TJAŠA VRTAČIČ – POČNEM TO, KAR ME RESNIČNO VESELI

Triatlon treniram že dvanajsto leto, od začetka 3. razreda osnovne šole. V tem času sem končala naravoslovno gimnazijo v Kamniku in se vpisala na redni študij fizioterapije v Ljubljani, kjer obiskujem 2. letnik. Priznam, da so bili v teh letih trenutki, ko bi nad športom najraje obupala in se posvetila samo šoli.  Takrat sta mi bila v oporo starša, ki sta me spodbujala in motivirala za trud, tako pri športu kot tudi v šoli. Vedno je bila na prvem mestu šola, s katero sicer nisem imela nobenih težav.

Prehod iz osnovne v srednjo šolo je bil neke vrste ključni trenutek za večino mojih klubskih kolegic, ki so ena za drugo zaključile s triatlonskimi treningi,  meni pa se je prav v tem obdobju odprl nov pogled na ta šport, z udeležbami na mednarodnih tekmovanjih. To je bila po eni strani priložnost, da sem se preizkusila v evropski konkurenci, po drugi strani pa sem na tekmah stkala veliko prijateljskih niti s sotekmovalkami iz drugih reprezentanc in jih z velikim veseljem ohranjam še danes.  Takrat sem na triatlon začela gledati iz druge perspektive, saj ni šlo več samo »trening – tekma – trening«, ampak je vse skupaj vključevalo še načrtovanje tekem,  potovanja in številne nove izkušnje in doživetja.

Zaradi priprav in tekem v spomladanskem in jesenskem prvem delu triatlonske sezone sem bila v gimnaziji precej odsotna, vendar sem imela na srečo razumevajočega razrednika, ki mi je vse ure odsotnosti opravičil in mi skušal prilagoditi obveznosti.  V času pouka sem zamudila kar nekaj prvih šolskih ur, zaradi jutranjega plavanja še pred poukom ali pa sem morala iz razreda še pred koncem pouka, da sem pravočasno prišla na trening v  Ljubljano. Za učenje in opravljanje nalog mi časa nikoli ni zmanjkalo, dejansko se še zdaj po opravljenem treningu in v časovni stiski lažje učim, kljub občasni fizični utrujenosti.

Prvo leto na fakulteti je bilo kar malo stresno, saj sem imela res veliko različnih predavanj in snovi, kar mi je vzelo tudi veliko časa, ampak sem se temu kar hitro privadila. Letošnje »korona – šolsko leto« pa mi je iskreno povedano pisano na kožo, saj je študij zelo fleksibilen in si lahko dokaj dobro prilagajam šolske obveznosti in treninge. V drugem letniku imamo veliko obveznih laboratorijskih in kliničnih vaj, vendar sem si že na začetku leta obveznosti in izpite razporedila tako, da sem imela februar praktično prost za enomesečne priprave. Prvič sem si za priprave lahko vzela toliko časa in res so bile odlične, v vseh pogledih.

Takoj po prihodu s priprav sem imela dva tedna nadvse zanimivih kliničnih vaj, ki so potekale na Polikliniki in v UKC –ju. Prejšnji teden sem preživela na reprezentančnih pripravah v Medulinu, ki sem jih zaključila predčasno,  v četrtek, da sem se lahko pripravila na včerajšnji kolokvij. Danes pa začnem z novim tednom vaj, tokrat so na vrsti laboratorijske vaje iz elektroterapije. Upam, da nam covid ukrepi ne bodo spet vsega postavili na glavo. Zelo si želim, da se vse skupaj spet umiri in lahko zadiham ter se posvetim še zadnjim pripravam pred začetkom sezone. Poleti pa me čaka še mesec dni prakse oziroma kliničnega usposabljanja, ki ga bom opravljala prilagojeno glede na urnik tekem.

Res sem zadovoljna, da lahko počnem to, kar me resnično veseli – treniram triatlon in študiram tisto, kar me že od nekdaj veseli in v novem znanju iz leta v leto bolj uživam.

Vir/avtor: TRIATLONSKA ZVEZA SLOVENIJE