Tadej Pogačar se javlja iz karantene

Danes mineva enajsti dan, ko ostajam zaprt v »moji« hotelski sobi. Pravzaprav ni samo moja, saj jo delim s klubskim kolegom Erikom Bystromom. Le kdo bi si mislil, da se bodo zadeve tako zapletle? Nihče. No, pa pojdimo lepo po vrsti, saj je bil namen in cilj vsega tega etapna dirka po UAE.

V Dubaj, na svojo domačo dirko, smo pripotovali tri dni pred njenim začetkom. Delno z namenom, da se prilagodimo na novo okolje in predvsem na poletne temperature, delno pa tudi zaradi novinarskih konferenc in izjav za različne medije. Skupaj s fanti iz ekipe smo opravili tudi nekaj treninga in se obenem tudi malo družili. Dirka je imela v planu sedem etap in profili etap niso bili ravno zahtevni. Dve etapi s ciljem na klanec – gorski, ena hribovita in štiri ravninske. Kot ekipa smo imeli pripravljen načrt za dobre rezultate tako na ravninskih etapah, ki naj bi se končale s skupinskim šprintom (Gaviria), kot tudi na gorskih, kjer bi poskušal tudi sam.

V nedeljo je bila na sporedu prva ravninska etapa, ki je minila dokaj umirjeno, brez pričakovanega vetra, a z visokimi temperaturami. Malo bolj napeto je bilo samo zadnjih 15 km, ko so se začeli boji za pozicioniranje pred šprintom. Žal je naš Gaviria tik pred šprintom ostal zaprt in možnost za dobro uvrstitev je splavala po vodi. Sam sem dan preživel dokaj mirno in brez večjega stresa.

Druga etapa je bila tudi dokaj lahka. Edina težava je bila znova zelo visoka temperatura približno 35 °C. Na vmesnem šprintu sem poskušal pobrati odbitno sekundo, a mi za las ni uspelo. V zadnjem delu etape je bilo pričakovano spet bolj napeto. Zaključek je bil namreč v strm 20 % klanec, kjer sva se skupaj z Ulisijem dobro borila in na koncu osvojila on četrto in jaz deveto mesto. Po zaključku in vožnji z avtobusom v hotel, pa smo bili vsi z mislimi že pri tretji etapi, prvi gorski etapi, ki je bila na sporedu v torek. Sam sem si takrat zaželel le kakšno stopinjo C manj.

Žal se je tretja etapa začela z napovedjo še višjih dnevnih temperatur, ki naj bi dosegale tudi 40 °C. Etapa je minevala dokaj umirjeno. Fantje iz ekipe so odlično opravljali svoje delo in večino dneva preživeli spredaj pri narekovanju tempa in lovljenju ubežnikov. Sam sem se dobro počutil, je pa vročina naredila svoje in nam vsem vzela kar nekaj moči. Tudi pod klanec so me pripeljali v ospredju in zato sem jim hvaležen. Na samem klancu je Yates napadel dokaj zgodaj, že 6 km pred ciljem. Z njim sta šla tudi Lutsenko in Gaudu. Z ekipo smo ta napad morda malo narobe ocenili, saj smo bili mnenja, da je še prezgodaj in mi bodo fantje iz ekipe lahko še kakšen kilometer pomagali pri lovljenju in narekovanju ostrega tempa. A ker se je razlika povečevala in je Yates res pritiskal, mi ni preostalo drugega, kot da se sam poskušam preseliti do njih. Ko sem se jim približeval, pa je Adam še drugič napadel in se odlepil tudi od Lutsenka in Gauduja. Tako sem nadaljeval sam, se otresel tudi Gauduja in Lutsenka, a Yates je bil res izjemen in mi ga ni uspelo več ujeti. Kljub temu sem bil z doseženim drugim mestom in prikazano predstavo pri 40 °C izredno zadovoljen in vesel. Prav tako so bili uspeha veseli vsi v ekipi, tudi sponzorji in »šefi«.

V sredo je bila na vrsti ravninska etapa, ki je minila dokaj mirno, pri nekoliko nižji dnevni temperaturi. V tej etapi je naš šprinter Gaviria osvojil drugo mesto in bili smo zelo veseli in zadovoljni, sam pa sem bil z mislimi že pri peti, spet gorski etapi, z zaključkom na isti klanec kot prejšnji dan.

Na dan pete – odločilne etape so bile k sreči napovedane nekoliko nižje temperature in res je bilo tako. Fantje iz ekipe so spet opravili odlično delo, prednost ubežnikov je sicer na začetku vzpona še vedno znašala 2,5 min, a to ni bilo kritično. Prav tako smo pod klanec prišli v ospredju. V narekovanju ostrega tempa sta mi pomagala Ulissi in Formolo, 4,5 km do cilja pa je bil čas za prvi napad. Sledil mi je le Yates, Lutsenko in Gaudu pa sta se priključila kasneje. Tako sem poskušal petkrat, a je bil Yates močan in nisem se ga mogel otresti. Zaradi tega sem se v zadnjih kilometrih odločil, da poskusim z zaključnim šprintom in poskusim dobiti etapo. To je pomenilo, da nama je tempo padel in v zadnjem kilometru so se nama priključili še trije kolesarji, Lutsenko, Gaudu in Zakarin. Šprint sem začel kot prvi, saj sem vedel, da je 50 m pred ciljem oster levi ovinek, kjer moram biti na notranji strani. Žal je bil tudi Lutsenko močan in ovinek je izpeljal v bistveno boljšem položaju kot jaz. A se nisem predal, iz sebe sem iztisnil vse in še več in ciljno črto prečkal za pol obročnika pred njim. Lepa, težka in izjemna zmaga na domači dirki in edinem pravem vzponu na Jebel Hafeet. Neizmerno veselje in popoln dan. Videlo se je, da zmaga ogromno pomeni prav vsem; fantom iz ekipe, drugim članom ekipe, vodstvu, šefom, sponzorjem, organizatorjem … Res izjemen in nepozaben dan tudi s slovenskimi zastavami ob cesti in v cilju.

Po podelitvi je sledil transfer v hotel v Abu Dabi, in tam se je ponoči začelo dogajati. Odkrili so namreč dva člana karavane, ki sta zbolela in po testiranjih bila pozitivna na koronavirus. To je zjutraj pomenilo odpoved zadnjih dveh etap. Prav tako smo sami ostali zaprti v hotelu s prepovedjo zapuščanja sob, dokler se stvari ne umirijo oziroma dokler se ne izvede testiranje na virus vseh v hotelu. Pravih informacij nismo imeli in obvestila smo prejemali bolj poredko. V petek smo tako namesto ravninske šeste etape ostali zaprti v sobah, kjer so nam čez dan vzeli vzorce. V soboto smo pozno popoldne dobili rezultate in sva bila jaz in moj cimer negativna. To me je prevevalo z optimizmom, saj sem upal, da nas bodo spustili iz hotela in bom lahko odšel domov. Žal so testi pokazali nekaj na novo okuženih in ostati smo morali zaprti v sobah, saj so napovedovali še drugi test. Sam sem bil tudi po drugem testu negativen, a so sprejeli priporočila ministrstva za zdravje, ki je narekovalo 14-dnevno karanteno. In to je to!

Danes mineva enajsti dan, ko sem v »zaprt« v hotelski sobi. Smo v prvem nadstropju hotela »Yas marina« in k sreči je hotel višje kategorije in je prostora v sobi nekaj več. Prav tako ima soba kar konkreten balkon in je življenje vsaj s tega vidika nekoliko lažje. Skozi okno je lep razgled na marino, kjer lahko občuduješ zasidrane jahte, nekatere so prava paša za oči. Prav tako mimo tik pod balkonom pelje steza formule ena »Yas marina circuit«, kjer lahko večji del dneva opazuješ dirkanje najrazličnejših dirkalnih strojev. Življenje je pač treba prilagoditi trenutnim razmeram in prej kot se s tem sprijazniš, lažje funkcioniraš in živiš tudi v tem omejenem prostoru. Hotel dobro skrbi za nas. Hrana je odlična, sicer jo prinesejo v plastični embalaži, pozvonijo in pustijo pred vrati in enako sami prazno embalažo vrnemo na voziček oz. pladenj na hodnik, kjer jo poberejo. V sobo so nam dostavili tudi trenažerje, kjer se trudimo vsaj nekaj malega trenirati. Na voljo imamo seveda tudi TV, pa internet, NetFlix in Playstation, tako da vsaj malo zapolnimo dan in da čas hitreje mine. Prav tako se slišim in veliko pogovarjam s svojo izbranko Urško in domačimi ter odštevam dni do odhoda. Upam samo, da bodo zadeve stekle po planu in da bom konec prihodnjega tedna lahko odšel domov.
Kako bo z dirkanjem za naprej, je težko karkoli reči. Kot sami vidite, se zadeve iz dneva v dan oziroma že iz ure v uro spreminjajo, trenutno na slabše, saj se dirke odpovedujejo, prav tako se ekipe, tako kot naša, odpovedujejo nastopanju za določen čas. Sam samo upam, da se bodo zadeve čim prej stabilizirale in počasi vrnile v normalne okvire.
A ja, še dirka… Zaključila se je s peto etapo in mojo etapno zmago! V skupnem seštevku pa sem osvojil odlično drugo mesto! Sam sem s tem več kot zadovoljen.
Kako trenutno funkcioniram in živim, pa si lahko ogledate na priloženih slikah.

Tadej

Foto: Bettini, Fizza, osebni arhiv Tadej Pogačar

Vir/avtor: