Zapisi izpod kolesa: Železo se kuje, dokler je vroče

Vrh svetovne kolesarske scene je obarvan v slovensko trobojnico. Rdeča, modra, bela in pa grb, Triglav, morje, reke in zvezde. Simbol dežele na sončni strani Alp, domovine prvega in drugega kolesarja sveta. Kolesarja, ki sta na pragu največjega športnega dosežka v zgodovini Slovenije.

Da ne bo polemik in debat, naj ta naziv označim s pripisom subjektivno. Gre za moj pogled s perspektive kolesarskega entuziasta, zaljubljenca v ta šport in nekoga, ki šport dojema na romantičen način, distanciran od posla in denarja, ki ga šport prinaša, na drugem bregu reke. Na drugi strani struge, ki jo šport vije vse širše in ki v zemeljsko oblo rije vse globlje in globlje in tako iz leta v leto povečuje svoj tok, svoj pomen in s seboj nosi vse več in več materiala.

Ni konec, dokler ni konec. In Tour se konča v nedeljo. V Parizu. Takrat se slavje lahko zares začne. Upam, da bo ponedeljek dolg, tako kot je vsak, tokrat tudi rumen.

In če tudi ni konec, smo pa v vrelišču kolesarske mrzlice, ki jo je zakuhal Primož Roglič z veliko pomočjo Tadeja Pogačarja in ostalih fantov, ki nizajo odlične predstave na Touru, kot tudi na drugih dirkah.

Naj ponovim nekaj, kar je težko doumljivo, nekaj, česar se verjetno sploh ne zavedamo. Slovenija je na vrhu kolesarskega sveta. A zgolj tekmovalno in še to samo v disciplini, sicer daleč najbolj razviti in priljubljeni, disciplini cestnega kolesarstva. Po hitri cesti sta se dva asa, vsak s svojo zgodbo, povzpela do tam, kjer sta.

Tadej je produkt kolesarskega sistema, skozi katerega gre veliko otrok. Naj bo to sistem Kolesarske zveze Slovenije in Kolesarskega društva Rog iz Ljubljane in njihove šole. Kdor se bolj podrobno razume, ve, da imamo pri nas sisteme, ki ne presegajo klubskega nivoja. Torej so za uspeh takšnih kolesarjev najbolj zaslužni trenerji v klubih. Celotna šola od dečkov, prek mladincev in celo članske ekipe, ki ji je sledil preboj v ekipo najvišjega ranga.

Tu ima seveda veliko zaslug tudi človek, ki je posegel najvišje izmed slovenskih kolesarjev na dirkah svetovnega prvenstva v cestni vožnji.

Svoj doprinos ima tudi pri Primoževi poti na vrh kolesarskega Olimpa, saj je ravno njega kontaktiral takrat nepoznani športnik Primož Roglič. Fant, ki je spisal svojo zgodbo, ki je začel trenirati kolesarstvo šele pri 22. letih in v zgolj sedmih sezonah postal številka ena tega športa. Njegova pot ni plod sistema, ni plod organizacije. Primož je spisal zgodbo sam ob pomoči svoje boljše polovice in najbližjih. Vmes je potrkal na nekaj vrat, kjer so mu več ali manj pomagali vsi, a zasluge za uspeh so tu predvsem individualne. Kaj vse je bilo v teh pravljičnih letih storjenega, vesta verjetno samo dva. On in Lora.

Če smo tekmovalno na vrhu, smo pri vsem ostalem na nekem novem začetku. Kako v ekipe najvišjega ranga pripeljati nova imena iz mladinskih vrst.

Večkrat omenjeni duo prihaja iz dežele, kjer se leta 2018 mladinska reprezentanca ni udeležila dirke za pripravo na svetovno prvenstvo, ker enostavno nismo imeli dovolj financ, in to na nacionalni ravni. Zagotovo to niso pogoji, ki bi obetali nove šampione.

Takšnih zgodb si v prihodnosti ne smemo in ne moremo privoščiti. Železo se kuje, dokler je vroče in prav je, da ob uspehih opozarjamo tudi na težave.  Vidim, da se tega zavedamo vsi, ki se ukvarjamo z razvojem mladih in o tem jih vse več tudi govori na glas. Če ne bomo povlekli voza iz blata sedaj, ko je čas debelih krav, se lahko časa suhih krav še kako bojimo.

Lepo je, da se športnike pozdravi tudi s politične strani, a od mahanja predsednika z zastavo in sprejema v pisarni ne bo nič koristi, če ne bomo prijeli bika za roge tudi tam, kjer nam ravno ne gre najbolje. Kolesarstvo je drag šport in ob dejstvu, da si morajo vso opremo kolesarji vseh starosti kupovati sami, bo to kmalu, če že ni, šport bogatih. Brez sistema vlaganja, na plečih redkih entuziastičnih vlagateljev, ne gre pričakovati konstantnosti.

Kolesarska mrzlica je udarila tudi na cestah. Vse več je rekreativnih kolesarjev. A naša infrastruktura je katastrofalna. Poleg infrastrukture je na zelo nizkem nivoju tudi kultura voznikov. Na vsem tem, se na nacionalni ravni s pravim pristopom, da ogromno, ogromno narediti. Če je le volja, razumevanje in pravi pristop.

V nedeljo je konec dirke Tour the France, dirke vseh dirk, ki naj bo hkrati začetek neke nove ere na slovenski kolesarski sceni v vsej njeni širini.

Ni še čas za odpiranje šampanjcev, ampak počasi jih lahko daste hladiti.

Vir/avtor: Robi Jenko