NATAŠA NAKRST: “TRIATLON JE NAJLEPŠI ŠPORT NA SVETU”

Nataša Nakrst se je zadnjo nedeljo v Kaiserwinklu v Avstriji veselila še enega izjemnega dosežka. V svoji kategoriji je postala evropska prvakinja v srednjem triatlonu. Ogromno zaslug za svoj uspeh pripisuje vsestranski podpori in pomoči hčere Ane, ki je bila na prizorišču tudi tokrat in je spodbujala ter navijala za celoto AG slovensko odpravo. Nataša s ponosom govori o svoji hčeri, mi pa smo ponosni na njo, saj je nedvomno zvezda stalnica slovenskega triatlona.

    Nataša, vaša triatlonska pot je že dolga…

S triatlonom se ukvarjam že 33 let, od leta 1988. Vmes je bila skoraj 10 letna pavza(1996-2007); od mojega največjega dosežka, rojstva hčerke Ane 1996, do 2007, ko je bila Ana že dovolj velika, da je postala moja zvesta spremljevalka, pomočnica in navijačica na večjih tekmovanjih po svetu. Vmesnih 10 let sem bila predvsem mama…

    Na katere dosežke ste najbolj ponosni?

Dosežke, na katere sem ponosna, delim na tiste pred materinstvom in tiste, ki sva jih dosegli pravzaprav skupaj z Ano, saj me je prav ona najbolj spodbujala in bila moj največji motivator. Zdaj je tudi moja menedžerka in promotorka …

Moji največji mednarodni uspehi v triatlonu do leta 1995 so bili: 

• 1992 – Ferrara (I) – evropski pokal srednji triatlon (2,5 km P, 80 km K, 20 km T), izbirna tekma za nastop na triatlonu IRONMAN na Havajih): 1. mesto (elite)
• 1992 – HAWAII IRONMAN TRIATLON (ZDA) – SP v IRONMANU(3,9 km P, 180 km K, 42 km T): 2. mesto (amaterke 30-34 LET)
• 1993 – Novo mesto (SLO) – evropski pokal, srednji triatlon: 3. mesto (elite)
• 1993 – Teksas (ZDA) – SP v duatlonu (5 km T, 40 km K, 5 km T): 3. mesto (amaterke)
• 1994 – Tasmanija (Avstralija) – SP v duatlonu: 3. mesto (amaterke)
• 1995 – Jume (Nemčija) – EP v dolgem triatlonu(ironman razdalje): 5. mesto (elite),; osebni rekord v ironmanu: 9 ur 23 minut
• 1995 – Cancun (Mehika) – SP v duatlonu: 3. mesto (amaterke)

Največji mednarodni triatlonski uspehi v veteranskem obdobju (45+) pa so:

• 2007 – Kvalifikacijska tekma za SP v pol ironmanu na Floridi (2 km P, 90 km K, 21 km T); St. Polten (A) 2. 6. 2007: 1. mesto veteranke(45-49)
• 2007 – SP v dolgem triatlonu; Lorient (Francija) 15. 7. 2007: 1. mesto veteranke(45-49)
• 2007 – SP v pol ironmanu; Clearwater-Florida (ZDA) 10. 11. 2007: 2. mesto veteranke(45-49) Moj najboljši čas 70,3 ironmana( 4:37:20(plavanje 30:39, kolo 2:24, tek 1:35:05); povsem ravninska proga.
• 2008 – Kvalifikacijska tekma za SP v pol ironmanu na Floridi (2 km P, 90 km K, 21 km T); St. Polten (A) 24. 5. 2008: 1. mesto veteranke(45-49)
• 2008 – Kvalifikacijska tekma za SP v pol ironmanu na Floridi (2 km P, 90 km K, 21 km T); Antwerpen (Belgija), 4. 8. 2008: 1. mesto veteranke(45-49)
• 2008 – SP v pol ironmanu (2 km P, 90 km K, 21 km T); Clearwater Beach-Florida (USA), 8. 11. 2008: 3. mesto (45-49)
• 2012 – Pol ironman, Zell am See (A), 26. 08. 2012: 1. mesto veteranke
• 2015 – Pol ironman, Pula, 18.8.2015: 1. mesto veteranke (50-54)
• 2016 – Pol ironman, Pula, 24.9.2016: 1. mesto veteranke (50-54) in uvrstitev na svetovno prvenstvo v pol ironmanu (2017)
• 2017- IRONMAN 70.3 WORLD CHAMPIONSHIP 2017 CHATTANOOGA TENNESSEE(9.9.2017): 1.mesto veteranke(55-59)
• 2018 – Ironman70.3 Koper: 1.mesto veteranke(55-59)
• 2019 – IRONMAN 70.3 WORLD CHAMPIONSHIP 2019 NICA : 3.mesto veteranke(55-59)
• 2019 – Ironman70.3 Koper: 1.mesto veteranke(55-59)
• 2021 –  EP v srednjem triatlonu Walchesee: 1.mesto mesto veteranke(55-59)                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                            Je naslov evropske prvakinje odskočna deska za svetovni vrh? Kaj vam pomeni ta dosežek, kako ga doživljate in kakšne cilje še imate?

V tem letu ne bom naskakovala nobenega vrha več. Pravzaprav le vrhove na kolesarjenju po Franciji, ki ga načrtujemo konec meseca julija in se ga že zdaj neizmerno veselim. Udeležila se bom le še naše tekme 70.3 v Kopru. Upam, da je virus ne odnese…

Zmaga na EP me je prijetno presenetila, saj sem to leto najstarejša v svoji starostni kategoriji in je res nisem pričakovala. Poleg tega je bila to moja prva tekma po dveh letih. Prijavila sem se pravzaprav predvsem zato, da bi preživela lep podaljšan vikend s hčerko Ano, ki zdaj živi in dela v Nemčiji. No, končalo se je pa z zmago na prelepi tekmi in prijetnim druženjem s slovenskimi tekmovalci, AG reprezentanti iz vse Slovenije in seveda Ano in njenim fantom Jannisom. Lepo je bilo tekmovati v tako dobri družbi. Res smo se imeli« fajn«.

     Koliko dela, treningov, je bilo vloženega v ta uspeh?

Pravzaprav sem bila do konca aprila prepričana, da bo tekma, podobno kot vse v lanskem letu, odpadla in se do takrat nisem nič kaj sistematično pripravljala. Ker je gibanje moj način življenja, sem bila seveda stalno v pogonu. Uživaško sem tekala in z MTB kolesarila po Polhograjcih in tako nabirala bazično kondicijo. Pozimi sem zelo pogrešala plavanje, saj so bili bazeni do aprila za rekreativce zaprti… Z resnimi triatlonskimi treningi sem začela v mesecu maju, ko je bilo že jasno, da tekma bo. Nabirala sem kilometre po klancih s cestnim kolesom in opravila nekaj daljših tekov in plavalnih treningov. Junija sem v družbi prijateljev iz 3k opravila še nekaj »hitrih» treningov, dovolj zgodaj zmanjšala obremenitve, se odpočila in izgleda kar dobro natempirala formo. Seveda je tu tudi minulo delo. Dolga leta športnega načina življenja…

    Triatlon pred 30 leti in triatlon danes… V katero smer gre v Sloveniji in v svetu?

Pred 30 leti je bilo vse drugače. «Pravih» triatloncev še ni bilo, saj smo vsi izhajali iz drugih športov in smo se triatlona »učili » že v zrelih letih. Jaz sem jih imela 26, ko sem se zelo amatersko udeležila prvega triatlona, ki mi je bil vzpodbuda, da sem se zadeve lotila bolj resno. Tudi oprema je bila čisto drugačna. Zdaj so kolesa že prave «rakete«, naša prva so bila še železna in nato iz aluminija. Šele za 50. rojstni dan sem si kupila kolo s karbonskim okvirjem, mojo zvesto Orkico, ki je bila zelo hitra tudi na EP v Avstriji. Za 60. rojstni dan pa mi je Ana že vnaprej kupila pravo triatlonsko kolo, nikoli prej ga še nisem imela, ki sem ga poimenovala kar Blisk. Se ga šele privajam in upam, da se bom z njim lahko prikazala na Koprski polovički. Morda mi bo tudi motiv za nastop na pravem ironmanu, po dolgih 26 letih. Ana navija za Celovec 2022, jaz se pa še nisem odločila, ker dobro vem, kaj to pomeni…:)

Danes vzgajamo triatlonce že od malega, triatlon je v vseh teh letih zelo napredoval, konkurenca je vse močnejša, brez res dobre podporne spremljevalne ekipe (trenerji, menedžerji, fizioterapevti, podpora družine, kluba, zveze) je težko uspeti. Zato jih pri nas veliko »tik pod vrhom» obupa. Do mladincev še nekako gre, nato se pa ustavi…

Moram priznati, da mi je bil triatlon pred 30 leti bolj všeč kot ta, danes. Zdaj se mi zdi že kar preveč gladiatorski. Govorim seveda o profesionalnem triatlonu.

    Kaj vam pomeni triatlon?

Triatlon je skozi vsa ta leta postal moj način življenja. Je najlepša možna kombinacija vzdržljivostnih športov, ki te skozi vse leto spodbuja k rednemu gibanju in je zaradi različnih obremenitev sklepov in mišic zelo prijazen, kar se poškodb tiče, seveda, če si dovolj previden, da se izogneš padcem s kolesom. Triatlon v mojih letih je pravzaprav najlepši, ker se ne obremenjuješ več z rezultati in dejansko treniraš in tekmuješ le še za užitek in veselje. Pomeni mi sprostitev, potovanja, prijetna druženja z družino in prijatelji. Upam, da se bom z njim lahko še dolgo ukvarjala…

    Kako bi opisali sebe? So osebnostne lastnosti pomembne pri premagovanju triatlonskih izzivov?

Predvsem mislim, da znam uživati v majhnih stvareh in ceniti to, kar mi je dano. Zavedam se, da je gibanje moj velik privilegij. Čudovito je, ko iz meglene Ljubljane pritečem ali prikolesarim na Toško čelo ali Katarino in me tam pozdravijo sonce in prelep pogled na hribe. Občutek, da še vedno na »lastni pogon« lahko pridem do take lepote je čudovit. Nikoli si nisem zastavljala previsokih ciljev in vedno sem znala prisluhniti svojemu organizmu in popustiti, ko je bilo to potrebno.

Triatlonec mora biti vztrajen, marljiv, dobro organiziran, mora si znati prisluhniti in nikoli ne sme obupati. Vseh stvari pa tudi ne sme jemati preveč resno, da mu ukvarjanje z najlepšim športom na svetu ne bi postalo preveč stresno…

    Nataši Nakrst želimo srečno in uspešno ter naj ji “Blisk” dobro služi.

foto: Ana Nakrst

Vir/avtor: TRIATLONSKA ZVEZA SLOVENIJE