TDF ali dirka velikega tveganja!

Foto: Primož Rogilč

Tour the France ali dirka vseh dirk se je začela! Pričakovali smo boj, pričakovali smo razburljivost, pričakovali smo tudi padce. In vse smo tudi dobili!

Alez Opi Omi je napis, ki je krasil kartonsko tablo nespametne ženičke, ki je v kombinaciji dveh jezikov verjetno želela na nek svoj način pozdraviti babico in dedka. Želela si je le malo pozornosti. Kombinacija neumnosti, nepremišljenosti in neodgovornosti pa ji jo prinesla ogromno. Če je bil napis, kombinacija francoščine in nemščine, je gospa pokazala, da Nemka verjetno ni, saj se je po padcu, ki ga je povzročila, »naredila Francoza« in je danes najbolj iskan kolesarski navijač na svetu. Njeno neumnost je na svoji koži občutil velik del najdražjega pelotona na svetu. Velika je bila tudi gmotna škoda, saj je karbon pokal kot ognjemet na silvestrsko noč. A večja škoda od materiala je vsaka poškodba, ki jo prinesejo tako strahoviti padci. In takih poškodb je bilo veliko. Četudi smo pričakovali padce, si takšnega incidenta ni zamišljal verjetno tudi najbolj domišljavi pesimist.

A prvemu masovnemu padcu je kmalu sledil še drugi val. Tokrat klasični padec. Napetost, nervoza, brez spoštovanja in popuščanja. Boj borcev za etapne zmage in želja kandidatov za visoka mesta v skupnem seštevku, da ostanejo spredaj, prinesejo veliko tveganja. In ko sešteješ vse skupaj, dodaš še nekaj utrujenosti pri samo enem izmed skoraj dvestotih kolesarjev, je možnost padca velika. Zelo velika. Moderni vrhunski šport je zelo izenačen. Razlike med tekmovalci so manjše in manjše. Iščejo se malenkosti. In v kolesarstvu so to postale sekunde in centimetri. In to na dirki, ki traja tri tedne. Pritiski ekip in sponzorjev so veliki, široko je ozadje, ki pričakuje rezultate, a ceste so ozke in spredaj se jih čez cilj lahko pripelje zgolj peščica, prvi pa samo eden.

Na svoje stare starše, natančneje na svojega dedka Raymonda Poulidorja, je v prvih etapah mislil tudi aktualni nosilec rumene majice Mathieu Van der Poel. Ko je prvi dan rumeno majico oblekel Julian Alaphilippe, so mnogi dejali, da ga bo kar nekaj časa težko sleči. A MVDP se s tem ni strinjal in že naslednji dan uprizoril epsko predstavo. Najprej je napadel prvič čez ciljni klanec in pobral 8 bonifikacijskih sekund. Drugič je napadel za zmago in rumeno majico!

Takoj za njim sta prečkala ciljno črto Tadej Pogačar in Primož Roglič. Slednji je na žalost trdoto francoskega asfalta znova občutil še v tretji etapi. Čeprav je grd padec preživel brez zlomov kosti, so odrgnine in udarci precej hudi. Ko si enkrat tako poškodovan, telo potrebuje veliko energije za rehabilitacijo. Tudi spanec ni dober in regeneracija se tako poslabša.

Zagotovo to ni dober obet za nadaljevanje dirke. Kot vedno, pa veselijo izjave Primoža, ki je dejal, da dokler je na dirki, se lahko bori. Verjamem, da se bo boril kot lev, za Leva, zase in vse navijače! Če je kdo sposoben kljub vsemu nadoknaditi zaostanek, ki ga je dobil zaradi padca in pripeljati v Pariz v rumenem, je to ravno Primož.

Tadej zaenkrat dirka odlično, ostaja na dveh kolesih in je vedno tam, kjer je potrebno. Kot vedno.

Čaka nas še zanimivih 18 etap. Danes je drugi dan zapored pisana na kožo sprinterjem. Za zmago se ne bo boril Caleb Ewan. Včeraj sta oba s Petrom Saganom dirkala na vse ali nič. Šprinterji večkrat rečejo, da gredo na vse ali nič, včasih malo zamižiš in… Včeraj se jima ni izšlo in sta oba grdo padla. Na srečo nista odnesla s sabo še kup drugih. Ewan je zlomil ključnico in je po tem, ko je na letečih ciljih pokazal, da je v dobri formi, zapustil TDF še pred prvim pravim šprintom, ali bolje rečeno, sredi prvega.

Jutri pa sledi kronometer. Pravi pokazatelj resnice o tem, kdo lahko letos računa na najvišja mesta!

Kako težko je prevoziti Tour the France do konca smo dodobra spoznali na uvodnih treh etapah. Samo ostati na kolesu vseh enaindvajset etap je res izjemna misija. Seveda je to veliko težje, če moraš biti vedno v ospredju. Tu velja pomisliti, kako dober je bil Lance Armstrong, da je to zdržal sedem let zapored. Čeprav imam ničelno toleranco do dopinga, mu se je tu treba prikloniti, pa tudi če je vse prevozil z mopedom. Veliko je bilo vprašanj in napovedi, če bo zmagal TDF Rogla ali ga bo Pogi. Mogoče nekdo tretji. To so zgolj športne napovedi. Kako daleč je Pariz, smo videli že v Brestu.

Na dirko ne vplivajo samo kolesarji. Lahko jo zagode en navaden transparent. Padci so in so bili. Na TDF v prvem tednu so že značilni. Spomnimo se samo, kolikokrat so sanje odnesli Janiju Brajkoviču. Kaj vse bi lahko naredil organizator ali pa UCI? Veliko. Sem pa videl, da se bidoni odmetavajo v zelenih conah, da so nogavice pravilno visoke in nihče več ne uporablja aero-krono pozicije.

Kako bi lahko ekipa zaščitila kapetana? V prvi etapi je bila Jumbo Visma čisto spredaj in... Ja, tudi sreča oziroma nesreča sta dejavnika v tem športu. Dejstvo pa je, da nekateri padajo več kot drugi. Veliko je v rokah samih kolesarjev. Na koncu imajo ravno tam vse niti, na balanci. Včasih jo je potrebno le dobro povezati z možgani. Včasih si pa nemočen. To je kolesarstvo. Padec je vedno nekje v zraku. Kdor se tega boji, naj izbere drugi šport!

Vir/avtor: