Zapisi izpod kolesa: Solo, brez kolone v zajezitvi Korone

Z ekipo smo odvozili uvodni dirki VN Umaga in Trofej Poreča. Na začudenje mnogih, zakaj niso bile glede na dano zdravstveno situacijo odpovedane. Bili smo v fazi priprav na odhod na prvo etapno dirko sezone za nas. Istrska pomlad je bila tik pred vrati.

Dan pred dirko sem urejal še nekatere formalnosti v povezavi s športnim dogodkom v domačem okolju. Po posvetu s klubskim predsednikom in priporočilu gospoda, ki ima v vodenju kolesarskega kluba veliko dragocenih izkušenj, sem sprejel odločitev, da na dirko na gremo.

Dirka je le ena v nizu in niti zmaga ne bi postavila dovolj velike protiuteži na tehnico, kjer je na drugi strani veliko tveganja z okužbo, širjenjem ali morebitne karantene.

Kako sporočiti fantom, da ne gremo na dirko, ki smo si jo postavili za enega izmed ciljev sezone?

Kako jim sporočiti, da mi ne bomo tvegali, da bomo družbeno odgovorni in da bodo dirko lahko spremljali le preko medijev?

Da je ta odločitev prava, ni bilo dvoma, ker se je za enak postopek odločila tudi Adria Mobil. V bistvu smo jim le sledili. Če so se tako odločili ljudje, ki vedo kaj delajo, mi sploh ne rabimo razmišljati. So že oni za nas.

Fantom sem odločitev sporočil preko glasovnega sporočila v WhatsApp skupini, preko katere komuniciramo. Odziv fantom me je izjemno navdušil. Kljub temu, da je za njih šport na prvem mestu, so tokrat dirke postavili na stranski tir.

Vsem je trenutna situacija kristalno jasna in bili so enotni, da je zdravje prvo in je ne-odhod na dirko pravilna odločitev.

Ponosen sem na zrelost tako mladih kolesarjev.

Kasneje so dirko odpovedali. V Umagu, kjer bi moral biti prolog dirke, so dan kasneje razglasili karanteno.

In kako dalje? Kako dalje profesionalno kolesarstvo, kako amatersko in kako rekreacija?

Svet se ne bo nehal vrteti, če se nekaj dni ne bodo vrteli  obroči naših koles.

Zaenkrat stanje z epidemijo covid-19 ni tako hudo, da bi bila, po vzoru Italije, prepovedana vožnja s kolesi tudi pri nas. Pri zahodnih sosedih imajo dovoljenje za vožnjo le licencirani ("profesionalni") kolesarji. Ostalim ostane le indoor trening.

Na območju Republike Slovenije je vožnja s kolesi dovoljena. Odsvetujejo se skupinske vožnje. Če temu prištejemo še dejstvo, da na splošno ni dovoljeno grupiranje, potem to pomeni veliko število solo kilometrov.  No, to število naj vseeno ne bo preveliko, saj se svetuje, da zaradi stresa (utrujenosti), ki sledi po daljših turah, naš imunski sistem postane ranljivejši in s tem povečamo možnost obolenja.

Odličen članek o tem je napisal Aleksej Dolinšek in toplo priporočam branje. Strinjam se z vsako njegovo trditvijo in podpiram vsak njegov nasvet.

Svetuje se tudi, da se izogibate adrenalinskim vložkom, oziroma poskušate biti še dodatno previdni, ker bo vaša morebitna oskrba ob hujši poškodbi še dodatno obremenila že tako preobremenjen zdravstveni sistem.

Trenutno ne vemo, kdaj se bo sezona zopet začela.

Kljub temu, da so v ospredju druge stvari, smo športniki in moremo ostati v trenažnem procesu.

Računamo na to, da aprila, maja in verjetno tudi junija sploh ne bomo dirkali. Nisem »Vidoviti Milan«, zato seveda lahko le ugibamo.

Trenutno ne treniramo intenzivno, se le vozimo in se poskušamo najprej spočiti, pred letos še drugim pripravljalnim obdobjem.

Kaj pa nasvet za vse tiste, ki se s kolesarjenjem ukvarjajo rekreativno? V trenutnih izrednih razmerah bo potrebno poslušati navodila vlade in pristojnih inštitucij, ne pa nasvetov športnikov.

Kolesarska zveza kolesarjenja v pismu za klube ne odsvetuje. Sami pri sebi presodite, kaj je družbeno odgovorno.

Sam bom na kolesu preživel, kar nekaj ur dnevno. Intenzivnost bo nizka. V primeru, da bom moral popoldne delati s strankami (zaposlen sem v kolesarski trgovini in tako pričakujem, da bomo primorani za nekaj časa zapreti vrata), bom treniral manj in tako nekaj nabojev energije  prihranil za odpornost.

Vir/avtor: Robi Jenko