Letos je med spustaško elito prestopil tudi Britanec Laurie Greenland in tako uspešno prestal premik iz mladinske v člansko kategorijo.

Njegova tehnika vožnje je edinstvena, mehka in včasih divja. Je nekakšen “smooth operator”, predan temu, da se po progi spusti čim hitreje in hkrati kar se da učinkovito premaguje ovire.

Spustu se je predal že pri sedmih letih, a je odločen, da bo svoje znanje le še stopnjeval. Učil se je na napakah, negativne stvari prenaša v pozitivne in v sezoni 2015 je s svojim edinstvenim slogom vožnje dokazal, da zmore vse. Svojo zadnjo mladinsko sezono je kronal z naslovom svetovnega prvaka in z zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala.



Po zamenjavi ekipe, kolesa je brez hudega pritiska s sproščeno vožnjo doživel pravi zvezdniški uvod v krstni članski kategoriji, saj je osvojil deveto mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala in na svetovnem prvenstvu osvoji srebro, ko se je uvrstil takoj za moštvenega kolega Dannya Harta. Greenland je zagotovo eden bodočih zvezdnikov gorskokolesarskega spusta.

Pogovor z Laurijem je opravila Joolze Dymond

Joolze: Po neverjetni sezoni 2015, ko si osvojil naslov svetovnega prvaka med mladinci in zmagal v točkovanju svetovnega pokala, si bil zagotovo zelo vroč tekmovalec na trgu. Je bilo veliko zanimanja zate?
Laurie: Da, po koncu sezone ga je bilo kar nekaj. Vendar sem sam pri sebi ocenil, da bo največjo težo pri izbiri moštva odigralo kolo. Testiral in vozil sem ogromno koles in odločil sem se, da grem k tistemu moštvu, katerega kolo mi bo najbolj pisano na kožo. In Mondraker Summum z vsemi svojimi pritiklinami je bil tisto, kar mi je bilo pisano na kožo. Vedno sem namreč verjel, če imaš dobro kolo, super vzmetenje in odlično ekipo, ki stoji za teboj, potem vse pade na eno mesto in je to tisto pravo.

Kakšni so bili cilji prvo leto v elitni konkurenci?
Prehod med mladinsko in člansko kategorijo je lahko zelo velik in težak preskok. Nekateri ga zmorejo, drugi ne. Elitna kategorija je v celoti drugačno dirkanje. Mislim, da sem sem se kar odrezal. Če sem pošten, niti ne mislim, da bi šel v prvi sezoni med elito lahko še bolje. Upal sem le na to, da bom lahko napredoval, da bodo nastopi konstantni in predvsem varni.

Želje ekipe so bile, da se poskusim osredotočiti na uvrstitve med najboljših dvajset. Nisem želel postavljati vsega na kocko, ker nikdar ne veš, kdaj ti bo zmanjkalo sreče, saj se sezona lahko kaj hitro predčasno zaključi. Zato sem se osredotočal na vsak vikend posebej in ponavljanje dobrih vožnj. Nisem si želel prekmalu preveč na polno. Sem še mlad in veliko se moram še naučiti.



Marsikomu se je zdelo, da si na svetovnem prvenstvu dal vse na kocko?
Meni se ni zdelo tako. Osebno sem mnenja, da sem vozil zelo na tesno. Celoten vikend sem se počutil dobro in ničesar nisem postavljal na kocko, pa čeprav so nekateri mislili, da sem reskiral vse. Na vsaki vožnji na svetovnem prvenstvu so kakšni čudni trenutki brez kontrole, ampak tako je. Samo vklopil sem se v vse skupaj. Kolo, vzmetenje, jaz. In ko se vse skupaj poklopi, še nekoliko pritisneš in prej ko prodeš v takšno stanje, več lahko izvlečeš.

Kakšen nasvet bi dal nekomu, ki razmišlja o dirkanju v spustu?
Vse kar lahko rečem je, naj se zabava. Dirkaj s tistim kar imaš in skušaj se imeti dobro. Ni vse v najboljši opremi, to je zagotovo. Ne vzemi vsega preveč resno in skušaj spoznati svojo dirkaško glavo.
Če ti je vse prekmalu podarjeno, potem nimaš prave motivacije za boljše dosežke in napredek ni zagotovljen. Na tak način je obupalo mnogo mladih kolesarjev.



Kaj misliš, zakaj je Velika Britanija tako uspešna spustaška dežela in to navkljub temu, da nima visokih hribov?
Ne gre se zaradi visokih hribov, bolj se mi zdi, da le nekaj krajev, kjer se bolj kot ne zadržujejo spustaši in za uspeh se je potem v množici tekmovalcev potrebno vedno znova dokazovati. V Alpah pa obstaja neverjetno veliko različnih poti in mest, tako da je kolesarska scena zelo široka in ni tako velike neposredne konkurence. Morda je ravno to razlog, zakaj se pri nas tako vozi, predvsem zaradi dokazovanja na svetovnem prizorišču. Ljudje dobeseno krmijo drug drugega s tekmovalnostjo in napredkom in to bolj kot ne zaradi pritiska.

Kaj sledi?
V mislih sem že pri sezoni 2017. Letos sem presenetil samega sebe in bil mnogo boljši kot sem pričakoval, tako da grem v naslednjo sezono nekoliko bolj sproščen. Ne bo se mi potrebno tako dokazovati kot letos in v načrtu imam le to, da se imam dobro in skušam voziti konstantno in čim višje.

Trenutno imam zelo intenzivne treninge s pripravami na naslednjo sezono, saj če želiš biti v koraku z najboljšimi med elitno konkurenco, je to sestavni del. Vedno namreč iščeš poti do napredka, tako fizičnega kot psihičnega. Ni boljšega občutka kot takrat, ko je težko delo končano ter se vse stvari poklopijo. Vse to je del priprav in nestrpno pričakujem, kako se bo vse to poklopilo v naslednji sezoni.



Fotografije Ale di Lullo

Povzetek Laurijeve sezone v videu