Na začetku je bilo malo panike. Pa malo zmede in negotovosti. Pa jeze in razočaranja tudi. Potem smo se navadili tele korone in življenje je (čeprav se je nekaterim tudi ustavilo) nekako steklo. Ja, nekako...

Začetek nečesa novega?

Večini je kmalu postalo jasno, da lahko še vedno kolesarimo. Pa to ne le v službo, trgovino in do zdravnika, ampak da lahko gremo celo v hosto. No ja, malo so nam skrajšali domet, saj so nas zaprli v domače občine. Ne vem, če je bilo to potrebno ali ne, a če se nisi pripravljen žrtvovati v prvi vrsti taprave revolucije, je morda bolje ubogati. Korona je spotoma naplavila nekaj bedakov, hkrati pa presenetljivo hitro izboljšala naš planet. Posnetkom iz bolnišnic so se kmalu pridružili še posnetki čistejših rek in morja ter lepše Zemlje z manj smoga.

Tudi ljudje smo se spremenili. Velike želje smo zamenjali za bližje in lažje dosegljive cilje. Prve dneve "izrednih razmer" smo še furali z moralnim mačkom, da delamo nekaj prepovedanega, a je počasi stisnil rep med noge in izginil. Upam pa, da ni izginila zavest, da moramo te dni kolesariti še posebej pametno in odgovorno. Seveda nikoli ne sedemo na kolo zato, da bi se na njej poškodovali. A v običajnih razmerah nas sem in tja vseeno pograbi želja po adrenalinu, po boljšem dosežku in preizkušanju naših meja. C'est la vie!

Sreča v nesreči?

Jasno, da glava težko ves čas zapira pipico adrenalina. Tako kolesarjenje je nesproščeno. Podobno je vožnji po robu asfalta, ko ne želiš zapeljati na bankino. A več kot o tem razmišljaš, bližje si makadamskemu jarku. Zato je bolje, da si že na začetku izbereš turo, ki te ne bo zapeljala v skušnjavo. Trejli bodo počakali, ti pa si za užitek v naravi tokrat poišči drugačno pot.

Ločani imamo res srečo. Samo zapeljemo z domačega dvorišča in že se lahko zapodimo v breg. Škofjeloško hribovje nad Selško in Poljansko dolino ter griči proti Medvodam in Kranju skrivajo v sebi nešteto poti. Asfaltnih, makadamskih, kolovozov, gozdnih vlak in stez ... Tu sem pred mnogimi leti začel gorsko kolesariti. Potem sem šel še drugam, na domače poti pa ... Ne, nisem jih pozabil, še vedno po njih vozimo vsako sredo, le raziskujem jih ne več. Prisilni korona dopust pa me je znova poslal v domače hoste. Spet sem se vozil, zgubljal in iskal po poteh, kjer nisem bil že desetletje ali več. Ene so se zarasle, a še več je novih. Gozdovi so bili v teh lepih pomaldanskih dnevih neverjetno svetli, saj je listje komaj začelo poganjati, močno pa jih je razredčil tudi lubadar. Na domačem pragu sem našel tako lepe poglede, kot sem jih zadnja leta iskal drugje.

Brez sledi

Rad imam vse te gmajne in rad jih delim z vsemi, ki v srcu isto mislijo. Jasno, saj niso moje in nisem samo jaz zaljubljen v njih. Jih pa težko delim s tistima dvema motokrosistima na Golovcu, pa z mulcem, ki mi je s podivjanim štirikolesnikom prejšnji teden priletel nasproti, pa tudi s tistimi gorskimi kolesarji, ki mislijo, da so na hribu sami in "ta glavni". Prav o zadnjih sva se pred nekaj dnevi pogovarjala z Atilo.

Kar malo jezen mi je rekel: "Na domačih terenih opažam vedno več poškodovanih planinskih poti, ki so jih razrili kolesarji z blokiranjem zadnjega kolesa: ruvajo skale, podirajo robne opore in sekajo ovinke. Gorsko kolesarjenje je moderno in zabavno, a kaj pomaga nekaj jurjev vredno kolo in opremo, če v glavi mankajo možgani in manire. Po eni strani se na PZS trudimo za spremembo zakonodaje, da bi lahko legalno vozili po poteh v naravnem okolju. Sedimo na sestankih z državnimi uradniki, ki bodo (upam) nekoč zapisali, da je kolesarjenje v gmajnah čisto OK, po drugi strani pa nas pred javnostjo in lastniki gozdov sabotirajo debili, za katere se prav tako trudimo izboljšati položaj. Oni živijo v svojem egoističnem mehurčku, ki se bo po zakonih entropije sesul sam vase, do takrat pa kot supernove goltajo okolico. Oni ne sodijo v našo skupnost, ki je po hribih kolesarila že davno pred njimi, in bo tudi kasneje, ko si bodo oni našli novo igračko. Mi pa želimo naravo uživati sedaj in jo seveda tudi ohraniti za vse tiste, ki jih bomo še privabili v ta lep šport!"

Žal bodo Atilove besede verjetno dosegle le tiste, ki jim je gorskokolesarski bonton vsajen v dušo. Tiste, ki so jim je jasno, da smo si naravo le izposodili od naših potomcev. A na naših poteh bomo zagotovo srečali tudi tiste, ki se tega ne zavedajo. Poskusimo jim na lep način razložititi, da ne delajo prav. Tudi, če nam ne uspe, bomo s tem storili nekaj dobrega za našo stvar.

Še nekaj je na koncu dodal Atila: "Naj bo leto 2020 leto brez sledi." Seveda se vsak od nas kdaj spozabi, a ko grešimo, bodimo – nežni.

Foto Matej Hartman


Objavljeno: 16.04.2020

Vir/avtor: www.mtb.si