Ko smo se pred več kot četrt stoletja opremljali v čudoviti kolesarski trgovini pri Fabjanu v Beljaku, sem od lastnika prvič slišal za obetavnega mladega zamejskega cestnega kolesarja Petra Wrolicha. Pozneje se je pojavil med poklicnimi kolesarji v nemških ekipah in na Giru ter Touru so ga imeli slovenski novinarji radi za sogovornika.

Zadnja leta ima vodilno vlogo pri organizaciji koroškega kolesarskega turizma in kar nekajkrat sva se slišala, čeprav še ne srečala. Alpe Adria MTB Giro (letošnji bo 19. junija), flow country Peca, Four Peaks … povsod je poleg. Pa se mi je zdelo, da bi bil zanimiv sogovornik v naši seriji …

Peter Wrolich

Vzdevek: Paco
Kraj: trenutno Celovec, sicer prihaja iz Loč ob Baškem jezeru
Starost: 42
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Slovenski atletski klub (3. avstrijska nogometna liga), oče je soustanovitelj

Andrej: Kako opišeš svoje delo pri koroškem turizmu, če te kdo vpraša?
Peter: Odgovoren in pristojen sem za vse, kar se tiče turističnega kolesarstva - od kolesarske mreže, mtb mreže, poti ob jezerih in rekah, za mednarodno in narodno sodelovanje, za dogodke … dela ne zmanjkuje.

Koliko kaj kolesariš zadnja leta in koliko od tega na gorskem?
Vedno več na gorskem, sicer pa vse skupaj zdaleč ne toliko kot včasih, ko sem na leto naredil med 42.000 in 47.000 kilometri. Kakšno tretjino časa sem na gorskem.

Slovenski del maratona Alpe Adria MTB Giro še vedno ni prav gorskokolesarski, a se zdaj vsaj konča z vzponom na Tromejo. Kako gledaš na nesposobnost slovenskih partnerjev, da kaj ukrenejo glede teh 16 km asfalta med Belco in Ratečami?
To je zakonska težava, zakoni so še težji kot v Avstriji. Dokler se zakoni v Sloveniji, tudi v TNP, ne spremenijo, dokler ljudje ne bodo videli, da se ne bodo znebili gorskih kolesarjev, se to ne bo spremenilo. Dejstvo je, da so kolesarji tu, to je ogromen bum, ki ne bo izginil. Tudi lastniki gozdov se morajo sprijazniti in izkoristiti, kanalizirati kolesarje. Da tudi v Avstriji ne bomo odprli vseh poti, je jasno, a moramo vsaj tiste, kjer je že nešteto kolesarjev.
Kranjska Gora je bila vedno tustičen kraj, to je ogromen potencial, zapravljen na obeh straneh.


V svoji službeni uniformi, na Peci, kje pa!?

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Videti je tako, da se dobim s prijatelji, bivšimi profesionalnimi kolesarji, naredimo kakih 120 km, vmes gremo na kosilo, dve mali pivi in potem mirno domov. Ne kažemo si, kako močan je kdo. Temu rečem kolesarstvo brez stresa. Lepa tura za takšno priložnost je Mountain Bike Tour 3 s Koroške v Kranjsko Goro in čez Belopeška jezera nazaj na Koroško. Lahko uživaš in se sprostiš, vidiš naravo, za katero smo lahko hvaležni, da jo imamo.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Preveč jih je v pisarni, dosti je birokratskih reči, ki so ga bivšega poklicnega športnika nenavadne, a sem se s tem sprijaznil in navadil. Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil kolesa?
Nogomet je bil sen mojega očeta, da bi bil napadalec pri Inter Milanu, a bil sem uspešen v drugih panogah. Prihajam iz teka na smučeh, kjer sem bil štiri leta nepremagan, do skatinga, ki ga nisem osvojil. Zdaj je moj prvi šport hokej na ledu, pozimi ga igram petkrat tedensko.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Trenutno je to BMC, podjetnik Andy Rihs, ki ima v lasti to znamko, je ostal eden mojih najboljših prijateljev. Bi bilo čudno, če ga ne bi vozil, zelo ponosen sem na to. Na uporabo mi da po pet koles letno.

Tvoje prvo kolo?
Pinarello!

Tvoj vzornik?
Gotovo Greg Lemond, ko sem začenjal kolesariti, je spet zmagal Tour de France potem, ko so ga ustrelili. To je bilo nekaj posebnega in navdušil me je. Pa drugi junaki tistih let, kot je Stephen Roche.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Eden, ki ne fasicinira le mene, je Primož Roglič. Enkratno je videti nekaj takega, fant je bil skakalec. To dokazuje, da moraš biti vsestransko izobražen in da športna specilizacija pri desetih letih ni dobra.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Sem si ga dal sam, ko sem dosti potoval. Naj je šlo za trening ali tekmovanje, vedno sem si ogledal, kaj znajo drugi bolje in poskušal to pri sebi izboljšati, in kaj drugi naredijo narobe, ter se tega izogibal.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Hvala bogu nisem imel veliko težkih, nikdar sem nisem znašel v skupinskih padcih. Na SP v Mendrisiu (2009) sem si zlomil ramo. To je bilo moje zadnje leto in tudi znak, da je prišel čas, da se lotim še česa drugega. Tako dolgo se nisem naredil nič in si nato pri 36 letih poškodoval ramo - to je bil znak, da nisem bil stoodstotno pripravljen.

Preberi še
Na verigi: Andrej Dekleva
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Fotografije so iz Petrovega arhiva


Leti, leti ... bivši cestni profi!


Objavljeno: 07.06.2016

Vir/avtor: www.mtb.si