Prijave in naročila (0)
X
Skupaj 0.00 (€)

Zapisi izpod kolesa: Roglič, Istra, jaz in padci

Zapisi izpod kolesa
Foto: Lawrence Lollo Cozzutto

Pesem obalnega benda Zmelkoow govori o tem, da več kot spijemo boljši smo. In o kolesarjenju med Izolo in Koprom. Tam je na rexu Žare izgubil ravnotežje in na ravnem odseku zgrmel dol na skale.

Ta ista pesem se začne takole: »Po zgledu najboljšega benda iz Knežaka, smo naredili en komad za Zmelkoowa junaka.« In tako sem na željo najboljšega kolesarskega medija s Franetom na čelu, po zapisu na FB strnil misli in se dotaknil najbolj boleče teme kolesarstva.

Padcev.

Cestno kolesarstvo je disciplina, kjer ne zmaguje le najmočnejši. Potrebno je biti najboljši. To ob prikazu moči zahteva tudi en kup drugih dejavnikov. Taktika, inteligenca dirkanja, spretnost na kolesu in včasih sreča ali nesreča so tisti dejavniki, ki na cesti odločajo o zmagovalcu.

Dirka se po ravnem, dirka se navzgor, dirka se v spuste. In ker se dirka na čas, na uvrstitev, kdo bo hitrejši, se tudi tvega. Kjer se tvega, se tudi greši.

In napaka na kolesu lahko pomeni tudi padec. Velikokrat so v padcih udeleženi tudi kolesarji, ne krivi, ne dolžni. Včasih enostavno ni rešitve. V skupini poči in kolesarji padamo kot domine.

Resnica je, da se v padcih nekateri znajdejo bolj pogosto kot drugi. Sam sem imel v začetku sezone 2014 serijo padcev.

Takrat jo je delno zaradi moje napake na dirki Poreč Trophy skupil Primož Roglič. Takrat še kolesarstvu nepoznani fant iz Kisovca. 10km do cilja smo se na tleh znašli jaz, on in še dva ali trije drugi kolesarji. Natančno vem, kje se je to zgodilo. Sam sem se brez večjih poškodb takoj pobral in dirko zaključil. Primož je zaradi počene ličnice končal v bolnišnici.

V tistem letu sem po pogovoru s trenerjem Markom Polancem sam pri sebi ugotovil, da sem bil na tleh štirikrat v dveh dirkah predvsem zaradi sebe. Spremenil sem nekatere stvari. Način vožnje in koncentracijo med vožnjo sem postavil na drugi nivo. Tudi sam način razmišljanja lahko prepreči marsikateri padec. A o tem mogoče drugič.

Primož Roglič
​Foto: TV Pariz-Nica

V  preteklem vikendu so se mi v mislih zopet povezovali podobni elementi. Roglič, Istra, jaz in padci.

Roglič je lovil še eno veliko zmago na dirki Pariz-Nica. Bil je prepričljivo najmočnejši. Pobral je tri etapne zmage. Zdelo se je, da nima prave konkurence. A kolesarstvo je izredno nepredvidljivo. In zato je tudi tako zanimivo. Zadnja etapa dirke. Šok. Primož se je znašel na tleh. In nato še enkrat. In nato … se je tretjemu padcu za las izognil. To je dirkanje. Na gor in na dol. Kolesarstvo ni samo vrtenje pedal. Primož je v seštevku vseh elementov cestnega kolesarstva številka ena. O tem priča UCI WT lestvica in tu ne gre izumljati tople vode.

To je dejstvo, bi rekel Martin Hvastija. Na tej dirki je storil napako. Mogoče mu jo je zagodlo kolo. Kdo ve. Kolesarstvo je ekipni šport. Ekipa so tako kolesarji kot tudi osebje. Če serviser dela ne opravi kot bi ga moral, lahko kolesarja stane zmage. In dva padca na dirki zagotovo pomenita, da na žalost na tisti dirki nisi najboljši.

Berem komentarje, da bi se rumeno majico moralo počakati. Verjamem, da bi se to precej bolj verjetno zgodilo, če bi bil Roglič udeležen v skupinskem padcu, kot recimo leta 2014 v Istri. Ampak, če kolesar pade po lastni krivdi, je to napaka v osnovnem elementu cestnega kolesarstva, spustu. Tu se enostavno ne čaka. Če bi se sam znašel v situaciji, da je moj največji konkurent padel, zagotovo tempa ne bi navil. Ampak čaka se ne. Kot mene nihče ne čaka na vrhu klanca, ker se nanj vzpenjam tako počasi. A vztrajno.

In vztrajnost je lastnost, ki jo je ponovno pokazal šampion Primož Roglič. Ni zmagovalec tisti, ki nikoli ne pade. Zmagovalec je tisti, ki se vedno in znova pobere. In Primož je vztrajal do konca. Pokazal, da se bori kot lev. Za Leva, zase, za vse navijače! Na koncu je čestital zmagovalcu in misli že usmeril proti naslednjim zmagam.

Medtem, ko je Roglič zajadral na vrh kolesarske elite, sem sam ostal v letu 2014. No, na istih dirkah. A s precej drugačno vlogo. Še vedno pa na kolesu.

Letos sem startal svojo enajsto Istrsko pomlad. Štiridnevna etapna dirka na Hrvaškem že leta privabi veliko število mladih, bodočih kolesarskih zvezdnikov.

Prva etapa. Dež. Mokre Istrske ceste so spolzke kot drsališče. Tri km pred ciljem je cesta potekala čez Vrsar. Strmi spust in dolg ovinek v desno. Zadnje priprave na sprint, popuščanja ni. Zgodi se, kar se je v bistvu na tem mestu v takem primeru na žalost tudi pričakovalo.

Skupinski padec. Kdor se je dotaknil zavor, se je znašel na tleh. Padcu je ušlo zgolj kakih 30 kolesarjev. Vsi ostali so se znašli na tleh. In to pri 70 km/h. Najslabše so jo odnesli tisti, ki so po daljšem drsenju po asfaltu zadeli v cestni otoček. Bankina je lomila kosti.

LGS
Foto: Continental Cycling Team Ljubljana Gusto Santic

Sam sem prišel na kraj zločina 45 sekund za padcem. Kot bi prišel na bojišče. Kriki bolečin in tisti, ki bolijo še bolj, klic kolesarja, ki kleči ob drugem kolesarju in kriči »Doktor, doktor«.

Po radijski postaji se ob padcih po navadi pove številke kolesarjev, ki so jo skupili. Tokrat so v avtih slišali samo klic zdravnika. Na tleh se je znašlo vsaj 50 kolesarjev. Nekaj izmed njih jih je resno nastradalo. Šest počenih reber, prebita in sesuta pljuča, pa jetra. Dvojni zlom medenice, poškodba kolka in zlom roke. Pa zlom kolka… Preveč poškodb. Preveč ponesrečencev za razpoložljivo število reševalnih vozil.

Izrazi na obrazih vseh so pričali o grozi. Rešilci so na kraj nesreče leteli še po tem, ko smo bili že na poti v hotel. Sam sem pred svojimi očmi videl, kako na dirki ugasne mlado življenje in takšne situacije se me globoko dotaknejo.

Tudi na večerji je bilo na obrazih kolesarjev in osebja opaziti, kaj se skriva v njihovih mislih.

Kolesarstvo je nevaren šport. In to je treba vzeti v zakup. Treba je iti čez te stvari in jih na dirkah odmisliti. A ne za vedno pozabiti.

LGS
Foto: Continental Cycling Team Ljubljana Gusto Santic

Fantom v ekipi sem pred naslednjo etapo rekel, da pričakujem, da bo padec dal grupi več spoštovanja in da bo etapa mogoče malo bolj mirna.

Start druge etape. Gremo na polno. Ni popuščanja. Vsi želijo v beg.

In zopet ni prostora za vse. Padec. Niti za padec dan prej, kot za ta padec, se krivca ne išče. To se včasih enostavno zgodi. Seveda določene poteze povečajo možnost padca. Na tleh se zopet znajde veliko število tekmovalcev.

Ko pride do skupinskega padca, se skušam čim bolj mirno ustaviti, zmanjšati možnost naleta.

Tudi tokrat mi uspe. Pogledam okrog sebe. Kdor je ostal na kolesu, bi najraje preskočil poškodovane in kup polomljenega karbona. Samo, da bo čim prej dirkal dalje. Ne morem verjeti. Še niti začeli nismo dirkati, pa vsi že gledajo samo nase in na svojo rit. Pogledam okrog sebe, če bom videl kje kakšnega klubskega kolega. Opazim enega. Vidim, da je že na nogah.

Ko pritečejo na kraj nesreče mehaniki, je čas, ko kolesar težko še kaj pomaga. Čas je, da ulovim nazaj. Ko sem že startal, mi je v oko padel kolesar, ki je nepremično ležal nekaj metrov naprej od gneče. Obrnem, grem do njega, ga povprašam, ali je v redu, in, ko pride njegov mehanik, mu ga prepustim in nadaljujem dirko. 

Prepričan sem bil, da bom za ovinkom videl, kako se je glavnina ustavila in čaka na kolesarje. Pa sem se zmotil. Nihče ni nikogar čakal. Nekateri niso za padec niti vedeli. Zanima me, če bi se ustavili, če bi vedeli, da za glavnino sploh ni več reševalnega vozila. Po vsem tistem, kar smo vsi skupaj videli dan prej.

Na to vprašanje sem dobil odgovor dan kasneje. Kolesar je pred menoj porinil kolesarja z roko in ta je padel pri 60 km/h. Med drugimi je čez nesrečnika padel tudi klubski kolega povzročitelja nesreče. Tu smo blizu tistega pregovora, kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Zagotovo pa drži, da se dobro z dobrim vrača. Danes jaz, jutri ti.

Predvsem me skrbi to, da kljub temu, da smo odvisni drug od drugega, niti znotraj skupine, ki dirka več dni med sabo, ni spoštovanja. Jaz cel, vse ok. Cilj je rezultat. In ob pomankanju dirk in možnosti dokazovanja bomo dirkali vse bolj na nož.

Če si sami ne bomo pomagali, nam ne bo nihče.

Upam, da razumete razliko med »padci« in »PADCI«.  Zelo težko je stvar razložiti. A recimo da je padec, ko se izolirani kolesar znajde na tleh, pobere, vrne na kolo in nadaljuje z dirko, le del dirke. Ko gre pa zadeva tako daleč, kot je šla na dveh istrskih dirkah (posebej prvo etapo), da so v igri življenja, takrat dirkanje lahko počaka! Takrat ne štejejo več uvrstitve, ampak dejanja.

Dirkač si nekaj let, človek vse življenje!


Objavljeno: 15.03.2021

Vir/avtor: Robi Jenko

Galerija

Deli
Vir: Robi Jenko

Komentarji

Dodaj v košarico

FFP2 maske 10/1
Spletna cena:

6.99 €


Dodaj v košarico

Kolesarska štartna številka MTB A6, barvna
Spletna cena:

0.52 €

pri nakupu nad 400 0.48 €