PRIPRAVE, KOT JIH ŠE NI BILO

Hrvaška Istra je tradicionalna destinacija za spomladanske priprave športnikov, že ”od nekdaj”. Atleti, nogometaši, kolesarji in, seveda, triatlonci, tako rekoč zares začnejo sezono v hotelu Belvedere v Medulinu že izpred 90 let (prejšnjega stoletja). Za triatlonce je pomembno, da ima hotel bazen in tako so ob zasedenem Medulinu tudi drugi hoteli vzdolž Istre dobili svojo porcijo gostov. Novigrad, Rovinj, Umag. In hoteli so se temu tudi prilagodili. Prostorne kolesarnice za več kot 100 koles, kolesarski kotički, fitnes centri, bazeni s plavalnimi linijami itd.

TK Trisport Kamnik je včasih »peljal« na priprave tudi več kot 100 udeležencev. Skorajda vso Šolo triatlona, razen res najmlajših in skoraj vso rekreacijo. Tudi po 10 trenerjev je skrbelo za vsakodnevni programiran pogon. Jutranje plavanje, dopoldanski tek, popoldansko kolo, vadbe tehnik,  fitnes, raztezanje, večerna predavanja o prehrani, treniranju, poškodbah itd.  Zatorej je bila na mestu odločitev vodstva Age group reprezentance Triatlonske zveze Slovenije, da se prvič organizira priprave tudi za člane AGR TZS in pozove kandidate k udeležbi. In odziv je bil relativno navdušujoč – če se ne bi pisalo leto 2021.

Ker je »covidno leto« pač pošteno premešalo karte. Hitri ali PCR testi, si prebolel ali nisi, si bil cepljen ali ne, vadba, dovoljena samo mladincem in članom, ne pa otrokom in veteranom, prehodi občin, regij, zahteve ob prestopu mej – vse to je marsikaterega člana odvrnilo od udeležbe. Vsakotedenske, če ne vsakodnevne spremembe določil, so zreducirale število prijav na 75, napoved popolnega zaprtja države pa zadnjih par dni pred odhodom celo na 25.

Ampak so pa tisti, ki so bili pripravljeni urediti par dodatnih administrativnih zadev pred odhodom, tokrat res prišli na svoj račun. Tudi stroški obveznega PCR testiranja so se razpolovili, saj so hoteli v Istri sprejeli sklep, da sofinancirajo ta dodatni strošek. Po tej plati, bi lahko rekli, da velja pravilo, da je sreča na strani hrabrih.

Če pogledamo v dan treningov na teh pripravah v primerjavi z ostalimi, ugotovimo, da je bilo precej več poudarka na bazični pripravi športnikov, saj nam je že vsem jasno, da v bližnji prihodnosti ne bo organiziranega kakšnega tekmovanja in torej ni potrebe po brušenju in dviganju forme. In smo se lahko v miru posvetili vadbi, v tako opevani Coni 2.  Jutranja plavanja smo po načelu postopnosti dvigali z 2000 m do skoraj 4000 m,  dopoldanski teki od 8 km do 15 km, da o popoldanskem kolesarjenju ne govorimo. Celo tako imenovana Polžkova runda je bila dolga od 50 do 70 km, tista udarna ekipa pa jih nikoli ni naredila manj kot 100 km – vse v aerobnem področju in kot se za Istro spodobi z okoli 1200 do 1500 višinci, kar pa je odličen trening specialne moči.  Dnevni seštevek je znesel od 5 do 8 ur efektivnega treninga. Če bi to napovedali prej, bi bila udeležba še manjša, saj so letos zaradi vseh teh ukrepov ljudje prišli na priprave z nič preplavanimi kilometri, nekaj deset pretečenimi in sto prekolesarjenimi. In edino, kar se je dalo narediti, je bil nizki intenzivni trening v družbi sebi primernih in  urice so tekle, ne da bi se sploh zavedali, kako se kilometri dnevno in vztrajno nabirajo. Še odlična podpora raznovrstne hotelske hrane in veliko kvalitetnega spanca je pripomoglo, da so bili vsi ti napori res izvedljivi. Na žalost smo, zaradi skromne udeležbe, morali pustiti doma ves strokovni kader, ki sicer skrbi za fizioterapevtske in masažne usluge, strokovna predavanja s področna prehrane in vadbe, plavalnih in tekaških strokovnjakov za terenske vadbe tehnik in tako dalje. Je pa res, da zaradi vsega navedenega niti ni bilo nobenega časa za umeščanje še te dodatne dejavnosti v že tako natrpan program vadb.

Kaj reči za konec? Ideja o skupnih pripravah triatlonskih starostnih kategorij TZS je, glede na odzive, padla na plodna tla. Seveda je covid situacija razredčila vrste, sem pa prepričan, da bo dober glas segel v deveto vas. Opaziti je, da mnogi ves čas vadijo sami, da so prvič tekli hitrejše intervalne teke, da so prvič vozili v formirani skupini kolesarjev, da ne poznajo skupinske signalizacije za nevarnost na cesti, da ne poznajo pravil obnašanja v plavalnih progah in tako dalje. Vse to je bilo za njih nekaj popolnoma novega in moram reči – bili so navdušeni. Ko poči guma nisi sam na cesti, ti jih deset ponudi pripomočke in roko, ko ti v hribih zmanjka vode in hrane ima zagotovo kdo več, ko po treh urah kolesa noge postanejo težke, ti roka na hrbtu in spodbudne besede dajo dodatne moči, kava na Motovunu je okusnejša v družbi prijateljev, miške na Oprtalju sladkejše in pivo na Grožnjanu bolj hladno.

Suma sumarum – če zdaj odpremo prijave za prihodnje leto, jih imamo 25 že na seznamu. Drugo leto jih bo pa še mnogo več.

Miro Kregar,

Pomočnik selektorja AGR TZS

Vir/avtor: TRIATLONSKA ZVEZA SLOVENIJE