Nič novega: iz karantene v karanteno

Od mojega zadnjega javljanja sta minila dobra dva tedna, a se medtem ni zgodilo nič posebnega. Potem ko smo z ekipo zaključili dvotedensko karanteno v Abu Dabiju, sem se vrnil v Monako. Na poti domov in prve dni na Azurni obali je bilo vse zelo lepo. Lahko sem šel s kolesom na trening, a so se zadeve tudi tu v Franciji hitro zaostrile. Konec prejšnjega teden smo dobili prepoved zapuščanja domov, in od takrat tudi trening zunaj ni več dovoljen. Tako sem, razen nekaj vmesnih dni, zopet v karanteni, na srečo vsaj skupaj s svojim dekletom. Dnevni ritual je sedaj iz dneva v dan dokaj podoben.

Jutranje prebujanje okoli 9 ure, počasi, saj se nikamor ne mudi. Pripraviva si zajtrk in ga v miru zaužijeva. Po zajtrku malo počakava, pogledava kakšno TV serijo, potem pa se lotiva dopoldanskega treninga na trenažerju. Na srečo imava teraso in dva trenažerja, tako da lahko ta del treninga opraviva zunaj na svežem zraku. Ta del treninga traja od 1 do 1,5 ure. Da trening na trenažerju ni tako monoton, uporabljava tudi aplikacijo Zwift, ali pa poslušava glasbo. Po treningu največkrat Urška pripravi dobro kosilo in glede hrane se res ne morem pritoževati. Tudi v trgovinah se trenutno dobi praktično vse; je pa bilo prejšnji teden nekaj dni, ko so bile trgovine dobesedno izpraznjene. Po kosilu greva na krajši sprehod po mestu in takrat spotoma nakupiva, kar potrebujeva za najino kuhinjo. Sledi še popoldanski trening na trenažerju od 1 do 1,5 ure, občasno pa narediva tudi trening za moč oziroma stabilizacijo trupa. Sledi večerja, kjer je spet glavna Urška. Sinoči je bila slastna pizza, danes pa ????, in tako minevajo dnevi. Omejitve so tu podobne kot drugod in s tem nimava problemov.

V profesionalnem športu kolesarstva že tako ali tako ni kaj dosti časa za »druženja« in ostale stvari in zato tudi tole ni tako hudo. S tega vidika smo kolesarji vajeni potrpeti in zdržati še kaj hujšega. Edini »problem« je lepo vreme, ki te kar vleče ven. No, upava da se tole ne bo vleklo še mesec ali dva in da se bodo stvari čim hitreje vrnile v normalne tirnice. Ravno ko  pišem to, je prišla informacija, da so tudi Olimpijske igre v Tokiu prestavljene za eno leto. Ja, nimamo kaj. Tako je, in za vse je enako. Treba se je samo čim hitreje prilagoditi trenutnim razmeram, izkoristiti pogoje, ki so pač na voljo in potem gre lažje. Mislim, da kolesarji na splošno s prilagajanjem določenim razmeram nimamo težav in nam gre dobro. Zvečer pogledava še kakšen dobrer film ali serijo in dan je tako zaključen. Dnevi so dokaj enolični in športniki že tako ali tako ne ločimo med ponedeljkom in nedeljo kot ostali, ločujemo samo med treningi in dirkami in slednjih žal trenutno ni in jih verjetno še nekaj časa ne bo. Do takrat pa pazite nase in na svoje zdravje, ostanite doma in se držite navodil stroke, saj bomo le tako vsi skupaj zmogli in premagali tudi ta virus.
 
Tadej

Foto: Osebni arhiv TP

Vir/avtor: