ni ogrožal ceste. Pozno ponoči sva dosegla jezero Tyaughton, kjer sva zjutraj začela visokogorsko prečenje južnega grebena gorovja Chilcotin. To so odmaknjeni, bolj divji kraji in pred odhodom so naju opozorili, naj se paziva grizlijev, ki niso ”prijazni medvedi”, kakršne sva že prej že srečevala na trejlih. V stranski žep nahrbtnika sva zarinila vsak svojo veliko dozo ”bear” spreja, ki naj bi naju varoval ob morebitnem napadu. Kasneje sva izvedela, da so še bolj nevarne pume, ki v grmovju prežijo na mimoidoči plen. Na srečo nisva srečala ne prvih, ne drugih, le velik kup svežega medvedjega dreka.

V divjino

Turo sva začela zgodaj, saj je bil pred nama dolg dan. Nad nama je bilo nekaj megle in gozd je bil vlažen. Kmalu sva ujela fanta in dekle na kolesih, ki po najinem mnenju nikakor nista sodila v tisto divjino. Večino vzpona sva opravila ob potoku Taylor Creek. Na sedlu, kjer je eden od njegovih izvirov, sva zavila levo in tam se je pričelo pravo grebensko prečenje. Do sedla sva naredila 14 km in dobrih 1000 višincev. V teoriji bi to pomenilo polovico poti. Ampak …

Naslednjih 600 višincev sva dodala v devetih kilometrih grebena, ko sva se dvigala in spuščala med vrhovi. Na vzponih sva kolesa večinoma rinila ali nosila, spusti so bili vozni. Vrhovi so bili dokaj obli, vseeno pa je bilo nekaj mest na grebenu zelo izpostavljenih. Ves čas sva bila nad 2.000 metri in razgledi na gorski amfiteater so bili fantastični. Vreme je bilo lepo in nikamor se nama ni mudilo. Jaka je v zlatonosnem potoku uro in pol zaman iskal zlato. Letos je imel več sreče.

Ko sva nekje na sredini gledala nazaj proti sedlu, kjer sva začela prečenje in naprej v smer, kamor še morava, so bile razdalje nepredstavljivo velike. Opazila sva, da se nama bliža par kolesarjev. Spet sta bila to fant in dekle, a veliko bolj našpičena, kot tista dva zjutraj. Za zadnjim vrhom naju je čakalo še 8 kilometrov spusta. Vse do avta je šlo samo po trejlu. Na TF gre prečenje po sledeh Ridge-o-Rama West in Ridge-o-Rama East, spust pa po trejlu North Cinnabar (vse črno).

Še isti večer sva se spustila v dolino, nad jezerom Seton ujela sončni zahod in se po neprespani noči vrnila v Squamish. Drugi del kanadske pravljice sva preživela na Vancouver Islandu in je bil za spoznanje manj divji.

Hartmana čez Chilcotine v videu

Gola statistika ture ni posebej impresivna (Jaka se s tem seveda ni strinjal): 32 kilometrov in slabih 1.600 višincev. V domačih logih bi jo morda primerjal s (seveda prepovedano) turo čez Komno na Bogatinovo sedlo ter spustom k izviru Tolminke. A ko številkam dodaš odmaknjenost, višino, tehnično zahtevnost in divje živali, dobi prečenje južnega grebena Chilcotinov drugačno težo. Jaka je letos turo ponovil sam. Še najbolj neprijetni so mu bili prvi kilometri skozi gozd, a ne zaradi vzpona. Jaz pa upam, da bom tam spet avgusta 2026. Greš zraven?

Pa še dodaten video: Jakob v Chilcotinih letos

*TF – aplikacija Trailforks

Mahova Kanada 2023

Mah nas razvaja: Kanadski dnevnik, drugi del
Mah nas razvaja: Kanadski dnevnik
Mah nas razvaja: Sea to Sky
Lil’wat! Lil kaj? Lil’wat!

https://www.mtb.si/reportaze/mah-nas-razvaja-kanadski-dnevnik/

Objava Mah nas razvaja: The Chilcotins se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Objavljeno: 24.11.2025

Vir/avtor: www.mtb.si