Bojan Trojar po fotofinišu četrti in Leon Gajser šesti na svetovnem prvenstvu v zimskem triatlonu

S svetovnega prvenstva v zimskem triatlonu v Asiagu v Italiji sta se z odličnima rezultatoma vrnila Slovenca Leon Gajser in Bojan Trojar, oba člana Age Group reprezentance.

Tekmovalci so se pomerili v trail teku, kolesarjenju in teku na smučeh. Najhitrejši v kategoriji 50-54 let Rus Roman Iakubchik je naslov svetovnega prvaka osvojil že leta 2018, Leon Gajser pa je v kategoriji osvojil šesto mesto. Drugo mesto je osvojil tudi lani drugi Italijan Toni Barp, tretje pa Francoz Arnaud Selukov.

Bojan Trojar je v kategoriji 60-64 let po fotofinišu pripadlo nehvaležno četrto mesto. Zmagal je domačin Urbano Ferrazzi, drugi je bil lanski svetovni prvak Nemec Wolfgang Leonhard, tretji pa Avstrijec Joachim Rathbauer.

Vtise s svetovnega prvenstva je z nami delil Leon Gajser, ki je lani julija na evropskem prvenstvu v kros duatlonu v Transilvaniji osvojil bronasto medaljo. O zimskem triatlonu je povedal:

»Moj prvi zimski triatlon sega v leto 2016 v Zeltwegu. Takrat sem bil ob 3. mesto za pičle pol sekunde, kar mi je dalo nekaj zagona za ta  šport. Sem pa po dveh disciplinah vodil za dobri dve minuti pred Avstrijcem Alexandrom Frühwirthom, leta 2016 svetovnim prvakom v zimskem triatlonu, kar je skoraj nemogoče zapraviti, ampak mi je uspelo. Pravijo, da pravilne maže v smučarskem teku prihranijo tudi do 60% moči, kar sem takrat zares spoznal in zapravil debeli dve minuti, tudi zaradi zelo slabe menjave na smučarski tek. Lahko bi rekel da imam od takrat neporavnane račune s tem športom, predvsem pa veliko veselja. Kakorkoli, zmeraj se kaj naučimo in tako je vsako leto. Več kot je disciplin, več kot je tehnike, več je lahko napak, ključna je seveda telesna priprava in tudi vpliv ritma menjav na posameznika.

Veliko vlogo igra podpora ekipe, ter posebej servisa in trenerjev, česar Slovenci nimamo. Velike ekipe pridejo že več kot teden prej s svojim servisom za smuči. Testirajo razmere in se dobro pripravijo.

Sam pridem malo pred tekmo, toliko da pogledam proge. Treninga, ki bi me utrudil, si ne morem privoščiti. Smuči navadno 2 ali 3 pare, namažem doma in si želim, da bi bog bil Slovenec :) .

Tokrat je bila tekma v sprint distanci. Vse se začne in poteka silovito, kolikor gre. Čeprav se zdi, da je potrebno veliko moči in sprinterskih sposobnosti, je potrebno še kaj drugega, predvsem pa zelo solidno tehnično znanje vsega vključenega.

Tekaška proga je bila z veliko klancev, teka gor in dol dokaj zahtevna. Tekel sem za prvim ter malo popustil tik pred menjavo, da bi lažje menjal, kar ne bi bilo potrebno. To je bila prva napaka.

Kolesarska proga je bila tehnično srednje zahtevna. Veliko je bilo kratkih klancev s spusti v ovinke, ki so se običajno nadaljevali v naslednji klanec, kar pomeni da si po dobro odpeljanem ovinku vključil nekaj hitrosti v naslednji vzpon. Proga med treningom je bila mehka in precej zvožena, zato sem uporabil težke enduro gume, ki so me med tekmo skoraj pokopale, saj je bilo potrebno vložiti veliko napora. To je bila moja druga in največja napaka. Zlahka bi šlo z običajnimi lahkimi gumami, kar sem ugotovil med tekmo, proga je bila trda in čisto drugačna kot med ogledom dva dni prej. Pričakoval sem tudi veliko gnečo v drugem krogu, ko je veliko menjav smeri na hitrem spustu in te počasnejši precej ovirajo, zato je potrebno pri veliki hitrosti zvoziti slalom med njimi. Tega tokrat ni bilo, lovil sem jih v glavnem na vzponih s težkimi gumami (950g) in zapravil dragocen čas.

Smučarski tek je bil v prvem krogu soliden, v drugem pa je bilo na progi veliko tekmovalcev, ki lahko hitrejše precej ovirajo v ključnih trenutkih, ko bi rad hitrost spusta prenesel v klanec, ki sledi. Tudi maža ni bila izbrana najbolje in izkupiček vsega je rezultat, ki bi lahko bil boljši.

Zelo sem vesel odlične konkurence, odlično pripravljenih tekmecev, ki zmeraj predstavljajo nov odličen izziv in preizkus svojih sposobnosti.«

Foto: Bojan Trojar

Vir/avtor: