Ali športniki živimo dlje?

Dokazi, da redna gibalno športna aktivnost izboljšuje zdravje in podaljšuje pričakovano življenjsko dobo, so neizpodbitni. Že pred petnajstimi leti je obsežna danska študija (vir) dokazala učinkovitost kolesarjenja na delovno mesto za izboljšanje zdravja. Tveganje za nastanek najpogostejših bolezni modernega časa se s tem zmanjša za okoli 40%.
 

Verjetno temu ne oporekate, saj že vsak vrabec čivka, da je gibanje zdravo. In velika verjetnost je, da bo zmerno aktiven posameznik bolj zdrav in posledično dlje živ.
 

Kakšni pa so obeti za tiste, ki so neprestano športno aktivni? Osredotočimo se torej na redke posameznike, ki predstavljajo ekstrem Gaussove krivulje športno aktivne populacije – na profesionalne športnike. Mnogo indicev ter dokazov je na strani trditve, da vrhunski šport ni in ne more biti zdrav. Oksidativni stres in prosti radikali, škodljive spremembe srca, DNK, možganov, zloraba nedovoljenih substanc in postopkov ter s tem povezani negativni učinki… To so le nekateri izmed pomislekov, ki jih redno srečujemo v medijih. Podpiramo vse to? Bomo otroke sploh še poslali na trening? Naj nam vrnejo štartnino za maraton, na katerega smo želeli iti prihodnje leto? Strah nas je. Kaj pa, če je vse res? Ustavimo konje in pobrskajmo, če so možje v belih haljah našli kaj, kar nam bi bilo v teh težkih trenutkih lahko v uteho.
 

Pregled študij s področja umrljivosti vrhunskih športnikov kaže, da slednji živijo dlje (vir). Še nekoliko bolje se godi tistim, ki so za časa kariere tekmovali v vzdržljivostnih športih, v primerjavi z onimi v športih moči. Statistika pove tudi to, da vrhunski športniki, pa naj bodo kakršnekoli vrste že, živijo dlje od »običajne« populacije.
 

Kako je s kolesarji, katerih tekmovanja so pogosto pod plazom kritik o »nečloveških naporih«, ki »kar silijo v uporabo dopinga«? Študija na francoskih udeležencih Dirke po Franciji med leti 1947 in 2012 (vir) kaže, da je umrljivost kolesarjev v primerjavi z »običajnimi« Francozi bistveno nižja. Da udeleženci Dirke po Franciji tudi dejansko živijo dlje od svojih vrstnikov, je pokazala druga študija (vir), ki je potrdila 17% daljšo življenjsko dobo teh tekmovalcev. Na podlagi teh podatkov, pridobljenih na relativno velikem vzorcu vrhunskih kolesarjev, smo lahko pomirjeni. Tudi dolgoletno ukvarjanje s tekmovalnim športom ni tako nezdravo, da bi vplivalo na krajšo življenjsko dobo. Seveda pa imate lahko tudi smolo, za kar ni statističnega zagotovila.
 

Pojavlja se neke vrste vprašanje o kuri in jajcu. Je šport tisti, ki je udeležencem Dirke po Franciji izboljšal zdravje in podaljšal življenje, ali pa je njihovo nadpovprečno zdravje – kar je povezano z genetskimi predispozicijami, pravi razlog, da so sploh postali vrhunski kolesarji? Še drugače – ali bi ti isti ljudje živeli dlje od svojih vrstnikov tudi v primeru, ko se s športom sploh ne bi ukvarjali?
 

Tudi na to imamo delni odgovor, ki ga ponuja španska študija genskih mutacij stotih športnikov in stotih nešportnikov (vir). V analizi so med skupinama primerjali 33 genskih mutacij, ki jim pripisujemo velik vpliv na nastanek nekaterih najpogostejših kroničnih bolezni, ki so vzrok za največji delež smrtnosti v razvitem svetu. Odkritje? Prav nobenega dokaza ni, da bi imeli vzdržljivostni športniki manjše tveganje za razvoj kroničnih bolezni z vidika genetike.
 

Kot kaže, je vrhunski šport vendarle za nekaj dober!

Aleksej Dolinšek, dipl.šp.rek.
trener kolesarstva
www.aleksejdolinsek.com

Vir/avtor: