Trans Karavanke: Sedem klancev do raja

Žan in Mitja, dva ubrisana, čez pet etap od Jezerskega do Korenskega sedla v eni sapi.

S poletne avanture z besedo in fotografijo poroča Žan Kuralt @zankuralt

Turnokolesarska pot Trans Karavanke je bila na mojem seznamu želja že od vsega začetka, saj gre za tako rekoč domače hribe in kot se za pravega lokalpatriota spodobi, je zadevo potrebno v doglednem času tudi odpeljat. Jan se ni zlagal, ko je zapisal, da se za marsikatero turo vprašam “A je to izvedljivo v enem dnevu?”, in pri Karavankah ni bilo nič drugače. Priložnost za odgovor na to vprašanje se je po nekaj letih zorenja ponudila letos, ko sva se z Mitjem (tj. Rošer), ki je ubrisan (prosto po Šuntajsu) približno tako kot jaz, uspela dogovoriti za termin te eskapade - 19. 7. 2025.

Nekaj besed o trasi

Trans Karavanke je označena turnokolesarska pot, dolga približno 132 kilometrov, z okoli 5500 višinskimi metri vzponov. Pot povezuje Jezersko s Tromejo in je razdeljena na pet etap, dolgih med 25 in 35 kilometri. Trasa večinoma poteka po gozdnih in makadamskih cestah na južnih pobočjih Karavank. Na poti so številne planinske postojanke (Dom na Kofcah, Planšarija na planini Preval, Valvasorjev dom pod Stolom, Pristava v Javorniškem Rovtu), pa tudi naravne in kulturne znamenitosti, kot so Dovžanova soteska, Ajdna, Završniško jezero in Zelenci.

Ko človek pogleda profil celotne trase, ugotovi, da ga na poti z Jezerskega na Tromejo čaka le sedem klancev. Mala malca, kajne. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Klanec #1: z Jezerskega pod Pečovnik

Z Jezerskega odrineva ob 6:01. Ker je precej hladno, nase navlečeva vetrovki in rokavice (spoiler, do konca dneva jih ne bova več potrebovala), saj gre prvih nekaj kilometrov navzdol. Takoj, ko v Spodnjem kraju zavijeva z glavne ceste, zagrizeva v prvi klanec, ki naju bo pripeljal pod Pečovnik. 7 km s povprečnim naklonom 10 % mine precej hitro, saj je podlaga odlična, noge pa sveže. Pri tabli, ki veleva, da gre od tam naprej le peš, razhajava kolesi in se peš zaženeva v precej razmočen klanec. Morda je botrovala zgodnja jutranja ura, a medtem nekako zaideva z označene poti in nato s pomočjo zemljevida ureževa azimut nazaj na prava pota. Do naslednjega klanca le še spust v Medvodje, kjer je malce zahladilo, a naju je naslednji klanec hitro pogrel.

Klanec #2: z Medvodja vzdolž grebena Košute na Kofce

Vzpon na Šijo in naprej na Kofce sem poznal precej dobro, saj sem ga vozil že nekajkrat. Na pašniku med planino Pungrat in planino Šija so naju biki na srečo pustili pri miru. Ker sva imela hrane in vode še na pretek, sva planincem pred kočo na Šiji le pomahala in nadaljevala pot proti Kofcam. Na stezici le lučaj pred planino sem zagledal čudovit kader in tako brez rok in obrnjen nazaj med poganjanjem fotografiral Mitja. Če ste kdaj vozili tam, najbrž veste, da je pot posejana s manjšimi in večjimi kamni. Long story-short, zapeljal sem čez enega od njih, krmilo je zasukalo za 90 stopinj, jaz pa sem končal na boku, ujet med ograjo in bicikel. Ampak fotka je uspela! Na srečo sem jo odnesel brez poškodb in le z malce kislim obrazom Mitju sledil do planine odkoder sva se po trasi spustila v Jelendol in skozi Dovžanovo sotesko v Tržič. Na asfaltu sem začutil, da mi zadnja guma nekam čudno pleše in glej ga zlomka, na spustu sem prerezal bok zadnje (praktično nove) gume. Puščalo je precej počasi, zato sem le dodal zrak v gumo in že sva zagrizla v naslednji klanec.

Klanec #3: na planino Preval, nekje med Dobrčo in Begunjščico

Uf, še po štirih mesecih me špikne v hrbtu, ko pomislim na ta klanec. Začne se nežno, že v Tržiču, a ko prečkaš glavno cesto na Ljubelj, se zabava začne zares in ne popusti vse do vrha. Na trenutke sem sanjal manjši verižnik, saj je bilo za obračanje pedal pri prenosu 34-51 potrebnega precej navora. “Aufzicat” zaradi podlage ni šlo, tako da je križ pošteno trpel. Pred začetkom najine eskapade še nisva bila odločena o tem, ali izbereva pot čez Zelenico ali čez planino Preval. Nekako je veljal dogovor, da se bova odločila po poti. In res, nekje pri Črnem Gozdu izbereva opcijo čez Preval, ker “se da vsaj vse zgonit”. Na koncu sva se zgonila predvsem midva, in potihem sem se veselil “dolgočasne” Cesarske ceste od Begunj do Žirovnice. Tesnilna tekočina v zadnji gumi nikakor ni rešila težave, tako da sem v gumo na vrhu dodal nekaj zraka. Do konca dne sem gumo tako polnil na približno pol ure. Spust je sprva precej strm na šodru večje granulacije, medtem ko je spodnji del nekoliko bolj človeku prijazen.

Klanec #4: pečica do Valvasorjevega doma pod Stolom

Čeravno sem vzpon do Valvasorjevega doma relativno dobro poznal, sem tam pošteno trpel. Temu je najbrž botrovalo dejstvo, da je vročina ravno dobro pritisnila. Zagotovo pa ni pomagalo niti dejstvo, da bi ob postanku pri najboljšem trgovcu v Begunjah tista kajzerica s tremi rezinami sira in Fanta bili ravno prav. A se kot pravi gorenjec 50 % znižanemu skutinemu zavitku nisem mogel upreti in sem ga uspel dokončati ravno nekje do konca Cesarske ceste, tik pred Žirovnico. Priznam, na zadnji rampi pred Valvasorjem sem bil tik pred tem, da sestopim, a sta me rešila dva planinca, ki sta se pojavila na poti. Pred publiko kakopak ne gre kazati znakov šibkosti, kajneda. Potem je nekako steklo, v nekem trenutku celo preveč in z Mitjem sva suvereno zgrešila levi odcep na enoslednico, ki se spusti do Javorniškega rovta. Hiter U-ovinek in že sva veselo vijugala po stezici. Veselje sicer ni trajalo dolgo, saj nisva želela tvegati preveč in sva velik del spusta prehodila ob kolesu in tako razgibala še mišične skupine, ki so bile zadnjih nekaj ur nekoliko zapostavljene.

Klanca #5 in #6: nekje pod Golico in Dovško Babo

Z Javorniškega rovta se široka in utrjena makadamska cesta nežno dvigne pod Mali Zdrtnik in mimo Savskih jam (pozimi je tam krasna sankaška proga) spusti do Planine pod Golico naprej do Plavškega rovta. Tam se začne predzadnji vzpon dneva, ki postreže s čudovitimi razgledi na Karavanke. Vrh je ravno nekje nad drugo cevjo Karavanškega predora, nato pa sledi precej dolg in zavit spust mimo Blažčeve skale v Dovje. Tam narediva bonus vzponček do tabora štajerskih planincev, kjer dobiva dozo sladkorja v tekoči obliki. Sledi spust v Mojstrano in ravninskih 20 km proti zadnjemu vzponu dneva.

Klanec #7: Tromeja

Kolesarska pot od Mojstrane do Rateč je minila, kot bi mignil. V Ratečah dotočim vodo in kmalu Wahoo javi, " target="_blank" rel="noreferrer noopener">da se bliža vzpon (~ 7 km in 620 višinskih metrov). Z Mitjem sva se nekje med Podkorenom in Ratečami izgubila in ko ga dobim na telefon, pravi, da že grize v hrib. Zapodim se za njim in  ga po kakšnih treh kilometrih ujamem. Tako skupaj opraviva s preostankom vzpona na Tromejo. Na vrhu obvezen selfi, nekaj minut za razgled in spust do mejnega prehoda Korensko sedlo, kjer se Trans Karavanke uradno zaključijo. Proslaviva vsak s svojo piksno neobdavčenega Sprite-a.

Epilog

Celotna pot nama je vzela 12 ur in 16 minut, od tega sva se premikala 10 ur in 41 minut. Vmes sva obiskala štajerske planince na taboru v Dovju, ki so naju pogostili s hladno kokakolo - še enkrat hvala!

Na internetih sem naletel na zapise, da je to bolj “gravel” trasa. Res je, da pot večinoma poteka po makadamskih poteh, a lahko rečem, da zaradi granulacije šodra, (ne)utrjenosti podlage, predvsem pa strmih vzponov, na grevlu ne bi preveč užival - prepričan sem, da je bil hardtail odlična izbira.

Naslovna fotografija Mitja Rošer

Vse o turnokolesarski poti Trans Karavanke na trans-karavanke.pzs.si

Preberi še

Prosti v hosti 2025
Lynx trail – z risi čez Risnjak do Reke

https://www.mtb.si/reportaze/prosti-v-hosti-2025/

Objava Trans Karavanke: Sedem klancev do raja se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Objavljeno: 29.11.2025

Vir/avtor: www.mtb.si