Na verigi: Primož Kališnik

Res stara MTB šola in poklicni pisec, ki je nastreljal odgovore, vredne branja, tudi če za Kalčka še nisi slišal. Tudi na cesti je zelo zares vrtel, zato ni čudno, da je dandanes na makadamih.

Vida Uršič je gotovo zadela v polno, ko je šefa Delovega Poleta izbrala za naslednika v Verigi.

Primož Kališnik

Vzdevek: Kalček, oče me je klical Butl, na oboje se lepo odzivam
Kraj: Bežigrad, rojen in za vedno; družinski grob je namreč v Stožicah
Starost: 60, kot Gorazd Stražišar, Jeremy Clarkson, Hugh Grant, Bono, Antonio Banderas, Jean-Claude Van Damme, Sean Penn, Laurent Fignon, Olaf Ludwig in kolegi iz paleozoika …
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu: zdaj Klub slovenskih biciklistov Ljubljana 1887 in boksarski Fight Club Ljubljana; dolga leta Novice Extreme, v časih, ko smo imeli v klubu pol profi mtb ekipo pod vodstvom Primoža Čerina in olimpijca Roka Drašlerja, pa Miho Šolarja, Roka Grilca, Gregorja Mikliča; sicer sem od nekdaj in povsod, kjer točijo pivo

Vida: Katero desetletje ti je bilo najboljše za kolesarstvo?

Primož: Zagotovo 1987 do 1997. Relativno zdrav, razen v glavo. Mački so šli hitro od mene.

Kakšne napake vidiš v amaterskem in kakšne v vrhunskem kolesarstvu?

Napak ne vidim, ker nisem bog in ne želim soditi, v amaterskem kolesarstvu pa vidim veliko neumnosti in premalo Uršičevih Vid in Jožetov Blažičev iz KD Brd; v vrhunskem pa je zame narobe samo to, da se nisem rodil kot Tadej Pogačar. To se mi res ne zdi fer.

Si pri športu več uporabljal tehnologijo ali svojo intuicijo, občutke in preverjeno znanje.

Tehnologije najraje ne: srčni utrip je bil vedno previsok, hitrost pa nizka, pri intuiciji mi je šlo bolje, ker sem lahko lagal, da sem počasen zato, ker čutim, da moram biti; zadnjega pol leta uporabljam pedala z obojestranskih merilcem moči, ker sem šel pred slabima dvema letoma na kolo iz vozička in čez bergle in skušam tisto bolj pokojno nogo, ki jo bolj slabo čutim, spraviti po moči blizu desne. Zdaj je pa jeba, ker so številke na displeju premajhne. Kot takrat, ko sem kronometer štartal brez bralnih očal in mi nov polar ni nič pomagal. Me je pa Bojan Ropret pohvalil: "Super si šel, samo malo prepočasi." Misel, ki opisuje moje življenje, pravzaprav.

mtb.si: Če bil še enkrat mulec, bi bil najraje spustaš, BMX akrobat, Tadej Pogačar ali kaj četrtega?

Primož: Kot mulc grevlar in mtbjevec, za naprej pa se ve, kdo … sem ga že omenil.

Navdušil si se nad makadamkanjem, kaj te je potegnilo?

Odločilen trenutek je bila smrt strica, duhovnika, ki mi je zapustil dovolj, da sem si kupil grevlarja. Po svoje je to moje "božje kolo". Torej: bog vse vidi in zato sem grevlar. Najbolj jaz med jazi.

Izberi dve osebi, s katerima bi šel zdajle najraje na eno epsko turo. Kogarkoli.

Enega sem zaradi višje sile zamudil, Toma Ritchieja, ko je kolesaril skozi Slovenijo. O drugi osebi ne bi, sem pred poroko. Ni dec.

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Primož: Na mtb sam, še enkrat na poti od Marakeša, čez Atlas, do Sahare, na grevlu z mojo Polono, hčerama, ali pa z rezervnim sinom in nečakoma, na cestnem na klancu na Rašico in da najprej ujamem Luko Mezgeca, potem Roglo pred njegovo hšo, da Lora to vidi, potem Jana Polanca, tik pred oštarijo pa še Pogija; to bi kar šlo v opis prijetnega dne. Na cilju bi me moral čakati Hempi z mrzlim pirom, Braco Cvjetičanin pa bi moral o tem poročati brez zavisti.
In da bi mi pokal izročil pokojni Jure Robič, ampak ne po prvi tekmi, ko smo šli skupaj čez Ameriko. Po tistem, ko je zadnjič zmagal.

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Jutro na Hvaru ali v Istri, pred mojo potujočo gajbo, vse do večera, s pirom v roki, ki izginja kot sonce v morju, in potem s pivom v roki, zroč v luno. Z mojimi najbližjimi - problem je, ker ne vem če je kdo sploh sposoben zdržati z menoj cel dan, razen Polone, ki se hoče poročiti z menoj zato, ker ji je moj najboljši prijatelj, dohtar, za poročno darilo obljubil nove joške. V bistvu sploh joške. No, tudi dan s Polono z joškami bi bil v redu. Ali pa dan z mojimi štirimi prijatelji, ki jih jebe rak; trije so itak kolesarji. A dvomim, da bi zdržali z menoj, kljub temu, da so vajeni res hudega.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Težko rečem, mogoče bi boksal, morda jadral na laserju … a ko sem prvič sedel na lastnega gorca, sem si začrtal življenjsko pot, vmes je malo zavila na asfalt, zdaj se vrača na makadam. Molim za zdravje, da bi se lahko naslednji dve desetletji svaljkal po prašno. "Prah si in v prah se povrneš", a ne? V prevodu: z grevla v žaro, to bi mi kar pasalo.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Gorc. Ritchey Plexus. Okvir si je v devetdesetih za dirkanje kupil Primož Čerin, a ga je malo vozil, Potem je okvir doga leta visel po stropom pri Čerinu, a ga škrtica ni horel spustiti. Ne izpod stropa, po ceni. Ko sem prišparal, sem ga kupil. Na njem so feltne, ki so zdržale od Marakeša, čez Atlas, v Saharo, siver na GT-jevem modelu LTS, letnik 1998. To je bilo najboljše kolo poleg Plexusa, ki sem ga vozil, žal pa ne moje. Nekaj dni nazaj ga je lastnik upokojil in pravi, da mi ga podari. Že prvi dan je takrat počila špica zadaj, a mi je sopotnik Anderej Dolinar prešponal obroč, da je zdržal do Sahare. Okvir je počil, obroč je zdržal.

Malo me je zaneslo … Plexus, kovinski, posebna zmes, ki jo je ročno švasal veliki Tom osebno, menda na Japonskem. Zakrivljene vilice zadaj poberejo vse, spredaj sem vrnil originalne toge vilice, ki so kar redost, pa še najširše e mogoče gume, ki gredo gor, poberejo vse tresljaje. Hard tail in hard front.

To kolo … je to kolo. Saj so še cestni ritchey road logic 1988, ki sem ga pravkar obnovil, pa super specialka iz bambusa iz Zambije, pa tisto, kar vozim, to sta stara Pina FP4 in kronometrska Opera, oboje precej v letih, in pa božji Billato Fuoristrada, ki postaja novi plexus.

Tvoje prvo kolo?

Ruski tricikel, muslauf, kupljen leta 1964 pri Kolesarju. In moj prvi tour, od tam do Triglavske za Bežigradom, solo pobeg, imel sem štiri leta. Dobil sem prvo etapo in močno okoli kepe od očeta, ko se je pol ure za mani peš vrnil iz mesta- Takrat sem ugotovil, da imajo kolesarji tudi navijače, saj mi je oče potem še navil ušesa. Zic tega koleščka pa še hranim. Je trd kot so Berkovi, čeprav je usnjen.

Tvoj vzornik?

Tako zajeban sem, da si nihče ne želi, da bi bil moj vzornik. Sicer sem prosil za zapolnitev te vloge Gandija in Jezusa, a odgovora od njunih piarovcev še nisem dobil.

Vzornik na nek način je bil Gorazd in tisti njegov skok za 50 let. Po svoje si za vzor jemljem telo Keitha Richardsa, kaj vse zdrži. In kar moje ne … Kakšen vzor bi našel tudi med literati, a tu slovenskih še živih ni. Razen Borisa Pahorja.
Tako zato zaenkrat vzor ostaja Jacques de Molay, zadnji veliki mojster viteškega reda Templjarjev. Ni pa mož najbolje končal …

Kot tudi drugi potencialni vzorniki ne. Jezus, Gandi, Kocbek …

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?

Moja nečakinja Tinkara. Ne tekmuje, žal. Ima 16 let in je talent, samorastnica s Police nad Grosupljem, upam pa, do jo s ceste potegne v hosto. Bila bi lahko nova Blaža Klemenčič ali Tanja Žakelj. Jo pa zaenkrat bolj vleče proti Urši Pintar. Ta mala bi bila lahko tisto, kar ni postala supertalentirana Karin Penko. Take, kot je bila Karin, ne bo tako kmalu.
Sicer pa: jebi ga, res je zmagal Tour, ampak verjemite, da res obeta. Saj veste, kdo.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

"Zase se brigi". Dal sem ga tudi, z ljubeznijo, drugim, a ga zdaj uporabljajo proti meni. Tako ne delim več nasvetov. Včasih samo dedcem povem, da bi bilo fino, če začnejo kolesariti. Nasvet, ki me je pritegnil, je bil na majici sedemletnega fantka na Kolpi. "Prej boš dala, prej boš frej." Tudi ta je koristen.

Svojim sošolcem bi svetoval, naj ob jutranji erekciji ne letijo na urgenco, ker to ni bolezen, pač pa na Brezje, ker gre za čudež.

• 

• 

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?

Po peš poti z Vogarja, s totalnim trdakom, v letih pred osamosvojitvijo. Na prečudoviti aluminijasti carreri, s katero sem bil tudi vojni dopisnik iz Slovenije. Malo nezavesti in zlom dlani, stiropor pa je šel v franže; a dobro, da je bil položen čez slamo v glavi. Bil sem pogumen, ker sva nekaj prej s Tinčkom Guzejem prva med Zemljani z gorcema odpeljala z Vogla Žagarjev graben.

Na specialki pa, ko naju je s prijateljem od zadaj povozil pacient in sem kolega z eno roko vlekel izpod koles, kamor je potegnilo kolo. Potem sva na Opekarski ruvala robnike pločnikov.

Zanimivejši novejši padec je bil, ko se je mlajša hči z bmx-om pojala po stari stezi v Savskem naselju, jaz za njo s plexusom in spd pedali. Bilo je malo po moji prvi večji operaciji hernije in jasno, da me je dvignilo v zrak in sem pristal na hrbtu. Potem mi je hči prepovedala na bmx progo.

Malo je bilo hecno, imel sem kakšnih kosmatih 50 let, naslednji najstarejši poleg hčere s 16 leti jih je imel 12 … Kdor z mtb-jem in večinoma sede, magari počasi, ne prevozi bmx proge, temu še kar nekaj manjka, po moje.

No, sem se pa spomnil: če bi šel lahko nazaj, bi bil morda bmx-ar. Z Gorazdom Stražišarjem sva bila bmx voznika na ponijih, leta 1972-73, samo da je bil on spretnejši. In ko se je nekaj let za nami lotil mtb, še danes se spomnim dirke na Vrhovcih … gor je zaostajal za dirkači, dol pa … se je takoj videlo, da je ponyja obvladal v nulo.

Fotografije so iz osebnega arhiva Primoža Kališnika

Preberi še

Na verigi: Vida Uršič
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani

Objava Na verigi: Primož Kališnik se je prvič pojavila na mtb.si.

Objavljeno: 15.12.2020

Vir/avtor: www.mtb.si