Po S. Makedoniji in Albaniji, drugič: Albanija, dežela kontrastov

Vodnik Tomaž Poličar se je tokrat pustil voditi - po prihodu iz Severne Makedonije še po gorah Albanije. Drugi del reportaže.

Ne spreglej prvega dela: Po S. Makedoniji in Albaniji, prvič: Od Vardara do Mavrova

Po štirih nepozabnih dneh v Makedoniji je pred nami še albanski del avanture. Z gorskega grebena na makedonsko-albanski meji pogledujemo proti zahodu, na redko posejane vasi v dolini. Takoj je jasno, da je tudi Albanija kot ustvarjena za gorskokolesarski turizem, saj hribovito pokrajino prekinjajo le redke ravne površine.

V oči nam pade širok pas nekoliko pod vrhom grebena na albanski strani, ki je podoben nekakšni poti, le da je precej širok. Orgest nam razloži, da so tu vsako pomlad odkrili travno rušo, tako da bi Albanci teže neopaženo prebegnili čez gore. Če so prečkali tak pas, so v mehki zemlji pustili sledi, mejna straža je sprožila alarm in začel se je pregon beguncev, kar se je za slednje največkrat končalo tragično.

Albanija je bila več kot 40 let pod vladavino diktatorja Enverja Hoxhe in tudi po njegovi smrti leta 1985 se stvari sprva niso dosti spremenile. Država je bila hermetično zaprta in šele leta 1991 so se študenti v krvavih protestih uprli režimu ter izborili prostor za opozicijske stranke in svobodne volitve.

Po trailu, zgrajenem v okviru projekta čezmejnih gorskokolesarskih poti, pobočje zdaj prečimo na zahodni, albanski strani. 1.100 višincev čiste zabave, le tu in tam je pot nekoliko poškodovana od transporta s konji. Do ušes nasmejani le malo pred sončnim zahodom pademo v vasico Rabdisht. Po grobo tlakovanih ulicah za nami tečejo otroci in nas pozdravljajo z glasnim kričanjem in mahanjem. Zraven polno otovorjenih konj je parkiran star mercedesov transporter. Zdi se, da smo se na tem spustu vrnili več desetletij v preteklost. Namestimo se v stari kamniti hiši, ki jo je pred kratkim obnovil 76-letni Haki Galici. V okviru projekta je pridobil finančna sredstva in svojo rojstno hišo preuredil v hišo za goste, Guesthouse Sabriu. V družbi še ene kolesarske druščine uživamo v albanskem gostoljubju in se spoprijateljimo še z albansko kuhinjo.

Peshkopi

Naslednje jutro nas, po zemljevidu sodeč, za uvod čaka le krajši spust po cesti do mesta Peshkopi. Peter se odloči, da se mu ne splača natikati rokavic, kaj šele ščitnikov. Orgest meni, da vsaj rokavice ne bodo odveč. Kmalu se iz prve roke prepričamo, kaj v Albaniji že šteje za cesto. Slaba, močno izprana makadamska cesta je edina povezava z mestom v dolini. Pomislim, kako se lahko vsi tisti stari mercedesi, ki smo jih videli zgoraj, sploh pripeljejo do vasi.

Na robu mesta nas pozdravi neprijeten vonj. Ustavimo pred večjo stavbo, katere najboljša leta so že davno mimo. "Dobrodošli v toplicah!", nas povabi Orgest. "Gremo v žveplov bazen, to je dobro za probleme s sklepi." Rečeno, storjeno, 10 minut pozneje kot edini gostje ždimo v termalni vodi. Pod stropom letajo lastovke. Dihanju skozi nos se zavestno izogibamo. Že po 15 minutah nas Orgest povabi, da gremo naprej, saj da je zaradi plinov daljše zadrževanje v bazenu menda lahko škodljivo. Priznati moram, da se odhodu nismo upirali, v spomin pa smo si vtisnili še eno zanimivo doživetje.

Med kolesarjenjem po mestnih ulicah je vse bolj jasno, da je Albanija dejansko ena najrevnejših držav v Evropi. Po ulicah poleg starih avtomobilih vozijo oslovske vprege, omet na fasadah komunističnih stanovanjskih blokov odpada. Že konec maja se pred hišami začnejo kopičiti skladovnice drv za ogrevanje. A je opaziti tudi znake novega začetka. Zapeljemo se do novoustanovljenega turistično-informacijskega centra, kjer nas sprejme vodja čezmejnega projekta Lindita Manga. Promenada je polna stojnic lokalnih pridelovalcev, otroci v tradicionalnih nošah plešejo tradicionalne plese, povsod vlada sproščeno vzdušje. Žal nam urnik ne dopušča, da bi ostali dlje časa in že kmalu smo na glavni cesti skozi s češnjami posejano pokrajino. Avtomobili zaradi številnih globokih lukenj v asfaltu niso dosti hitrejši od nas, na nekaterih odsekih je polnovzmeteno kolo celo boljša izbira. Že po nekaj kilometrih od Peshkopija se vrnemo v podeželsko življenje: komunistične stavbe se umaknejo tradicionalnim kmečkim hišam iz glinene opeke. Ko z glavne ceste proti Tirani zavijemo v vasi, avtomobilov ni več, edino transportno sredstvo so konji.

Ponovno goljufamo in se za skoraj 1500 višincev presedemo v džip. Le malce nad dolino poberemo šolarja, ki se iz šole peš vrača domov v gorsko vasico. Pove nam, da mu pot vzame približno uro in pol! Pot na isti greben kot prejšnje popoldne – le da tokrat z albanske strani – je vse slabša in težko si predstavljamo, da bi jo zmogli brez potiskanja koles. Hvaležni za Orgestov džip zadnjih 200 višincev vendarle zmoremo na noge, za kar nas še enkrat nagradijo neskončni razgledi in še en nakopan spust (Hinoske - Ilnice - Melan). Prenočimo v korektnem guesthousu na obrobju Peshkopija, ki pa mu manjka tista domačnost, zaradi katere v Albaniji človek zlahka pozabi morebitne pomanjkljivosti.

Črni Drim

Ta dan zmoremo brez bencinske podpore. Slabe pol ure iz mesta zavijemo z glavne ceste. Orgest nas vodi navzdol proti soteski reke Črni Drim. Kmalu ujamemo prvi pogled na reko, a ji na precej izpostavljenem trailu raje ne namenjamo pretirane pozornosti. Reko prečkamo preko v okviru projekta popravljene brvi, na nasprotnem bregu pa nas že čaka oskrbnik majhnega ekološkega kempa Butterfly Camp neposredno ob reki. Kdor želi tu prenočiti, mora priti s kolesom, peš, s konjem ali po reki s čolnom ali raftom. Z avtom dostop ni mogoč. Postanek izkoristimo za skok v reko in se okrepčamo z jufko, tipičnimi albanskimi testeninami.

Temni oblaki na nebu priganjajo naprej. Po razgibanem novozgrajenem trailu nad levim bregom Drima nadaljujemo v smeri toka. Ko nazadnje le prispemo v prvo vas, uzremo zdaj že poznane prizore: stare, deloma propadajoče hiše in razigrani otroci. Tudi tu po tleh povsod ležijo smeti. Ta problem je prisoten povsod v državi, še zlasti pa na podeželju. Delujočega sistema za odvoz odpadkov ni in težko si je predstavljati, da bi se razmere v teh odročnih gorskih vaseh v dogledni prihodnosti lahko izboljšale.

Še zadnji vzpon ta dan nas vodi do izhodišča še enega novozgrajenega traila. Zelena polja na erodiranih pobočjih zamenja igra barv sive in rdeče podlage. Še zadnjič si navlečemo ščitnike in se ob zahajajočem soncu zapodimo proti dolini. Oprijem je odličen, pot pa pravi flowtrail. Na Orgestovi zadnji gumi zato v prahu napol slepo zaupam njegovi liniji. Kar prehitro smo v dolini. Še nekaj kilometrov skozi vasi pozdravljamo nasmejane otroke in opazujemo vaščane pri večernih opravilih. Pri džipu nas Dimitri pričaka s hladnim pivom. Še en dan za čisto desetko je skorajda pri koncu.

V okviru projekta makedonsko-albanskega čezmejnega sodelovanja začrtana trasa je za nami. Pet dni nepozabnega furanja, uživanja v balkanskem gostoljublju in razvajanja burbončic. Dimitri in Orgest bi nam na tem območju brez najmanjših težav organizirala najmanj dva dodatna dneva, mi pa smo se odločili, da želimo obiskati tudi Orgestovo mesto, albansko prestolnico. Zato se v večernem mraku z džipom odpeljemo v smeri Tirane, v slabih 50 km oddaljeni v Guest House Kulla Hupi. V to zares očarljivo in za našo moško družbo že kar preveč romantično nastanitev prispemo v trdi temi. Odlična večerja ob spremljavi domače rakije in albanskega vina pade na plodna tla.

Tirana

Za zadnji kolesarski dan vremenska napoved sicer ni najboljša, a si pustimo odprte možnosti in nadaljujemo pot proti Tirani. Ker vreme drži, se na prelazu, s katerega že ozremo Tirano, presedemo na kolo. Izjemno skalnat trail sicer že nekoliko presega mejo zabavnega – smo prvi gostje, ki jih Orgest odpelje na ta trail, saj želi slišati naše mnenje – a smo vseeno zadovoljni, da smo tudi ta dan pretegnili noge in pretresli kosti.

Ko smo namreč manj kot pol ure pozneje v Tirani, se ulije in čeprav si želimo odpeljati še dva Orgestova hišna traila, ta načrt prestavimo do naslednjič. Namestimo se v hotelu in se z Orgestom sprehodimo po mestu. Tako kot v prejšnjih dneh so tudi v Tirani sledovi preteklosti še kako opazni. Razkorak med bogastvom in revščino, med modernimi stolpnicami in propadajočimi socialističnimi bloki, med oslovskimi vpregami in luksuznimi mercedesi tu še bolj bode v oči.

Peter in Robert morata na letališče že sredi noči, sam pa imam let šele naslednje popoldne. Potem ko po temeljitem p(r)oslavljanju okrog druge ure zjutraj v torbi pospravimo Petrovo in Robertovo kolo, jaz po nekaj urah spanca z Orgestom odkljukam še oba njegova traila in obiščem Bike Point, najboljšo kolesarsko trgovino v Tirani z Uniorjevim orodjem in v Sloveniji izšolanimi mehaniki.

Tega spontanega kolesarskega dopusta v Severni Makedoniji in Albaniji se bom zagotovo še dolgo spominjal. Ni šlo samo za izjemno furanje. Tudi ne zgolj za slikovito pokrajino. In ne samo za gostoljubne, odprte in srčne ljudi. Celo neprekosljiva makedonska in albanska kulinarika sami po sebi ne bi bili dovolj. Celoten paket pa je bil zadetek v polno. Razlogov za ponovni obisk je veliko, ali bo to s kolesarsko druščino ali z družino, pa se bo še izkazalo.

Do të shihemi përsëri Shqipëri! Nasvidenje, Albanija! In nasvidenje Makedonija!

Fotografije Robert Niedring @robertniedring
Fotografije zadnjega dne Tomaž Poličar

Preberi še

Po S. Makedoniji in Albaniji, prvič: Od Vardara do Mavrova

https://www.mtb.si/reportaze/po-s-makedoniji-in-albaniji-prvic-od-vardara-do-mavrova/

Objava Po S. Makedoniji in Albaniji, drugič: Albanija, dežela kontrastov se je prvič pojavila na mtb.si.

Objavljeno: 21.08.2022

Vir/avtor: www.mtb.si