Pred letom in pol, natančneje 24. oktobra 2018, sta se Anja in Barbara z ljubljanskega letališča prek Amsterdama odpravili do Buenos Airesa in za konec čisto na jug Argentine, do Ushuaie. Tam je bil start njune biketouring avanture, ki ju sedaj vodi vse do Mehike!

Minilo je že 17 mesecev potepanja s kolesi. Kaj zanimivega sta doživeli v mesecu marcu? V Ekvadorju, tako kot drugje po svetu, se je ustavil čas. Koronavirus ni prizanesel niti tej južnoameriški državi. Sta pa dekleti, preden sta bili prisiljeni potovanje čisto ustaviti, prekolesarili kar nekaj gorskih prelazov in obiskali mesta Cuenca in Ambato. Na koncu sta obtičali v glavnem mestu Quito, ki leži 2850 metrov nad morjem. Do zdaj imata na južnoameriškem števcu v nogah že preko 12.000 kilometrov.

Na poti

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Takole pravita dekleti:

"V turističnem mestu Cuenca sva se poslovili od kanadskega para, kjer sva bili v gosteh. S težkim srcem sva se odpravili naprej, saj sta najina gostitelja poskrbela, da nama ni prav nič manjkalo, za po vrhu vsega pa sta naju s kolesi pospremila do obrobja mesta. To je kakšnih 20 kilometrov. 

Po nekaj dneh počitka sva bili zopet na cestii. Pa kaj si ti ja nor?! Tole gorovje Andov, čez centralni Ekvador, si bova pa po moje zapomnili za vse življenje. Na dnevnem redu zopet vzponi. Vsak dan sva delali po več kot 1000 višincev. Gor in dol, gor in dol. Trudili sva se delati v povprečju 50 kilometrov dnevno in se ne premikati s polžjo hitrostjo. Problem je bil tudi ta, da je v teh hribih večinoma takšna megla, da vidiš zgolj tri metre pred seboj. Ni ravno prijetno, saj se ves čas sprašuješ, če te bo tisti tovornjak ali pa avtobus, ki pelje za tabo, sploh videl. Včasih sva se zaradi megle počutili, kot da sva v nebesih. Barbara se je tudi malce pohecala, češ da bodo najini spomini precej megleni, pa ne zato, ker bi spili kakšen kozarec ali dva vina in vse pozabili, ampak zato, ker naju je obdajala takšna megla, da si jih nisva mogli ustvariti.

Po nekaj dneh nama je uspelo dohiteti Luiso, nemško kolesarko, ki je na poti že neverjetna tri leta. In to sama. S "panamerikane" smo skupaj zavile vstran in se odpravile malce naokoli, na en "detour" v okolici najvišje gore v Ekvadorju. Ker že dolgo nismo bile na takšni nadmorski višini in ker smo se tisti dan precej dvignile, konkretno za 4540 višinskih metrov, smo imele malce težav, saj nas je pošteno bolela glava. Na srečo so nam prijazni čuvaji nacionalnega parka dovolili postaviti šotor pri vstopu v park in smo kampirale pod streho. Noč je bila resnično mrzla in zjutraj nas je obdajala takšna megla, da nisi nič videl.

Mahnile smo jo naprej in čakalo nas je nekaj ravnine in dolg spust. Peljale smo se počasi, v upanju, da se megla razkadi in da se nam odpre pogled na goro Chimborazo. Kmalu se nam je nasmehnila sreča in smo uživale v vožnji in pogledu na najvišjo goro.

Ker nas je pošteno zeblo in ker je na 4500 metrih nad morjem res hladno in vetrovno, smo že komaj čakale spust. Zopet smo ubrale eno stransko, a asfaltirano in totalno neprometno cesto, po kateri smo se spuščale kakšnih sedemdeset kilometrov in prispele do mesta Ambato. Res hud spust. Tam nas je pričakal Lenin, naš Warmshowers, ki nam je dovoli kampirati na ogromni zelenici za hišo. Njegova žena nam je za večerjo postregla s tipično domačo sladico Quimbolito.

Izmučene a srečne smo se ulegle v šotor in se odpravile spat. Naslednji dan sva se poslovili od Luise, ki jo je mahnila naprej, saj ne more biti dolgo pri miru. Slišati je čedalje več poročil in novic glede koronavirusa. Številke se večajo, ravno tako tudi panika.

Po treh dneh počitka sva jo mahnili naprej. Odkar sva zapustili Ambato, sva imeli nek čuden občutek. Ljudje so naju že malce čudno gledlii, ulice niso bile normalne, premalo je bilo avtomobilov in ljudi. Po stranski cesti sva prišli do naslednjega postanka v manjši vasi. Ustavili sva se pri gasilcih, ki so naju zaradi strogih ukrepov glede koronavirusa žal zavrnili. Tako sva šotor postavili na noometnem igrišču poleg gasilske postaje. Zvečer se je pošteno ulilo, tako da sva skuhali na brzino in se spravili v šotor. "Tole ne kaže dobro", sva si rekli.

Naslednji dan naju je čakal dolg vzpon. Odločili sva se, da narediva še en obvoz in si s kolesi ogledava krater laguno Quilotoa, ki naj bi bila prečudovita. Čakalo naju je nekje 35 kilometrov vzpona. Počasi sva začeli plezati, zopet naju je spremljal nek čuden občutek in v zraku je bilo klavrno vzdušje. Po dveh urah plezanja in desetih kilometrih naju delavci na cesti posvarijo, da so indijanske skupnosti zaprle dostop do lagune za turiste. Ni nama bilo potrebno vprašati zakaj.

Znašli sva se v precepu. Ali nadaljevati in se zastonj vzpenjati cel dan, zato da naju potem ne bodo spustili notri? Odločili sva se, da ni vredno. Obrnili sva kolesi in se spustili nazaj ter se odločili, da jo mahneva direktno do glavnega mesta Quito in to kar po avtocesti panamerikani. Gre za štiripasovnico, kateri sva se imeli namen izogniti, saj sva si naredili res dobro ruto, ki prečka nacionalni park Cotopaxi. Gre za del bikepacking rute okoli vulkanov. A je žal splavala po vodi.

Pedale sva poganjali po prazni avtocesti, vse do glavnega mesta Quito. Dejstvo je, da je v velikem mestu vseeno najlažje priti do hrane in prenočišča, še posebej, če se zadeve še poslabšajo. Sredi marca sva prikolesarili v prestolnico Ekvadorja, kjer nama je na srečo vrata odprl nek fant, ki hišo prenavlja v hostel.

Računal nama je zgolj 2 dolarja na osebo na dan. Kuhinja, tuš in internet. Veseli sva bili, da imava vsaj streho nad glavo, čeprav higienske razmere niso bile idealne. Spali sva v sobi, katere tla so razpadala, strop se je rušil in vsake toliko nama je padlo malo zemlje na šotor.

Dneve so nama krajšale štiri male muce in prikupen pes, ki pa se je cele dneve čohal. Po nekaj dnevih naju je začelo srbeti celo telo, nakar sva ugotovili, da imava bolhe. Aja, pa pozabili sva še povedati da spiva na tleh oz. se rotirava, saj je ena spalna podloga Thermarest v celoti odpovedala. Pisali sva že proizvajalcu v ZDA. Tam so nama potrdili, da gre za napako na izdelku in nama obljubili, da nama pošljejo novo podogo. Zaenkrat  žal iz te moke ne bo kruha, saj so naju ravno prejšni teden obvestili, da zapirajo podjetje in da ni smiselno pošiljati podloge, ker so vse meje zaprte in nikoli ne bi prišla do naju. Smola pa taka."

Kamping in hrana

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Prošnja

"Po dveh tednih preživetih v tej luknji sva se odločili, da imava dovolj. Neudobno spanje na tleh in nehigienske razmere ne dajejo miru in počitka, ki ga še kako potrebujeva. Tako sva v iskanju novega prenočišča. Srčno bi si želeli najeti majhno stanovanje in se vanj zabubiti za cel mesec april. Žal sva se znašli v resnično neugodni situaciji z nepričakovanimi stroški. Ker je Ekvador in sploh glavno mesto svinjsko drago, sva se odločili, da začneva zbirati prostovoljne prispevke, ki nama bi omogočili najem stanovanja. Že v naprej se zahvaljujeva vsem za vsak prispevan evro."

Podatki TRR: Anja Antolič, Sveti Štefan 3, 3264 Sveti Štefan, Slovenija, TRR: SI56 0510 0702 7543 952 ali Paypal Barbara Marcic, Slovenija, e-pošta barbara.marcic13@gmail.com.

"Tukaj je stanje glede koronavirusa precej klavrno. Smo v strogi karanteni, gibanje je dovoljeno zgolj med šesto uro zjutraj in štirinajsto uro popoldan. Pa še ob teh urah sel odpraviš le po nujnih opravkih. Če te dobijo v mestu izven določenih ur, prvič sledi denarna kazen v vrednosti 100 ameriških dolarjev, če te dobijo drugič, pa je zagrožena zaporna kazen. Tako da ni heca. Tudi gibanje je dovoljeno zgolj znotraj provinc. Midve bova mesec april počakali tukaj, v upanju, da se zadeve kaj izboljšajo. Držite se tudi vi doma in si še tipkamo!"

V mestu

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Na uvodni fotografiji Barbara in Anja, v ozadju pa Chimborazo, s 6270 metri najvišja gora v Ekvadorju.

Anjo in Barbaro lahko spremljaš na facebooku in instagramu pod imenom The Bike Wanderers

Vse fotografije so njuno delo

Preberi še
The Bike Wanderers: Otok opic, Amazonka in še kaj
The Bike Wanderers: Ko skoraj obupaš, a vseeno nadaljuješ
The Bike Wanderers: Po poti Peru Great Divide
The Bike Wanderers: Leto dni je naokoli
Objavljeno: 06.04.2020

Vir/avtor: www.mtb.si