Zapisi izpod kolesa: Wout van Aert leti v rumenem

Kot ptica s krili je Wout van Aert mahal ob prihodu v cilj četrte etape dirke po Franciji 2022.

To je bila prva etapa po prvem dnevu počitka in šele prva etapa na francoskih tleh.

Prve tri so potekale na Danskem. In v vseh treh je bil Wout van Aert drugi. Najprej na kronometru, nato dvakrat v sprintu. Drugi sprint je dvignil precej prahu. Legenda zelene majice Peter Sagan ( največkrat je osvojil majico najboljšega po točkah, govorimo seveda o TDF) se je ob prihodu jezil prav na Wouta.

Mislim, da je imel Sagan prav. Pravilo veli, da ko se ti enkrat odpre prosta pot v sprintu, ne menjuješ več smeri. Wout van Aert je bil na najboljši poziciji, čisto spredaj na sredini cestišča in je cel šprint vlekel v desno. Sagan je želel mimo njega, a ga je ta zaprl do ograje. Peter Sagan je popustil in ostal na kolesu. Ne pozabimo, da je bil pred leti Peter Sagan celo poslan domov iz Toura, ker je takrat on zapiral Marka Cavendisha (realno je Sagan precej manj zavijal v desno) in Mark ni popustil, celo rinil v njega in se na koncu znašel na tleh. Če je bil zaradi tistega takrat Sagan poslan domov, bi tokrat Wout van Aert moral biti kaznovan. Pa ni bil. Odnesel jo je popolnoma brez kazni.

Naslednjo etapo Wout ni želel več tvegati, ekipa Jumbo Visme je na zadnjem klancu navila oster tempo in Wout je od tam do cilja prišel v solo vožnji. Solo vožnja v rumenem in nato etapna zmaga je nekaj veličastnega. Kot je pokazal, je dobesedno letel. Kako hitro se je peljal Wout na klanec? Dober kilometer s 7,5 odstotnim naklonom je prevozil s povprečno hitrostjo 32 km/h. Dobri dve minuti naj bi pedala vrtel s skoraj enim konjem moči ( prek 700W).

V cilju je Belgijec vprašal Tadeja Pogačarja, če ga je mogoče presenetil z napadom. Tadej mu nazaj v šali dejal, da ga je res in hvala bogu je »potresel« tudi vse svoje klubske kolege.

Res je na polovici zadnjega vzpona izgledalo, da bo Jumbo Visma uprizorila napad, kot so ga na prvi etapi Dauphineja, kot so z Woutom prek cilja v ospredju prišla še Primož Roglič in Christophe Laporte. A Woutu ni sledil nihče. Ali niso mogli ali niso želeli, ne vemo. So pa v ozadju kasneje odigrali pomembno vlogo, saj so precej ovirali organizacijo lova. To izgleda tako, da se voziš čisto spredaj, in ko se pojaviš na mestu, kjer se narekuje tempo, enostavno upočasniš. S tem skupini zmanjšaš hitrost in kolesar v ospredju pridobi nekaj sekund. Dokler se kolesarji v glavnini zopet postavijo v ospredje in dvignejo hitrost, traja kar nekaj metrov. Laporte je  bil včeraj na koncu tretji in je po cilju Jasperju Philipsenu, ki je odsprintal glavnino, in se ne vedoč, da je pred njim ciljno črto prečkal njegov rojak, srčno veselil, s prstom pokazal, da je nekdo pred njim.

Poleg Wout van Aerta je prve etape zaznamoval Cort Magnus, ki je bil v begu prav vse etape in je praktično osvojil vse gorske cilje. Kar prek 400 km je bil v pobegih, en dan celo v solo vožnji. Borbena vožnja izjemnega kolesarja.

Danes pa je na vrsti severni pekel. Tako pravimo dirki Paris-Roubaix. Gre za dirko, ki je znana po svojih tlakovanih odsekih. Tlakovana se sliši lepo, a tu ne gre za klasične tlakovce, ampak kar velike kamnite kocke, ki kolesarje dodobra pretresejo, povzročajo padce, predvsem pa naredijo veliko selekcijo med kolesarji. Ta etapa je lahko celo bolj odločujoča kot kakšna izmed gorskih etap.

Dan, ki se ga splača preživeti za televizorjem.

Vem, da ne pišem o poteku dirk, ne pišem o rezultatih in tako dalje. O tem lahko preberete na vsakem slovenskem (športnem) portalu, ki zadnja leta zaradi povečanega zanimanja domače javnosti o Dirki po Franciji poročajo obsežno in objektivno. Sam bom skušal med klasične članke prinesti nekaj »kolesarske romantike«.

Vir/avtor: