EVERESTING – “KORONSKI IZZIV”

Ideja o everestingu se je porodila v lanskem letu, ko smo zaradi omejitve na občine in prepovedi druženja kolesarji trenirali bolj kot ne na enem samem klancu v kamniški občini. To je bil prelaz Črnivec. Le tega sem prevozili najmanj 70 krat, česar se ne spomnim,  da bi namreč tolikokrat prevozil isto traso kadarkoli v svoji športni karieri, kaj šele v enem letu. Večina teh voženj pa je bila tako ali tako izvedena med epidemijo.

Ko sem idejo o everestingu predstavil kolegu Kristjanu Hvala, je bil takoj zainteresiran in kaj hitro sva se odločila, da bo to eden izmed t.i. koronskih izzivov. Sprva sva si rok postavila proti koncu septembra 2020, nato pa naju je dva vikenda zapored presenetil dež, nato pa še krajši dan. Tako sva se odločila prestaviti everesting na leto 2021.

Same priprave na everesting so se nekako začele že v decembru leta 2020, saj smo v zimskem času presedlali iz regionalnih cest na virtualne ceste Watopie aplikacije Zwift. Skupaj s kolegi smo se dvakrat tedensko dobivali na Zwift rundah, kjer smo vozili različne etape, od bolj ravninskih do čistih klančarskih etap. Med samo vožnjo smo bili povezani preko vsem poznanega Zoom-a ali Skypa. S tem smo si krajšali čas in hitreje opazili, kdo je prvi napadel na klanec, da smo se pravočasno zapodili za njim. Vse je potekalo virtualno do letošnjega marca, ko smo v pomladnih temperaturah Zwift virtualne trase spet zamenjali z dejanskimi na okoliških cestah.

Kmalu za tem sva določila datum everesting in upala na kar najboljše vreme. V pripravah na izziv sem,  v razmaku meseca in pol naredil tri posebne etape . Prvi etapi, v dolžini nekaj več kot 170 km in približno 2500 višinskih metrov, je sledila druga etapa z veliko manjšimi klanci z med 200 m do 400 m vzpona, kar pa je na koncu naneslo skupnih 3500 višinskih metrov. Ob koncu sem se,  za pripravo na everesting, odločil narediti še test terena, kjer naj bi sam izziv potekal. Za tretjo etapo sem tako na segmentu določenem za izziv, prekolesaril  cca 2/3 izziva, 5000 višinskih metrov in blizu110 km. Na tretji etapi sem preizkusil tudi hrano in pijačo, ki sem je bil na kolesu vajen. Kmalu sem ugotovil, da samo voda in frutabele ne bodo dovolj za »osvojitev« Everesta. Po opravljenih približno 4000 višinskih metrov me je kar močno začelo »pobirati« tako, da sem se na lastni izkušnji naučil kaj jesti ter piti med tovrstnim naporom.

K pripravam na everesting sem najbolj aktivno pristopil zadnje tri dni pred dnevom D.

Trije dnevi do everestinga

Naredil krajši trening z enim daljšim klancem, da bi se noge malo privadile. Čez dan sem že začel jesti testenine z različnimi omakami, tj. makarone za zajtrk, kosilo in večerjo.

Dva dneva do everestinga

Dva dneva pred everestingom sem v hidracijo vključil izotonične napitke. Razlog je v tem, da bi bil s samo vodo sicer hidriran, ampak bi iz telesa izločil preveč hranljivih snovi, ki jih močno potrebujem za tak podvig.

En dan do everestinga

Zadnji dan pred everestingom sem jedel in pil enako kot dan prej, torej hidracija in makaroni ter za večerjo malo lažji riž. Čez dan sem opravil tudi krajši razvoz in si privoščil popoldanski dremež, saj je bil začetek izziva načrtovan ob 4:30 zjutraj. To pomeni, da sem moral vstati najkasneje ob 3:30.

Vse pa ni šlo gladko. Ker, ko ima hudič mlade, jih ima več. Teden pred everestingom mi je med samim spustom na treningu pri cca 70km/h odpovedala sprednja zavora. Če bi se to zgodilo na everestingu, bi se izziv lahko hitro končal. Ko sem zavoro popravil, sem se zadnji dan pred začetkom odpravil na razvoz in med vožnjo povozil manjši kamen. Vse je izgledalo nedolžno dokler nisem med čiščenjem kolesa opazil razpoke v zadnjem obroču. Seveda me je zagrabila panika, kje najti zadnji obroč na disk v soboto popoldan?! Na srečo se je vse uredilo in praktično zadnjo minuto smo našli še zadnji obroč in tako sem lahko v celoti odvozil s svojim kolesom.

Dan everestinga

Ura je odbila 3:45 in čas je bil, da se s Kristjanom Hvala podava na Mt. Everest s kolesom. Bazni kamp smo imeli na Ambrožu pod Krvavcem, kjer smo se že nekaj dni prej dogovorili z lastniki, da lahko tam parkiramo Team Kombi, kjer bo vsa potrebna hrana, pijača, odeje v primeru dežja, rezervne obleke in rezervna kolesa v primeru defekta ali kakšne druge krize.

Zjutraj sem pojedel še dve jajci na oko, kos kruha s slanino in nekaj makaronov, ki  sem jih bil že naveličan, saj sem jih jedel že od srede. Ob 4:45 sem vključil Garmin in s Kristjanom sva se spustila v dolino do Stiške vasi, kjer sva štartala prvi vzpon od planiranih 23ih. Sam vzpon je bil dolg 4,6 km, višinska razlika 392 m in povprečen naklon približno 8 do 9 %.

Tako sva začela z vzponi in spusti prvič, drugič, in ko sva zaključila tretjič, sva že imela prvi obrok. Sam sem se odločil, da dokler bom le lahko jedel t.i. trdo hrano, bom to prakticiral. Zato sem po vsakem vzponu pojedel 1/2 male žemlje s slanino ali pršutom, malo sira in zelenjavni namaz, da vse skupaj ni bilo preveč suho. Vsak krog sem prejel tudi nov bidon z različno tekočino. Izmenjaje sva imela s sabo cca 0,3 do 0,4 litra izotoničnega napitka ali magnezijeve tablete ali meni najljubši napitek: limona, 1/2 žličke soli in 2 žlički sladkorja. S tem vem, da sem vnesel v telo dovolj energije za mišice, nekaj proti krčem in še okusno je za po vrhu. In tako sva »štepala« vzpon za vzponom.

Medtem so se nama pridružili prijatelji s kolesarske runde in nedeljskih voženj. Da je prišla družbo je bilo sicer odlično, le previdna sva morala biti, da nama ni kdo pokvaril ritma in bi šla prehitro proti vrhu, kar bi naju »teplo« čez nekaj ur. V baznem kampu sva imela ekipo, ki je sproti pripravljala hrano in pijačo, tako da nisva bila nikoli lačna, kaj šele žejna.

Vzpon sva vozila približno 23 do 26 minut, za sam spust do Stiške vasi pa sva porabila približno 5 minut. Povprečna hitrost vzpona se je gibala med 11 do 12km/h, povprečna hitrost spusta pa kar 50km/h. No, ko klanec tolikokrat prevoziš, imaš hitro povprečno hitrost tudi 55km/h. Ups…

Vreme pa je svoj pravi obraz začelo kazati proti 14. uri, ko je bilo za nama že skoraj 10 ur vožnje. Do takrat sončen, vendar hladen dan, se je začel kvariti. Dokaj iznenada pridejo z gorenjske strani temni oblaki, z njimi pa dež, ki se hitro spremeni v močan naliv. Najhujši dež naju je dobil prav na 18-tem vzponu in prisiljena sva se bila ustaviti pod streho in prevedriti vsaj hujši del. Po uri čakanja, kar ni nič dobro za noge, saj se ohladijo in ohladi se seveda tudi telo, se je bilo sila neprijetno spustiti nazaj v dolino pri temperaturi, ki je padla na 5°C, sam pa sem bil v kratkih kolesarskih hlačah ter v takoj premočenem anoraku. Ampak teh zadnjih pet vzponov, ki so nama še preostali, sva se odločila prevoziti, saj sva vedela, da zmoreva.

In tako sva v deževnem in hladnem vremenu, po popolnoma mokri cesti »odbrcala« še zadnjih pet vzponov in končala everesting v dobrem času 12 ur in nekaj minut.

Za nama je tako uspešno končan everesting, zelo utrujene noge, vendar odlično počutje, z odlično podporno ekipo, ki si zasluži še posebne pohvale. Brez vas everestinga ne bi bilo! Sam sem konec koncev le obračal pedala, ostalo je naredila ekipa. Hvala.

Leon Obreza

Vir/avtor: TRIATLONSKA ZVEZA SLOVENIJE