Moja mama je strela, moj oče je…

Že od rojstva se staramo. Staranja ne moremo preprečiti, lahko pa poskrbimo, da bo to počasnejše in lepše.

Koristi zmerne rekreacije v zrelih letih so vsem dobro znane, zato o njih ne bom izgubljal besed. Kolo je super iznajdba. Običajno je to prva zares uporabna igrača, ki jo dobi otrok. Skupaj z njim raste in ga pelje skozi življenje.

Jeseni sem kupil dve električni kolesi. Ne, nisem ju kupil za Živo in zame, ampak za moja starša. Mama ima 76 let, oče bo kmalu star 78. Pri teh letih sta seveda ža davno prestopila tisto nedoločeno mejo, ko izpuhtijo vsi pomisleki o uporabi električnega kolesa. Mene navdušujeta predvsem s tem, da pri teh letih še vedno gledata naprej. Oba sta vse življenje živela s športom.

Gudi je igral košarko, Vera pa je mladost posvetila gimnastiki in atletiki. Kasneje sta tekla na smučeh, plavala, hodila v hribe, zadnja leta pa se je očetu na kolesu pridružila še mama.

Strela in Grom

"Sem in tja sem opazila kolesarje, ki so bili hitrejši od njiju, a se niso kaj dosti naprezali," je rekla mama. Tako kot mnoge druge jo je to na začetku malo jezilo, a jo je pomiril dober občutek lastnega uspeha. Nista kolesarila le po domačih poteh. Večkrat sta kolesi naložila na avto in se zapeljala proti morju, včasih bližje hribom ali do panonskih ravnin. Običajno sta kolesarila sama, nekajkrat pa šla s skupino na večdnevne izlete.

Lani so bili v Beli krajini. Bila sta med starejšimi v skupini in le nekaj jih je še vozilo "organska" kolesa. Kolesarjenje je bilo čudovito in čeprav tega ni nihče nikoli omenil, sta imela neprijeten občutek, da zadržujeta skupino. Drugi so se šalili, da so se oni prezgodaj priklopili na elektriko, če lahko dva petinsedemdesetletnika samo na noge kolesarita z njimi. No, mama se je takrat odločila, da je prišel čas za električno kolo.

Ata se ni vdal tako hitro in je vso jesen lovil (pre)hitro mamo. Potem je videl, da tako ne bo šlo in prišel do mene z idejo, naj mu poiščem baterijo in motor, ki bi ju vgradil na njegovo staro kolo. Zavil sem z očmi in mu povedal, da v tem projektu ne bom sodeloval. Res poznam gospoda, ki si je tako predelal svoje kolo in je z njim zelo zadovoljen.

A očetova Kona bi morala, tako kot on, že zdavnaj v penzijo in za tako nadgradnjo ni več primerna. Imela sva srečo in čez nekaj dni sem med oglasi opazil skoraj nerabljeno kolo za tako prijazno ceno, da bi bilo vsako barantanje greh. Gudi je še malo mencal, a oči so se mu svetile kot otroku na miklavžev večer.

Vera in Gudi

Vera, ki ima z elektriko nekaj več izkušenj, pravi: "Seveda sem zadovoljna! Kolo je sicer težje, bolj okorno, ne moreš kar skočiti nanj in se odpeljati po nakupih. Zato bom še vedno uporabljala svoje staro kolo. Je pa odlično za rekreacijo in za daljše vožnje. Z njim pridem na hribe, ki jih sicer ne bi nikoli dosegla. V mojih letih je to nekaj neprecenljivega. Kolo mi pomaga pri razgibavanje kolen, za utrjevanje boleče hrbtenice in tudi za vzdrževanje splošne kondicije.

Tudi na električnem kolesu moraš vrteti pedala, torej delaš, hkrati pa kolesarjenje ni tako garaško, kot na navadnem kolesu. In ker nisi tako utrujen, ne trpiš ob misli, ali boš dosegel cilj. Gledaš naravo in uživaš v vožnji. Še vedno se spomnim, da je bilo lepo tudi na starem kolesu, kjer sem cilj dosegla z več napora. A ko pomislim na svoja leta, si rečem, da ni z električnim crkljanjem prav nič narobe."

Ja, električna kolesa nekaj dodajo in nekaj vzamejo. So težja in malo bolj okorna od običajnih. To se najbolj pozna pri transportu koles. Starša imata kolesarski prtljažnik montiran na vlečno kljuko avta in se sama brez težav odpeljeta, kamor koli želita. Prav tako sta potrebovala nekaj časa, da sta osvojila drugačno upravljanje kolesa in elektroniko, ki ga nadzira.

Čeprav so očetovi prsti že malo okorni, lahko sam priklopi baterijo. V prometu se še vedno dobro znajdeta in nimata težav s sluhom, vidom ali ravnotežjem. Seveda kolesarita s čelado in se bojita padca, ki si ga pri njunih letih ne smeta privoščiti. Ata ima zato sedež nastavljen malo nižje, kot ga je imel v mladosti.

Vera in Gudi bosta še velikokrat napolnila baterije, tako tiste na kolesu, kot tiste v telesu. Takoj, ko se je malo ogrelo, sem jima na števcih zbrisal lanske številke in pogumno sta zapeljala v novo sezono. Le let se ne da tako enostavno resetirati. A s tako voljo do gibanja bodo tudi njuna leta lepše doživeta!

Fotografije Matej Hartman

Preberi še

Špansko sonce

Objava Moja mama je strela, moj oče je… se je prvič pojavila na mtb.si.

Objavljeno: 27.02.2021

Vir/avtor: www.mtb.si