Prihaja tisti letni čas, ko si bomo za naše kolesarske podvige sem in tja izbrali toplejše kraje. Prvo zimsko zatočišče je že naš Kras. Kraški rob, Kojnik, Golič, Tinjan in Socerb so klasike mrzlih mesecev. Druga izbira je lahko Učka. Če ne piha tista mrzla burja, je lahko kolesarjenje blizu morja prav prijetno.

Na 1401 meter nad morjem

Učka je približno 20 kilometrov dolg greben in z najvišjim vhom, 1401 meter visokim Vojakom, kraljuje nad Istro in Kvarnerjem. Ob lepem vremenu pogled sega od Triglava vse do tja, kjer se morje zliva čez rob sveta. Razen pohodnikov, jo imajo radi tudi cestni in gorski kolesarji. Cestna klasika se začne v Ičićih in se preko prelaza Poklon konča tik pod kamnitim stolpom na vrhu.

Pogledi, razgledi, naravni park in anekdote

Gorskokolesarska tura običajno poteka drugače. Ena lepših se začne tik ob morju v Moščenički Dragi. Že po dobrih dveh kilometrih asfaltnega vzpona pridemo v starodavno naselje Moščenice. Čeprav smo s turo komaj začeli, se splača narediti krog po tlakovanih stariih ulicah. Na devetem kilometru je naslednja zanimivost - spominska plošča, ki v jeziku prednikov govori o težkem življenju domačinov.



Po 13 kilometrih dosežemo prelaz Bodaj. Za nami so kvarnersaki otoki, pred nami pa se odpre veličasten pogled na vrh Učke in na notranjost gričevnate Istre. Na planoti pod nami se ponavadi pasejo divji konji in na poti jih bomo morda srečali. Blizu je tudi vrh Učke, a v resnici je še zelo daleč.

Tam se spet začne asfalt in cesta se najprej krepko spusti v vas Vela Učka, potem pa se v velikem loku začne dvigati proti vrhu. Učka je naravni park in kolesarjenje je tam delno omejeno. Na vrhu Vojaka je velik znak, ki prepoveduje spust po planinski poti. Vsaj med vikendi so tam tudi uslužbenci parka, zato se za pot na vrh se odločijo le najbolj zagrizeni gorski kolesarj. Čeprav je vrh visok 1.400 metrov, je do njega skoraj 2.000 metrov vzpona. Čudna matematika, kajne?

Pred leti je skupinica fantov pedalirala proti vrhu Učke. Srečali so parkovne redarje, ki so jih opozorili, da spust z vrha ni dovoljen. Fantje so jim obljubili, da tam res ne bodo kolesarili. A vrag jih je zapeljal v greh. Med spustom je enen grdo padel in klicali so reševalce. Po njih so prišli prav tisti redarji in še preden so pobrali ranjenca, so jih že kaznovali.

Ker nam z vrha dovolijo le po asfaltu, je morda bolje, če turo obrnemo v vasi Mala Učka. A ta sploh ni mala, saj že do nje naklepamo 1.200 višincev. Potem je čas za nagrado. Če smo do sem vozili le po asfaltu in makadamu, bo tega na spustu le še za vzorec. Ta je dolg in naporen. V njem bodo uživali tisti, ki so si zanj prihranili dovolj moči in imajo tudi nekaj tehničnega znanja. Najprej ujamemo staro pot, ki je včasih vodila v vas.



Na planoti zavijemo levo in med skalami in šopi trave iščemo komaj vidne stezice proti Perunu. Tudi naprej v zapuščeno vas Petrebišća nam bo pomagal vrhovni slovanski Bog. Na ozki planinski poti v Trebiščo imajo seveda prednost pohodniki. Najlepši del je zagotovo dolgo prečenje nad Potoki do Gabrova, kjer že tako lepo tekočo gozdno stezo polepšajo enkratni pogledi na Kvarner. Takoj za Moščenicami se začne strma soteska, ki se konča prav pri morju. Le redki jo prevozijo celo, ostali pač malo pešačimo.

Klepet ob morju

Ko sem po turi sedel ob morju, je pristopil domačin Franjo. Pogovarjala sva se tudi o termoelektratni v zalivu Plomin. Ta je bila zgrajena zato, da bi kurila domači premog iz bližnjega rudnika Labin. Ko je tega zmanjkalo, so ga kupovali povsod po svetu. Ena pošiljka je prišla tudi iz Kolumbije. A med črnimi kockami se je skrivalo tudi nekaj belih. Sledila je akcija, ki bi lahko dobila Oskarja za akcijski film.

Fotografije Matej Hartman



Objavljeno: 04.10.2018

Vir/avtor: www.mtb.si