ISKANJE TRIATLONSKEGA GRALA NA LAVINIH POLJIH

Triatlon je relativno mlad šport, od prve uradne tekme ni minilo niti 45 let. Gre za olimpijsko panogo, pri kateri tekmovalci najprej plavajo, nato kolesarijo in nazadnje še tečejo. Vse to poteka brez prekinitve, v končni čas pa se štejeta še obe menjavi; iz vode na kolo in s kolesa na tek. V triatlonu skupaj tekmujejo profesionalni atleti in rekreativci, ki se zavedajo, da gre za enega bolj zdravih športov, saj zaradi kombinacij disciplin, ki jim je skupno premočrtno gibanje naprej, skoraj ne pride do poškodb. Ko te po dolgem treningu teka namreč bolijo kolena, greš na kolo,  zvečer ali naslednji dan pa zadnjo bolečino iz mišic odplavi  še plavanje in spet smo pripravljeni za napore. In neredko na tekmah skupaj tekmujejo tekmovalci vseh starosti – od kadetov do veteranov, starejših od 70 let.

V triatlonu tekmujemo v naslednjih disciplinah:

• Sprint triatlon (750 m plavanja – 20 km  kolesarjenja – 5 km teka),
• Olimpijski triatlon (1500 m  plavanja – 40 km kolesarjenja – 10 km teka),
• Polovični ironman  triatlon (1900 m plavanja – 90 km kolesarjenja – 21,1 km teka),
• Ironman triatlon (3800 m plavanja – 180 km kolesarjenja – 42,2 km teka).

Start je vedno najbolj stresni del tekme, saj se v trenutku, z zelo omejene startne črte, v vodo požene od 100 pa tudi do 2500 triatletov, vsak v boju za svojo “šefljico vode.” Zadnja leta se organizatorji v večini poslužujejo »bolj humanih« štartov, po starostnih skupinah ali pa štart v obliki vrste, ko sodniki vsakih nekaj sekund spustijo v vodo manjšo skupinico športnikov. Kadar plavamo v bazenu, je v eni progi od 6 do 8 tekmovalcev. Dovoljene so vse plavalne tehnike, najboljši plavajo prosto. Po plavanju tekmovalec steče v menjalni prostor, kjer obuje kolesarske čevlje, si nadene čelado in štartno številko ter začne kolesariti. Na daljših tekmah je vožnja v zavetrju sotekmovalca prepovedana, na krajših dovoljena. Po zaključku kolesarjenja tekmovalec odloži kolo, se v menjalnem prostoru preobuje, sname čelado in se poda na zadnjo disciplino – tek. Po prehodu ciljne črte, se ura ustavi. Rezultat je tu.

The world’s best meet here – Tu se zbirajo najboljši na svetu

Kralj med triatloni je Ironman triatlon, disciplina, ki so jo raziskovali v mnogih študijah in ji po težavnosti, med tekmami, ki trajajo en dan, ni para. Od leta 1978, ko se je na prvem ironmanu, brez kvalifikacij, zbralo 15 herojev, do danes, je ironman triatlon doživel v razvoju neslutene spremembe. Tudi med slovenskimi športniki jih vsako leto vsaj sto preizkusi svojo pripravljenost in srečo v kvalifikacijskih tekmah, od katerih so najbližje v Celovcu, Zűrichu in Frankfurtu. Za julijski tekmi v Celovcu in Frankfurtu je že nekaj dni po odprtju prijav prijavljenih več kot 2400 tekmovalcev in novih prijav že mesece pred tekmo ne sprejemajo več.

Triatlonski “Sveti gral”

Če je za krščanstvo večna, neodkrita skrivnost vitezov templarjev – Sveti gral, ki naj bi bil po eni od legend posoda s Kristusovo krvjo, svetovni triatlonci skrivnost svojega uspeha ali zgolj obstoja iščejo v preizkušanju skrajnih meja telesa in duha. Vsak uvrščeni zasleduje svoj osebni cilj, na progi se srečujemo s 1800 različnimi usodami. 350 profesionalcev se žene za zmago, denarnimi nagradami in za uvrstitev v »magičnih sto,« drugim je cilj dokončati v desetih urah, tretjim v še tekmovalnih dvanajstih urah, nekateri tekmujejo sami s seboj, so pa tudi tisti, ki želijo zgolj preživeti, dokončati tekmo in si dokazati…, da zmorejo, da lahko. In vsak, ki konča ironman v predvidenem času 17 ur, je zmagovalec. Ko sem sam v začetku stoletja nastopil na Havajih sem spoznal tudi triatleta, ki je kot prvi v zgodovini tekmo dokončal z amputiranima nogama, Scott Rigsby.  Dosanjal je svoje sanje in vesel sem, da sem bil del njegove zgodbe, ko sem tretjič tekmoval na svetovnem prvenstvu v Ironmanu, česar si, zaradi okvarjenega meniskusa, nisem zamišljal niti v sanjah. A medicina dela čudeže. Človeška volja tudi in to kar nas zmore peščica, zmore še marsikdo. In verjemite, splača se. Občutki, ki človeka preplavijo na havajskem ironmanu so nepopisljivi, pričakovanja in tekma ga  napolnijo z energijo in  notranjim zadovoljstvom, ki potem kar traja, traja… In če si česa kot športnik še želim, si želim še enkrat videti Big Island, še enkrat začutiti napetost, ki polni otok, tekmovalce, navijače in običajne turiste. Zadnje ure pred tekmo vse brni, iz mišic tekmovalcev napetost kar sika, in z nami diha, deli naša pričakovanja in nervozo tudi več sto milijonov gledalcev po vsem svetu. Občutki, ko se zjutraj v Pacifiku, ob pesmi domorodcev in topovskem strelu poženemo na 227 km dolgo tekmo so euforični. Meni tako dragi, da bi še ene Havaje danes zamenjal za vse tekme, ki so mi še ostale… V tistem trenutku smo kralji sveta.

Morski psi v zalivu

Na mojih »tretjih Havajih« je bila organizacija kot vedno, odlična. Za tekmovalce je skrbelo več kot 3000 prostovoljcev iz vseh Združenih držav, med katerimi je bilo tudi 30 maserjev, ki so nam bili zadnji teden ves čas na voljo na obali pred hotelom Kralj Kamehameha. V bližnjem Kailua zalivu je bilo namreč dovoljeno trenirati po uradni progi. In že prve dni so nas organizatorji prijazno opozorili, naj po progi ne plavamo sami, ne pred šesto uro zjutraj in ne po šesti zvečer, ko lahko v zaliv, v času hranjenja, zaidejo tudi morski psi. Zato smo se med seboj večkrat šalili, da morskim psom ni za žilasta in mišičasta telesa, če pa že, nas bodo pa maserji na obali pokrpali ali vsaj zmasirali.

Havaji – ko je dan noč in ko so razmere na progi kaotične

Prvi dnevi na Big Islandu vedno minevajo v prilagajanju na temperature okrog 30 stopinj in 90 odstotno vlago ter 12-urno časovno razliko. Sam sem večkrat zamenjal dan za noč, fizično ugašal že v zgodnjih popoldanskih urah, zbujal pa se ob treh zjutraj in do prvih sončnih žarkov strmel v strop – kot živ mrlič. A to je k sreči trajalo le nekaj dni, telo se je privadilo vlagi in vročini in zadnji treningi so minevali brez nepotrebnih presenečenj. Ugibali pa smo, kakšne bodo razmere na progi, saj nas je en dan “veter podiral s koles”, naslednji dan je sonce segrelo cesto po črnih lavinih poljih na več kot 60 stopinj, tako da so nas ves čas opozarjali, naj zaradi ranljivosti človeškega telesa v “peklenskih razmerah” uživamo dovolj tekočine, soli in magnezija ter se tako izognemo dehidraciji, sončim opeklinam pa s kremo, z zaščitnim fakorjem 50.

Tekma – valovi, veter, vlaga in vročina

Opremo za tekmo smo oddali v petek popoldne, in sicer kolo, čevlje in čelado v kolesarske bokse, drugo kolesarsko opremo v eno in tekaško v drugo vrečo, ki so jih prostovoljci razvrstili na določene prostore, po štartnih številkah. Zadnji večer je nad mesto legel mir in morda smo bili med zadnjimi, ki smo si še privoščili večerni sprehod po mestu, v katerem se je vse ustavilo. Prostora je bilo v vodi kar precej, le poiskati ga je bilo treba. A sem se že po prvih preplavanih metrih znašel v klobčiču teles, ki so s silnimi zamahi plavala preko mene, mimo mene in pod mano, zadajajoč mi udarce z rokami in nogami, tudi v glavo. In vedno, ko popravljaš očala, z nogami bingljajoč v globino, te dohitevajo novi plavalci, se zaletavajo vate in preklinjajo vse, ki ne plavajo v polnem tempu. Enako se nad »ovirami na progi« že čez nekaj minut razburjam sam. A vse poteka brez slabe volje. Prve minute plavanja sem popil toliko morske vode, da sem zagotovo zadostil vsem potrebam po natriju (beri – soli) tudi v nadaljevanju dirke, ko so se na nas zlivali valovi, tokovi pa nas nosili iz prave smeri.  Črvičenje in napenjanje me je spremljalo vso drugo polovico plavanja, do izhoda iz vode in nepredvidenega ovinka pred kolesarjenjem. Kolesarili smo iz mesta Kona, mimo letališča do mesta Havi in nazaj. Kolesaril sem v enakomernem tempu in 180 kilometrov, ob treh ustavljanjih, prevozil v petih urah in pol. Med tem časom sem popil več kot 11 litrov tekočine, s preko 600 grami sladkorja in 12 grami soli. Trde hrane se navadno izogibam, saj jo želodec pri največjem naporu težko prebavi.

Menjava in kalvarija na teku

Zadnji kilometri kolesarjenja so minili ob bučnem navijanju in razmišljanju, kako naj se lotim maratona. Začel sem hitro, čeprav sem se zavedal, da moj želodec gelov in drugih koncentriranih ogljikovih hidratov že dolgo ne prenese več. Tudi sonce je iz zenita pripekalo naravnost na glavo, da pa je bil občutek še bliže hoji po žerjavici, sem v enem od obcestnih WC-jev pozabil kapo. Za ohladitev telesa sem se tako na vsaki okrepčevalni postaji, ki so bile postavljene vsako miljo, polival z mrzlo vodo po glavi, ki je tekla po telesu in v tekalne copate. Te so postajale vse bolj mokre in pojavili so se prvi žulji, ki niso zmotili mojega tempa. Kmalu pa sem začutil pomanjkanje treninga v zadnjih mesecih, ko zaradi službenih obveznosti in slabega vremena nisem naredil daljšega treninga od petih ur. Že po dvajsetih kilometrih so začele noge postajati vse bolj trde, poleg prebavnih težav pa se me je lotil še glavobol, pred očmi so plesale rdeče mravljice in vedel sem, da iz telesa odteka zadnja energija.  A kaj, ko želodec ni sprejemal ničesar več, razen vode in juhe, ki sem jo na zadnjih kilometrih okusno mešal s coca colo . Ker pa nas je zadnje kilometre nosila tudi publika, ki je spodbujala, navijala, se veselila in trpela z nami, sem še enkrat pospešil in zanemarjajoč boleče telo, prečkal cilj. Še enkrat pa se je izkazalo, da improvizacija na ironmanu povzroči težave. Pri porabi 1000 kcal in več na uro je težko ali pa skoraj nemogoče toliko jesti in piti, da bi bilo energije ves čas dovolj. In ko se ti že vse skupaj upre, je še toliko težje. Voda te sicer ohladi in prepreči dehidracijo, mišice pa zahtevajo ogljikove hidrate, pa tudi če jih dobe preko sparjene coca cole .

Spet cvetijo rožice

Pa je za nami. Ironman za svetovno prvenstvo. Solze, strah, razburjenje, nervoza, sreča, vsa ta razpoloženja so švigala skozi naša telesa zadnje dni. In sedaj je konec. Zase lahko rečem, da sem bil po dirki čisto izpraznjen, tako telesno kot duševno. Prihod v cilj je bil nekako samoumeven, norega veselja ni bilo od nikoder. Morda tudi zato, ker sem v drugi polovici maratona ugotovil, da me bo napaka zaradi pozabljenih solnih tablet (pozabil sem jih na kolesu) drago stala. Tempo teka je v drugi polovici maratona padal iz kilometra v kilometer, jaz pa sem se jezil sam nase. Po prihodu v cilj, kljub temu z mojim najboljšim havajskim rezultatom, pa spet znana slabost  in bruhanje, ki so ju tokrat spremljali še mravljinci po vsem telesu  A prijazno medicinsko osebje me je z infuzijo hitro postavilo pokonci. Spet cvetijo rožice.

Plusi in minusi v ironmanu

Ko sem prvič okusil čar triatlona, športa, ki v sebi združuje tri prvobitne športne discipline, sem posvojil ta šport. Dogaja se predvsem poleti, v meni ljubi sončni vročini, vedno smo povezani z vodo, in če je ta morska, še toliko bolj uživam. In uživam tudi v izzivu dirke same; v naprezanju vsake mišice na telesu, v prelivanju znoja in neskončnih prekolesarjenih in pretečenih kilometrih, ugotavljajoč, koliko moči je še ostalo za zadnje pospeševanje pred prihodom v cilj.

Včasih me vprašajo, čemu to počnemo? Zakaj plavamo, kolesarimo in tečemo devet, deset in tudi sedemnajst ur, včasih do popolne izčrpanosti. Odgovor je sila preprost. V vsaki stvari, ki jo človek počne, išče tudi druge razsežnosti življenja; užitek meša s trpljenjem. In če v trdem delu najde več pozitivnih lastnosti, če večkrat uživa, kot trpi, to pač počne. Je pa triatlon tudi način življenja in ventil, skozi katerega izpuščamo negativne vibracije in kompenziramo strese iz poslovnega življenja. Nenazadnje pa vpliva tudi na dobro počutje, saj se pri vseh treh športih premikamo v premi črti, in ne obremenjujemo sklepov in vezi z nenaravnimi gibi. In zato tisti, ki enkrat poskusi, v tem športu tudi ostane.

Ironman – užitek ali trpljenje?

Dajmo, poiščimo odgovor na to, nikoli do konca odgovorjeno vprašanje? Ko odplavaš štiri kilometre in se v prvi uri kolesarjenja odpočiješ od stresa, ki se mu reče »pretepanje v vodi«, začneš uživati v vožnji in po malem razmišljati, kdaj se bodo začele prve bolečine. Nekje po štirih urah kolesarjenja začne moč počasi odtekati iz telesa, prave svežine ni več, zadnjica je oguljena in peče, znoj se zliva po čelu, glava pa je razbeljena od sončnih žarkov. A še naprej vrtimo pedala in štejemo zadnje kilometre, ki se vedno zdijo še enkrat daljši. Takrat razmišljaš le o želji, da bi sestopil s kolesa, pretegnil noge in hrbet, pa čeprav le za minuto, pa čeprav zaradi počene gume… Tako se izteče 180km kolesarjenja. Menjava opreme, nanašanje sončne kreme in žlampanje tekočine v menjalnem prostoru upočasni srčno frekvenco in noge naredi še bolj trde. Na maraton se zaženeš z »drugimi nogami«, prve kilometre jih sploh ne čutiš, kasneje čutiš še vse kaj drugega, boleča kolena, razboleli hrbet in zakrčen vrat od kolesa, koraki so vse težji in manj kontrolirano padajo na asfaltno podlago. Telo peče in le še ledene kocke v kapi malce hladijo od sonca ožgano kožo. Takrat trpiš in se sprašuješ, čemu to počnem? Ali zaradi sadomazohizma, prismojenosti, gre za poseben užitek v trpljenju ali zgolj zato, ker sem Ironman? Vsega po malo, užitek in trpljenje na tehtnici odločitve še zdaleč nista izenačena, na svoj malce čudaški način uživamo v vsakem trenutku dirke, uživamo v trenutku samopotrditve, uživamo v dejstvu, da na progi nismo sami, da smo “The world’s best – najboljši na svetu”, in nenazadnje, da se večino dni v letu, v svojem telesu zelo dobro počutimo.

Matic Romšak

Vir/avtor: TRIATLONSKA ZVEZA SLOVENIJE