Mah nas razvaja: Na strehi Alp

Francija nekoliko drugače. Nič Azurne obale, temveč potenje v Alpah. Izkušnja, ki ni namenjena le cestnim, ampak tudi gorskim kolesarjem.

Zunaj je bilo peklensko vroče in klima v avtu je delala na polno. Klanec je bil strm, a cesta skoraj prazna. Le vsake toliko se je s prelaza pripeljal kamion, naložen s plastičnimi kemičnimi stranišči. Menda se je tu pred tremi dnevi drenjalo in drlo kakih 700.000 navdušenih navijačev, ki so na enaindvajsetih serpentinah vzpodbujali Tadeja, Primoža, Jana, Mateja, Luko in ostale junake Toura.

Epski spektakel sem zamudil. O njem so pričali le sveži napisi na asfaltu. Do naslednjega leta bodo zbledeli in zamenjali jih bodo novi. Prav tako sem zamudil štart kvalifikacij za znameniti Megavalanche. Sam sem stal na vrhu Petites Rousses in se previdno spustil v dolino. Meni se ni mudilo, saj so štoparice že davno ustavili, cilj pa podrli. A lep trail je ostal, ta je vedno označen.

Alpe d' Huez

Alpe d' Huez od spodaj napadajo cestni kolesarji, z vrha se vanj spuščajo enduraši, jaz pa sem se ga lotil na sredini, v mestu. Tja me je povabil Frederic, ki ima v enem od (ne prav lepih) blokov simpatičen apartma. Lani jeseni smo z njim in njegovimi prijatelji teden dni kolesarili po Sloveniji. Jaz sem jih vodil, Fred jih je priganjal. Kadarkoli sem ga previdno in potiho vprašal: ”Bodo zmogli?” je vedno odvrnil: ”Ne skrbi, bodo!” In so res. S skupino zrelih Francozov in Francozinj (najmlajši 55, najstarejši 64) smo na pedale in noge šli tudi čez Babo in Mlinco ter prečili Matajur. No, v Franciji smo vozili malo bolj počitniško.

Hrana je na turah pomemben dejavnik

Frederic in Rene sta vozila na noge, Veronica in Giljen, ki lani nista bili v ekipi, sta si pomagali z elektriko. Ampak preden smo sploh sedli na kolo, smo vsako jutro takoj po zajtrku začeli s pripravami na piknik. Hrana je Francozom (najbolj) pomembna in opoldanski piknik je bil v resnici kosilo na prostem. Fred je pametno izbiral ture in vsaka nova je bila drugačna od prejšnje.

Prvi dan nas je peljal čez 2.100 m visoko razgledno planoto, ki je posejana z jezeri. Mi smo šli mimo šestih. Začeli smo pri jezeru Rond in končali nad Carreletom.

Drugi dan smo bili večino v gozdu. Mimo ostankov vodnih mlinov smo ob potoku La Sarenne sledili stari rimski poti, ki je včasih povezovala rudnike srebra, bakra, cinka in premoga. Naslednji dan smo prečili strma pobočja nad “slovenskim ovinkom” in se po ozkih stezah spustili skoraj do doline. Prvotni načrt je bil prav do doline, a sredi dneva je imela spodnja gondola pavzo. Ja, nazaj gor smo šli z žičnico, saj sta nas Veronica in Giljen čakali za piknik pri jezeru Milieu.

So vse Alpe enake?

Francoske visokogorske ture smo zaključili še z eno kombinacijo kolesa in žičnice. Ta nas je potegnila na 3.330 m visoki Piz Blanc, kjer je vsako leto štart epskega Megavalancha. Vrh je bil tokrat povsem kopen, le nižje se je v kontah skrivalo nekaj umazane beline. Ne, z vrha se nismo spustili s kolesi, sem pa za tolažbo odbrcal na 2.810 m visoko Malo Rdečelasko in odpeljal kvalifikacijsko traso. Nekajkrat sem se ustavil in preveril, kaj je za robom, le enkrat sem se v nižje nadstropje spustil peš ob kolesu.

Naše ture v resnici niso bile ne dolge ne hitre, bile so izleti. Predvsem Giljen je imela veliko težav, saj ni vajena voziti po terenu, in čeprav nisem bil njen vodnik, sem ji veliko pomagal. Fred mi je pokazal dovolj in po skupnem kolesarjenju je pred večerjo vsak dan ostalo še dovolj časa, da sem lahko šel še malo po svoje. Takrat sem si dal duška in užival na prašnih stezah. Navduševala me je nova pokrajina. Francoske Alpe so tam drugačne od tistih, ki jih poznamo od doma in iz soseščine. Njihova prostranost in mogočnost sta neverjetni!

Pivo pregovorno odpira vsa vrata

S pivom sem podkupil simpatičnega mladeniča iz kolesarske trgovine in pri njem vsak dan opral kolo. Prah je zapacal verigo in verižnike in voda mu je dobro dela. Fant je povedal, da ni deževalo že več kot tri mesece. Povedal je še, da je poletna sezona kratka, traja od sredine julija do sredine avgusta, a letos jim slabo kaže. Park obratuje, dnevni gosti prihajajo, a ni tako, kot bi moralo biti. To se je videlo tudi v mestu, ki mu je manjkalo "življenja". Povsod se gradi, a kraj nima duše. Fred pravi, da ima župan neke ideje, ki bi Alpe d' Huez napolnile tudi poleti, a meni, da niso prave. Hkrati se jezi, saj je pred kratkim izvedel, da bo pred njegovim balkonom zrasel nov blok.

Les Deux Alpes … Livigno … Alpe d’ Huez … Livigno ...

Domov sem se vračal po stari cesti, ki čez prelaz Sarenne preči pobočja masiva Grandes Rousses in se spusti k jezeru Chambon pod Les Deux Alpes. Te strani sem se s kolesom le dotaknil, pot z avtom pa mi je odprla povsem nove dimenzije. Cestarji vedo nekaj več, saj je leta 2013 tam čez šla 18. etapa Toura. Tekmovalci menda niso bili preveč navdušeni. Tudi jaz sem bil razdvojen. Če nisi cestar in če ne furaš bajkparka, ti tam zgoraj ostane še veliko možnosti. A fantastičnim kolesarskim terenom je vseeno nekaj manjkalo. In, jasno, ves čas sem ga primerjal z Livignom.

Fotografije Matej Hartman

Preberi še

Mah nas razvaja: Italijanski tris

Objava Mah nas razvaja: Na strehi Alp se je prvič pojavila na mtb.si.

Vir/avtor: www.mtb.si