Na verigi: Jaka Tancik

Tretji Tancik, ki nerazumljivo doslej še ni prišel na vrsto. Nekdanji tekmovalec, oče serije SloEnduro, še danes občasni enduro tekmovalec, pa skoraj vsak dan trgovec v Energija Bikes ter vsak dan oče in mož.

Njegov brat Mitja je bil na verigi v novembru 2018, žena Ana pa januarja letos.

Jaka je pripel Manuel Vigini.

Jaka Tancik

• Vzdevek: Jaka
• Kraj: V originalu Domžale, kjer še vedno "furamo" trgovino in klub, pred tremi leti smo pa z družino našli mir v Mačah pri Preddvoru in si kar težko predstavljam, da bi šel živet drugam.
• Starost: 39
• Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Energija

Manuel: Vsi vemo, da ste ena med najbolj kolesarskih družin na teritoriju Slovenije. Kako pa utegnite uskladiti vse obveznosti ti in Mitja okoli trgovine, treningov pa dirk?

Jaka: Če govorim iskreno zase, jih v bistvu ne uspem. :)

To je tudi razlog, da me v zadnjem času ni več na sceni, razen kakšne dirke občasno, če se izide. Do določene mere je bilo usklajevanje službe oz. trgovine s treningi, klubom in dirkami, dokaj enostavno, saj gre vse eno z drugim in se je praktično dopolnjevalo. Z družino so prišle druge obveznosti in po prioriteti je pač treba spustiti stvari. Tako bi težko rekel, da sem nekaj prav hudo usklajeval, sem pa naredil pravo selekcijo in glavne stvari postavil na prvo mesto.

Kakšno je tvoje mnenje o skupnih mtb pokalih med državami okrog Slovenije, recimo kot en Alpe Adria pokal?

Ko sem začel tekmovati v krosu, je obstajal pokal Alpe Adria, ki se je ponavadi odvijal v Sloveniji, Italiji in Avstriji. Ne spomnim se, če je bila Hrvaška tudi kdaj takrat udeležena. Zadeva je bila super, ker smo že v začetku hodili čez mejo tekmovat. Že od začetka organizacije SloEndura je bila ideja povezovanja večih držav, kar smo tudi storili in udeležene so bile vse sosednje države. Tako smo na nek način to že imeli oz. imamo, samo ime je drugo. Vmes se je že porodila ideja o nekem bolj "profi" pokalu z manj tekmami, ki bi ga lahko poimenovali AlpeAdria, ampak ideja ni bila nikoli realizirana. Tudi v disciplini kros smo že večkrat debatirali o takšni ideji. Zamisel je super, zatakne pa se ponavadi pri realizaciji takšnega projekta. Če je kdo, ki bi zadevo peljal, vsekakor podpiram.

Dosti si dirkal po Hrvaškem na raznih progah, kako pa vidiš razvoj MTBja v primerjavi z Slovenijo, kar se tiče prog in splošne organizacije?

Na Hrvaško smo vedno šli z veseljem dirkat. Vzdušje je bilo vedno bolj sproščeno, tereni zelo lepi, proge največkrat kar lepo urejene. Se mi pa zdi v zadnjem času, da se v Sloveniji veliko več dela na legalizaciji poti, ki posledično omogočajo izvedbo raznih tečajev, vodenih izletov in s tem popularizacijo športa. Veliko se dela na organizaciji izven dirk in širjenju športa, kar prispeva k razvoju tudi na področju tekmovanj. Trenutno nisem toliko vpet v to, ampak se mi zdi, da na Hrvaškem še niste toliko delali v to smer. Mogoče se tudi motim, ker nisem toliko aktiven na tem področju.

Katera proga na Hrvaškem je največ pustila vtis na tvoje dirkaške dni?

Več različnih vtisov bi lahko naštel. V XCju je ena najlepših prog XC Premantura, mogoče še boljši vtis pa je pustil XC Samobor s super prizoriščem v mestu in odbitimi odseki na sami progi. V enduru pa vsekakor Grožnjan.

mtb.si: Verjetno ti ob pravih otrocih ni bilo pretežko izpustiti iz rok enega drugačnega otroka, serije SloEnduro … ali vendarle?

Jaka: Prav lahka odločitev vsekakor ni bila. Vedno sem imel večji interes dirkati kot organizirati. Ampak, če smo želeli dirkati, je bilo treba prej tudi pripraviti zadeve. S SloEndurom smo spodbudili lokalne organizatorje k sodelovanju in se je odvila lepa zgodba, ki pa je rasla z leta v leto in obveznosti do serije so se povečevale, na drugi strani pa so se pojavljale nove obveznosti pri meni tudi na drugih področjih. V bistvu sem izražal željo, da bi kdo prevzel projekt, dlje časa, ker sem ugotavljal, da vedno več prostega časa namenim SloEnduru, zmanjkuje mi ga pa za sebe. Ko sva z Ano dobila prvega otroka, je v začetku še nekako šlo, ampak vedno težje in se je začelo dogajati, da sem uspel urediti vse okrog SloEndura, zmanjkalo pa je energije za dirkanje in takrat je vse skupaj začelo izgubljati smisel, vsaj pri meni. Pet let delovanja je bilo, ko sem zadevo končno predal naprej Mateju Okornu, Blažu Gavranu in Andreju Deklevi, ter nekoliko sam sodeloval še naprej. V tem času je bilo iz nič ustvarjenega kar nekaj in sigurno je bilo težko vse skupaj spustit, ampak ni bilo druge izbire. V tistem času smo si potem urejali še streho nad glavo in sem šele kasneje ugotovil, da bi brez omenjene trojice verjetno SloEnduro propadel nekje sredi sezone. Ali pa bi jaz "v Begnah pristal". :)

Tako kot Mitja si tudi ti po duši tekmovalec, morda res malo manj … Razmišljal, da bi si še kdaj pripel startno številko? V kateri disciplini, na kakšni dirki? (okej, to smo vprašali, kot da lani ni nič dirkal - je nekaj malega!)

Seveda sem razmišljal, pa si jo verjetno tudi bom. Že letos sem si naročil licenco (v bistvu obema z Ano) in sem imel namen voziti vse dirke SloEndura. Pa smo za Ajdovščino zboleli, pred Gorjanci pa sem na kolesu staknil še eno manjšo poškodbo in nisem uspel cel teden nič na kolo. Ko si enkrat "out", je potem veliko teh izgovorov, ampak želja ostane, tako da se verjetno vidimo na kakšni dirki še letos. :)

Sicer je bila pa ena velika želja Trans-Provence, tedenska enduro preizkušnja, pa so ga žal nehali organizirat. Megavalanche je tudi še na seznamu dogodkov, ki bi se jih rad udeležil.

Kako se kaj sinov prijemlje vajina kolesarska strast, Anina in tvoja?

Mali (Nace) je že navdušen poganjalčkom in ga moramo že kar lovit po vasi. Na našo smolo smo doma na bregu in če se loti navzdol, ga je včasih kar težko ujet. Gledam za kakšnimi wi-fi zavorami. :)

Vid pa že vrti pedala na 16-colskem kolesu, čeprav se mi zdi, da so ostali otroci na vasi bolj navdušeni nad kolesarjenjem. Vseeno se udeleži MTB delavnic, ki jih organizira mami Ana skupaj s sosedom. Dejstvo je, da smo doma na hribu in tako stari otroci tu težko kolesarijo, ko pa se odpeljemo nekam do ravnine, pa lahko že gremo skupaj na krajši izlet.

• 

• 

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Jaka: Včasih sobotni ogled tras kakšne enduro dirke z enduro klapo, s katerimi smo veliko prevozili (Ana, Mihi, Černi in ostali, da preveč ne naštevam). Še najboljše kakšna kombinacija pedaliranja in gondole verjetno.
Danes pa, če se udeležim kakšne četrtkove ali nedeljske jutranje ture s preddvorsko klapo, pa da se mi ne mudi, je že kar blizu popolnega.

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Prespana noč pred začetkom dneva je že pol poti do uspeha. Če otroci niso prav posebej tečni, je že skoraj popolno, če pa to še nadgradimo s kakšnim dnevnim izletom, je to to. Ena kombinacija dnevnega izleta v sproščenem vzdušju in počitka doma na terasi po tem, se sliši že kar popolno. Skratka, nisem preveč zahteven, samo da ni preganjanja in nervoze. Tega je bilo v času dirk kar dovolj …

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Glede na to, da se mi že četrt stoletja skoraj vsak dan vrti okrog koles, težko vprašanje. Prosti čas namenjam kolesu, službo sem si ustvaril s kolesi, ženo sem spoznal na kolesu, praktično vse kar se je zgodilo je bilo v kombinaciji s kolesi. Moram odgovorit s "pojma nimam".

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Glede na to, da jih kar redno menjam, se ne uspem navezati na kakšnega od njih. Trenutno pa najraje vozim Cube Stereo 150 C:62 Actionteam, enduro kolo z 29 obroči, 160/150 mm vzmetenja. Moram reči, da me je tudi sicer v prvih vožnjah ta model kolesa pozitivno presenetil bolj od vseh predhodnih.

Tvoje prvo kolo?

Mislim, da je bil rdeč Pony. Če se prav spomnim, sem ga dobil od brata Mitja, ki mi ga je potem še parkrat zlomil in je bil nekajkrat zavarjen. Da je bil moj lasten, je bila to neka Rogova specijalka Maraton, prvi MTB pa U-Sistem.

Tvoj vzornik?

V času, ko sem še dirkal, ga pravzaprav nisem imel. Ko sem se pa srečal z disciplino enduro, sem že v začetku naletel na italijansko serijo SuperEnduro in njenega "šefa" Enrica Gualo. Marsikaj kasneje smo naredili po njegovem vzoru in je po zaslugi njegovega "modela" tudi zrasel SloEnduro. Sicer pa vsi tisti, ki kljub familijam in službam najdejo čas za celodnevno furanje in celo "vikend pakete". Ne vem, kako jim rata …

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?

Zadnje čase bolj slabo spremljam sceno, ampak stavim na nečakinjo Meto Tancik. Ima veliko volje in veliko podpore doma, tako da upam, da vztraja.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Če je tema kolo, potem enega za mokre razmere, in sicer "manj ko bremzaš, manj drsi", v praksi sicer večkrat preizkušeno v nasprotju: "Bolj kot bremzaš, bolj drsi" :)

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?

Verjetno padec na ogledu proge za XC državno prvenstvo v Murski Soboti, mislim, da je bilo 2000. Takrat sem bil še mladinec. Pozno smo prišli v Mursko Soboto in med ogledom proge je bilo pozno popoldne in bolj temno v gozdu. Že v samem začetku kroga sem, verjetno zaradi slabe svetlobe, spregledal globoko in široko vlako in predvideval, da je na poti samo manjša prelomnica. Z veliko hitrostjo sem priletel v nasprotni breg vlake in obležal, baje nezavesten za nekaj trenutkov. Čelado je razmetalo z glave na dele, zravnani obroči, pokrivljeno krmilo. Z urgence sem odšel z zlomljeno ključnico, oporo na vratu, prebit pod spodnjo ustnico. Lahko bi se končalo še slabše. Mislim pa, da so bile tudi poškodbe najhujše pri tem padcu. Doma smo ugotovili, da je skrivljen tudi okvir kolesa.

Naslovna fotografija ni prav sveža, je pa luštna. Z Ano. Foto Nejc Bole.

Preberi še

Na verigi: Manuel Vigini
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Objava Na verigi: Jaka Tancik se je prvič pojavila na mtb.si.

Objavljeno: 22.06.2021

Vir/avtor: www.mtb.si