Primoža Štrancarja (Orbea Geax) smo poprosili, naj nam napiše kaj o svoji udeležbi na dirki svetovne enduro serije v Koloradu prejšnji konec tedna.

Zadeva se je porodila dokaj pozno, v bistvu zelo pozno. Pot v Ameriko ponavadi planiraš vsaj nekaj mesecev prej … Jaz sem se odločil in vse porihtal v enem tednu. Odločitev je padla po dirki v La Thuile, tam me je še Vanja Kodermac malo podrezal (pa ja boš šel sedaj v Ameriko). Za rezervacijo letalske karte mi je pomagala celo ekipa iz Latvije, ker sem bil poslovno pri njih ravno zadnji teden pred odhodom.

V ponedeljek zvečer sem se vrnil iz Latvije, pakiral čez noč in zjutraj ob šestih že bil na poti na letališče v Benetke. Seveda me je tja peljal Jernej Sobočan, ker je zelo vajen italijanski cest :-D (hvala Jerry). Nekaj ur pred odhodom sem rezerviral avto, seveda sem izbral najmanjšega in najcenejšega, a sem dobil pravo dirkaško limuzino, seveda brez doplačila. Kdaj je dobro, če rent a car firmi zmanjkuje avtov, potem pa dajo ven tudi takole zverinico za majhen denar.

V Denver sem prispel ob osmih zvečer, potem še malo dela z najemom avta in že sem vozil proti Winter Parku. Vožnja ni bila zahtevna, ceste so zelo široke tudi čez prelaz, ki je krepko čez 3.000 metrov nadmorske višine. Res pa je, da sem bil na poti že več kot 25 ur, malo se je poznala utrujenost.


Bivanje v dobri mednarodni družbi

Za apartma je bilo poskrbljeno že prej. To je uredil manager ekipe Orbea Enduro Crew. V apartmaju je bila kar zvezdniška zasedba, vsekakor je izstopala Anne-Caroline Chausson, Bryan Regnier (dosegel je najboljšo uvrstitev letos, bil je 8. generalno, za to uvrstitev sem malo zaslužen tudi jaz, ker sem mu pomagal z dobrimi nasveti, tako da me je potem imenoval kar ‘coach’ - morda bo iz tega ratalo tudi kaj več, no pustimo to za drugo zgodbo), Simon Andre (zunanji sodelavec Orbee, tudi veliko pomagal pri razvoju zadnjega modela Rallona), Markel Uriarte (pravi Bask, prijazen fantina, zelo dobro sva se ujela) in seveda manager Julien Brugeas (bolje poznan kot mehanik in tisti, ki je skrbel, da je bilo kolo Juliena Absalona v 100% formi, ko je dirkal za Orbeo). Ker sem bil v francoski družbi, so tudi treningi v sredo in četrtek pred dirko potekali z nekaterimi dobrimi tekmovalci, eden od njih je bil zadnji zmagovale iz La Thuila Damien Oton, tako da se res ni bilo problem voziti hitro.


Gremo na teren

V sredo smo se vozili po parku, uživali v res dobrih trailih z veliko skoki. Moram priznati, da sem tukaj kar dvignil nivo svojega znanja, vsaj kar se skokov tiče.

V četrtek točno opoldne so sporočili, kateri dve etapi bosta na sporedu v petek in seveda takoj akcija, pregled zemljevida, ker sta ACC in Simon tukaj dirkala že lani, je bilo lažje.

Prva etapa je bila popolnoma po trailih parka in jaz sem jo poimenoval kar 4x proga, ker je imela nešteto ‘tejblov’ in band. Seveda je bilo dirkanje na njej čista uživancija, čeprav moje znanje v skakanju ni ravno bleščeče. Tudi moj rezultat je bil na tej etapi eden slabših - 4. mesto. Seveda so mi domačini takoj pokazali, da se ne bodo predali. Druga etapa mi je bila bolj pisana na kožo, zgornji del je bil speljan po DH progi, srednji in spodnji del sta pa bila dokaj hitra z odseki, kjer si moral res dobro prenašati hitrost na bolj položne dele. Že na štartu sem si rekel, da moram to odpeljati optimalno in seveda zmanjšati razliko do prvega. To mi je tudi uspelo, imel sem najboljši cas z naskokom 9 sekund.


Spopad z lokalci

Seveda sva se s Kevinom Simonsom (dobil je prvo etapo in bil drugi v drugi) takoj spoprijateljila in takoj mi je postalo jasno, da bom mogel res dobro dirkati, če ga bom želel prehiteti. Kevin je domačin iz Denverja in zelo veliko vozi v Winter Parku. Razložil mi je, da zelo dobro pozna vse proge, tudi tiste, ki se malo manj vozijo. No, jaz sem prišel v Winter Park s samo enim ciljem in sem rekel, da ne odneham do zadnje sekunde dirkanja. Ker sem kot najboljši master imel startni položaj 1, si je on že v drugi etapi pri časomerilcih izboril, da je štartal takoj za mano, kar mi je nekako ustrezalo, saj sem takoj po prihodu v cilj lahko ocenil, kakšno vožnjo sem imel v primerjavi z njim.

V petek smo oddirkali dve etapi ampak, a dan še ni bil zaključen. Seveda je organizator točno opoldne objavil tretjo etapo za soboto. Po končani dirki sem šel seveda takoj na trening te etape. Sploh nisem pogledal na zemljevid, le sedel sem na sedežnico in kar malo pokramljal s sotekmovalci in se kar pridružil komur koli, samo da je vedel kje je trail. Masterji smo namreč imeli štart ob enih (zaradi zamud lahko tudi ob dveh) in smo začeli s temi popoldanskimi treningi zelo pozno, večina tekmovalcev je bila že na počitku.


Napaka, razmislek … in uspeh!

Tretja etapa je bila bolj skalnata v prvi polovici, v drugi polovici pa zelo hitra odprta, kjer je bilo potrebno tudi veliko pedalirati, ampak hitrost je bila ves čas zelo visoka. Četrta in peta etapa pa sta bili ‘top secret’ etapi. Organizator je imel dovoljenje za vožnjo na teh trailih samo v soboto. Tako da smo v soboto najprej za ogrevanje odkolesarili na vrh hriba in naredili trening vožnji na 4. in na 5. To sta bila popolnoma nova traila in vedel sem, da imam tukaj izenačene možnosti in lahko naredim dober čas. Tako je tudi bilo, v obeh sem imel najboljši čas. Ampak še prej sem načrtoval odločilni napad v tretji etapi, ker so mi skale kar ležale in sem na treningu odvozil kar hitro, sem rekel, da tukaj moram začeti napad na vrh. A ni bilo ravno tako … V tretji etapi sem naredil največjo napako v celem vikendu - ker nisem spustil sedeža, sem šel malo raziskovat v grmovje na levi strani traila, nato me je malo vrglo še na desno stran in sem potem popolnoma obstal. To se je žal zgodilo v spodnjem, zelo hitrem delu in sem izgubil veliko časa (tako da sem bil v tej etapi 5.). Potem sem se pogovoril malo sam s seboj, kako pa kaj naprej, in si rekel: “Ti samo uživaj in ne misli na rezultat.” Res se je takoj obrestovalo, tako da sem drugi dan zaključil na skupno prvem mestu.

Seveda po vsem tem dan ni bil končan, potrebno je bilo iti še na trening 6. in 7. etape. Šesta etapa je bila XCO dirka, vsaj tako so jo poimenovali moji francoski prijatelji. Res je bilo veliko poganjanja in že sem snoval taktiko za naslednji dan. Sedma etapa je bila DH etapa, čisto nasprotje prejšnji. Moja taktika je bila, da dam v 6. etapi od sebe 110%. Tako je tudi bilo. Čeprav nisem imel najboljšega časa, sem naredil kar nekaj razlike do najbližjih zasledovalcev. Za zadnjo etapo sem potreboval samo čisto in tekočo vožnjo, brez napak in to mi je tudi uspelo. Dosegel sem drugo mesto in zaostal samo dve sekundi za kasneje drugouvrščenim Kevinom. To mi je več kot zadostovalo za tretjo zaporedno skupno zmago. Cilj je bil izpolnjen.

Seveda smo si po končani dirki izmenjali veliko mnenj in občutkov. Predvsem sem vse tri dni Američanom razlagal, kako potekajo dirke v Evropi in kakšna je scena v Sloveniji. Na moje presenečenje so nekateri vedeli za serijo SloEnduro.

Seveda ni bilo veliko časa za proslavljanje, ker sem že ponoči z nedelje na ponedeljek ob treh zjutraj štartal na letališče v Denver in naprej v Kanado na prizorišče svetovnega pokala v Mont Sainte Anne. To je pa že druga zgodba.

www.enduroworldseries.com

Uvodna fotografija vastaction.com

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Objavljeno: 03.08.2014

Vir/avtor: www.mtb.si