Takoj po povratku z berlinskega sejma / kolesarskega festivala se nam je javil Bor Čeh, ki je svoje videnje strnil v dva dela.

Bor pravi: Vse to so lahko kolesarski sejmi. No vsaj berlinski je bil tak. Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli, ne?
Ko pomislim na slovensko urbano kolesarsko sceno, mi najprej padejo na misel fixiji, Pici Bici, Musguard. Začnem pogrešati polo in brezglavo vožnjo po mestih. In ravno to je v parih besedah to, kar smo šli iskati v Berlin.

Stari slovenski pregovor veli: “Ako so ti stroji dvokolesni dragi, potem berlinski sejem zaobhodi pravi!”. Postojanka, ki jo vsaj enkrat v življenu velja obiskati. In ravno na to pot smo krenili na četrtkovo noč, ko večina ljudi že trdno spi. Takoj po delu v kombi in na cesto. Mnogo njih. Na obljubljeni sejem urbanega in gorskega kolesarstva. In kaj smo tam uzrli? Česa smo se naučili?

Roadtrip

Po pravici povedano nisem vedel kaj pričakovati. In s to mislijo tudi odšel na pot. Podpirati za moje pojme še vedno edini verodostojni slovenski urbano-kolesarski produkt (Musguard), videti kaj je novega v tem svetu, ki ga obožujem, in ignorirati tisto, česar res ne maram. 

Pot je minila tako, kot vse poti v deželo nemško. Čez Avstrijo, prelaze, sneg in mraz, do neskončnih ravnin. S tem ne bi tratil Vašega časa, prav tako ni to tisto zaradi česar to berete. Zato naj vam pot orišem kot neskončno dolgo, a po svoje zanimivo doživetje.

V ameriških mladinskih filmih, bi temu najverjetneje rekli “Roadtrip”, ali zgodba o tem, kako šest ljudi in šest koles zložiti v kombi. Nekakšna moderna različica tetrisa krene na pot. 1000 kilometrov kasneje smo bili tam. Tradicionalno polomljeni, neprespani, a vendar polni upanja. Po otročje, brez da bi preveč gledal okoli sebe, raztovoriš kramo na sejmišču, ker si nočeš vse do otvoritve pokvariti presenečenja, kaj vse boš lahko tam srečal. In tega je res ogromno. Ko se odprejo vrata, se sanje začnejo. 

Iščeš svoje sanje … srečaš svoje sanjsko kolo

Želel sem spoznati ljudi iz Bombtracka in Traffica, ki so zaslužni, da lahko brezglavo švigamo po senički z Dividom (drugače poznanim kot dirkalnikom teama Divide Divide, ki ga je na prejšnji dirki Senichke vozil Marko Šajn in na njem zasedel prvo mesto) in videti poznane obraze s pametnih telefonov ter si ogledati dirko Rad Race.


Pregrešno lep na desni in ultimativno praktičen na levi.

Tam naj bi, v različici “Last man standing”, svoje jeklene tetive zavrtel naše gore list Aldo Ino Ilešič, in to na gokart progi. Na taisti, ki sta jo krstila že leta nazaj naša Marko Šajn in Tanja Ivaničič. A od tega sta nas ločila še skoraj dan in pol.

Torej. Preden se je sejem odprl, je tradicija velela ogled mesta s sedeža kolesa, v tradicionalni “mess-life maniri”, takoj za petami mojega idola. Verjetno je nevmesno zgubljati besede o tem, kaj sva dostavila preostanku ekipe in kaj smo jedli. Zagotovo lahko trdim le, da je bilo hipstersko. Ravno tako kot je tudi Berlin zadnjih let. Izpostava za alternativce celega sveta, ki iščejo svojo obljubljeno deželo. Nekakšno uniformirano mesto alternative. Je bil tak tudi sejem? Daleč od tega.


Res je motna in zrnata, a roka se je trsla od vznemirjenja in pričakovanja berlinskega nočnega utripa.

Ko fixie ni več dovolj

Po svojem nastanku gre za tradicionalni Fixed Gear sejem, ki svoje korenine črpa ravno iz tega dela kolesarske scene, a je kot celotna industrija tudi sam zavil s te ceste na makadam in brezpotja, kar nas ne moti, vse dokler ostane pristno.

Razstavni prostor, je bil razdeljen na tri hale in atrij, dvorišče, ki je v resnici zaživelo le v času kosila, ali v premorih poležavanja na soncu, vihanja rokavov in razstavljanja potetovirane kože.


Veliko skrivnosti se skriva v podrobnostih.

Prva hala

Vse, samo ne kolesa. Električni kruzerji, MTBi, vse do bratrancev kros motorjev, spake in monstrumi iz dežel vzhajajočega sonca. Verjetno ni treba poudariti, da smo temu delu sejma namenili najmanj pozornosti. Iskreno sploh ne vem, če se česa razen hitrih korakov skozi to razstavo kiča sploh spominjam. Tisti tapravi svet se je za nas začel v drugi hali. Glede na to, da gre vendarle za kolesarsko platformo, bo ta del nekoliko daljši, zato se udobno namestite. Gremo.

Sejem švicarskih nožkov

Na sejmu da ni bilo junaka, pa naj bo še od take stare šole, kot naj si ga hoče, ki ne bi ponujal vozila za brezpotja. Preko tradicionalno berlinskih 8barov do poljskih nastavljivosti. Vse je bilo nekako prašno, širokogumno ali potovalno. Vsaj na prvi pogled. Specialized je na ogled ponujal Sequoio kot hit letošnjega leta. Polnovzmeteni poizkus Rubeja in kopico drugih več ali manj vsestranskih konjičkov.

V bistvu je vse skupaj zgledalo kot sejem švicarskih nožkov za kampiranje in torb, v katere jih lahko pospravite. Nekakšno tiho tekmovanje v tem, kdo je bolj prilagodljiv, kdo ponuja prostor za najširše gume in čigava barvna kombinacija najglasneje kriči “camp vibes”. Vmes skrbno skriti, a dostojno predstavljeni dragulji tujih rokodelcev:

Fern, z minimalistično dirkalno perfekcijo, ki si privošči preliv ne samo barve, ampak vzporedno tudi teksture laka, in potovalni polo razpolovljivi borec meni do tedaj neznane tvrdke Kromer, sta za moj okus najbolj izstopala iz prašno - makadamskega povprečja.

Bomb, Bomb Bombtrack

Seveda ne gre brez omembe meni najljubših koles Bombtrack, kjer je za moje oči takoj pri vhodu kraljeval nekoč prototipni Divide s 50 milimetrov širokimi gumami. Poslastica za moje skromno srčece, menda inspirirana tudi z našim delom.

Če brskam naprej po spominu, ne morem mimo železnega repertuarja Hopa, Tuna in Chris Kinga, ki so predstavljali svoj železni repertoar, no, se opravičujem, CNCjane aluminijaste dragulje na gorski, in Campagnolo na cestni strani.

Vmes pa je kot Kraljevi Orel v gnezdu kraljeval Sramov Eagle. Skoraj zlat in pregrešno lep in drag. Toliko od opreme, seveda skozi moj spomin.


Naše gore list, ki je zagotovo najbolj uporabna stvar slovenskega porekla, in gorskokolesarska zlatnina, ki je draga kot žefran.

Vmes pa poplava torb, nosilcev in dodatkov za potovanje, kot da se res cel svet ravnokar odpravlja nekam daleč. Eni samo estetsko lepi, drugi tehnično funkcionalni. In ravno tako so bila razstavljena kolesa. Od salonsko lepih potovalnikov, do pregrešno dragih dirkalnikov. Nobena od omenjenih kategorij ni ravno zvesta svojemu namenu, ampak kot radi pravijo: kupec oblikuje povpraševanje in dokler potrošniki kupujemo proizvajalci nudijo. 

To je bila druga hala.

Tretja? Ekološka?

Dodatki prav po naši meri. Od opevanega domačega blatnika do tisoč poslastic za poznavalce prenekaterih področij. Vmes pa zračnice. Ogromno govora o reciklaži. Debata, ki nikoli ne potihne. Vse iz zračnic. Zraven pa stojala, nosilci, luči in tone malenkosti, ki naredijo naša potovanja lažja. Za vse okuse ali pomanjkanje le teh.
 

Še kaj v širnem svetu urbano - makadamskega sveta? Dirkeeee!

Statično sejemsko dogajanje so se trudile popestriti dejavnosti, razstave in dirke. In teh sem se poleg srečanja ljudi, ki sem jih hvaležen ali spremljam, tudi najbolj veselil.

Dirkeee! Ampak pojdimo počasi in po vrsti. Bike polo, nostalgično boleča tema, upam, da se čimprej vrne. Več ali manj uigrane ekipe z dvakrat po tremi igralci, ki so se tri dni borile z žogico in maletami, neizprosno in junaško.


Perfekcija? Zelo blizu. Aerodinamika? O, da! Lomilec hrbta? Zagotovo!

Takoj zraven njih vitezi in kralji na kolesih. O tem rajši ne bi, ker sem srčno upal, da je bil pust že mimo. Nekakšen poligon maškar, ki so zgodovino srednjega veka pomešale z odpadki današnjega časa in za moje mnenje ustvarili neokusno mešanico smeti, kiča in nekakšnega hipijevstva.

Slab priokus, ki so ga na tretjem poligonu popravili trialisti. V kolikor se sprašujete, to so tisti fantje in dekleta, ki v zraku prestrežejo Newtonovo jabolko in ne priznajo njegove teorije o težnosti.

Nadaljevanje sledi ...

Fotografije Bor Čeh

Preberi še:
Med kolesarji: Bor Čeh
Objavljeno: 07.03.2017

Vir/avtor: www.mtb.si