Švica. Prve asociacije? Da ni v EU, da moraš čez mejo, da so Švicarji boljši od nas (ali se vsaj imajo za takšne) … In da so Švicarji že davno izgubili občutek za cene. Je pa tudi odlično za odvajanje od pogledovanja v telefon in klikanja po družbenih medijih, saj so cene prenosa podatkov perverzne. Bi dal kaj na instagram ali bi morda raje jedel?

Alpe! Imajo jih tudi Francozi, Italijani, Avstrijci … celo doma jih imamo. Ampak življenje (in kolesarjenje) v švicarskih Alpah, tamkajšnja mogočnost gora in razgledi so čisto nekaj drugega. Zato Švico moraš odkljukati med svojimi kolesarskimi počitniškimi cilji. Vsake toliko časa.

Imel sem srečo in čast, da so me skupaj s kolesarskimi novinarji iz vse Evrope minulo jesen povabili na tridnevno makadamkanje v dolino Prednjega Rena v kantonu Graubünden. Ob vse večji priljubljenosti makadamskih (gravel) koles je to tudi precej očiten nov turistični produkt. Tudi za alpske doline, po katerih večinoma poteka le ena glavna asfaltna žila, ki je v turistični sezoni hitro tudi precej prometna, zlasti če vodi na kakšen priljubljen prelaz, prav lahkih gorskokolesarskih tur pa tod tudi ni.

Tako razmišlja tudi Nathalie Schneitter (na naslovni fotografiji), donedavna poklicna tekmovalna na gorskem kolesu, približno iz generacije Tanje Žakelj, med drugim nekdanja svetovna prvakinja v olimpijskem krosu med mlajšimi članicami iz leta 2008. Zdaj se ukvarja z organizacijo prireditev, kot so Bike Days v Zürichu, ter s turizmom, naprimer z oblikovanjem produktov in vodenjem v sodelovanju s kantonom Graubünden.

Pa sem šel. Ob zadnjih vzdihljajih legendarnega berlinga sem sprejel možnost letalskega skoka do Züricha, pa še DaKinovo torbo za kolo sem želel preizkusiti. Na koncu bi bila vožnja hitrejša od letenja z Adrio, a vsaj od letališča do Chura, glavnega mesta Graubündna, in naprej do Ilanza v moji ciljni dolini je šlo nato bliskovito s tremi vlaki.

Ko sem videl floto koles, pripravljeno za novinarje - same karbonske treke - mi je bilo že žal, da sem vlekel torbo s kolesom čez letalo in po vlakih. V njej pa moj ne najlažji jekleni konjič za težke naloge. Bo že šlo, ni dirka.

Prvi dan

Za celovito doživetje doline bi se pravzaprav s kolesi morali odpraviti iz Chura, da bi po eni od dveh poti vstopili v nekdaj težko dostopno dolino. Skozi kanjon namreč vodi le železnica, glavna cesta vodi mimo Flimsa oziroma smučarsko znanega Laaxa, kolesarska pa po drugi strani.

Mi smo štartali iz Ilanza, največjega kraja v dolini oziroma v regiji Surselva. Za ogrevanje so nam pripravili ne prezahtevno turo po severnih obronkih doline, čez pašnike in vasice. Malo po asfaltu in malo po lepih makadamih, po katerih bi šlo lepo tudi z malce robustnejšo specjalko z 28 ali 32 mm plašči. Skupno nekaj več kot 1000 višinskih metrov vzponov, nekajkrat melce bolj strmo navkreber in najvišje malce malo pod 1500 m nad morjem. Za alpske kriterije prav dolinsko furanje. A zato nič manj atraktivno s postankom pri akumulacijskem jezeru Lag da Pigniu in razgledi navzgor po dolini.



Naposled smo pristali v Brigelsu, majhnem počitniškem in zimskošportnem kraju. Ob jezercu se lahko pohvalijo z družinsko smučarijo za vse, ki vedo, da je še kaj naprej od Laaxa. Tako se namreč tu malce norčujejo iz gostov iz Züricha, da sploh ne vedo, da je naprej od Laaxa še cela dolina. In priznam, da tudi sam, ki sem do Laaxa že nekajkrat prišel tako pozimi kot poleti, nisem vedel, da se cesta naprej spusti v tole zanimivo dolino.

V Brigelsu nas je prenočišče čakalo v majhnem butičnem, sodobno opremljenem hotelčku. Pred smrčanjem pa še večerja s sirovim fondijem. To je bilo prvo dejanje krepke hribovske hrane. Ne vem, kakšna je kaj potrošnja kalorij pri spravilu lesa ali paši goveda, a pri kolesarjenju je vsaj v našem primeru to pomenilo, da pokurimo veliko - še več pa vnesemo.

Fotogalerija AD

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Drugi dan

Če je bil prvi dan za ogrevanje, je bil drugi prav epski. Iz Brigelsa najprej v dolino, nato pa s kolesi vred hop na rdeči vlak Rhätische Bahn, ki vozi vsako uro. Tako smo si prihranili nekaj vzpenjanja po dolini, a smo seveda izstopili še pravi čas, da je ostalo še za nekako 700 višincev slikovitega vzpenjanja. Cestni kolesarji, motoristi in avtomobilski izletniki na desno na prelaz Oberalp, mi pa levo na makadam proti izviru Prednjega Rena.

Ren, za Donavo druga najdaljša reka srednje in zahodnje Evrope, izvira v dveh dolinah v Graubündnu. Prednji Ren iz jezera Lai da Tuma 2345 m nad morjem blizu prelaza Oberalp, Zadnji Ren pa iz južneje ležečega ledenika Paradies. Srečata se pred Churom, od koder reka nadaljuje pot proti severu vse do izliva pri Rotterdamu na Nizozemskem. Mogočna reka je žal tudi ena bolj onesnaženih na svetu, čeprav je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih še dosti bolj. Če je zdaj vsaj videti bolje, je vseeno nasičena z mikroplastiko in še čim. Pač nekaj, nad čimer se lahko zamisliš, ko vidiš njen izvir.



V idealnih razmerah smo se vzpeli do koče Maighels nedaleč od izvira in seveda spet pojedli nekaj krepkega in zapečenega s krompirjem, testeninami in slanino. Potem pa nazaj po isti poti, gorskem makadamu. Žalostno za gorskega kolesarja, ki bi raje našel kakšno stezico, a saj s kolesom za makadame drugje ne gre. Mi je pa dalo misliti, da je treba sem res priti (tudi) z mtb in pofurati single. Mogoče je pa to peklenski načrt gravel kampa - da ti dajo po ovinkih misliti, da moraš priti na “home of trails”!? To je namreč MTB slogan kantona, saj pomniš lanski video z Dannyjem MacAskillom in Claudiom Caluorijem? Danny in Claudio tam, kjer stezice so doma

Do cilja dneva v kraju Disentis smo se prebijali po makadamih na južni strani doline in še naprej kar pridno nabirali višince. Vmes smo skočili na sladkorni doping v La Conditorio v Sedrunu do slaščičarskega kralja Reta Schmida. Reto je podedoval družinsko pekarno slaščic, ki je bila znana tudi po orehovih torticah. Miniaturno inačico takšne tortice s celo paleto novih okusov zdaj prodaja po vsem svetu.

Od tortic v želodčkih ni ostalo nič več, ko smo prikolesarili do Disentisa, kjer so nas pričakale precej drugačne postelje kot večer poprej. Gostili so nas namreč v benediktinskem samostanu! Preprosto in odlično, razen če želiš po še eni obilni večerji v lokalni gostilni nato v sobi še kaj opraviti na spletu. Ob 22. uri namreč izključijo brezžično omrežje.

Tretji dan

Za konec tridnevne avanture pa vračanje iz Disentisa proti Ilanzu, po desni (južni) strani doline. Kar visoko nad dolino, tudi nad 2000 metri, z razgledi na dlani in po pravi hribovski Švici, med srečnimi kravami, ovcami, kozami, pujsi … celo med jaki in lamami.



Zanimivost: v jezično pestrem Graubündnu poleg vrste različnih nemških deialektov govorijo tudi pet različnih dialektov retoromanskega jezika in še italijanščino. Če je dolina Prednjega Rena mešana z nemškim in retoromanskim jezikom, so hribi na jugu, kjer smo kolesarili zadnjega dne, zaradi zgodovine naseljevanja kmetov izključno nemški.

Za konec pa kosilo v gorski koči z razgledom za milijon švicarskih frankov in še zadnji spust v dolino, v Ilanz. Je treba ujeti tri vlake in letalo …

Makadamska tura Prednji Ren na graubuenden.ch

Preberi še enkrat uvod. Švico moraš odkljukati med svojimi kolesarskimi počitniškimi cilji. Vsake toliko časa. Recimo vsaj enkrat na desetletje. In vsaj enkrat tudi Graubünden. Za “gravel” je zelo dobro, morda bolj na klance, kot si sam predstavljam to kolesarsko zvrst. Za MTB je vsaj zame še boljše. Pa še brkljanja po telefonu se odvadiš.

Makadamske in cestne ture na graubuenden.ch

in še …

Gorskokolesarske ture na graubuenden.ch

Fotogalerija gostiteljev

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Objavljeno: 10.05.2019

Vir/avtor: www.mtb.si