POMEN VEČJE OSREDOTOČENOSTI NA RAZVOJNI PROCES V ODNOSU NA REZULTAT ŠPORTNIKA V MLADINSKI KATEGORIJI.

Triatlon je, v primerjavi z drugimi vzdržljivostnimi športi, specifičen, ne le ker vključuje tri športe, ampak tudi zaradi dejstva, da je priprava športnika dolgotrajnejša in njegov vrhunec kariere dosežen bistveno kasneje, če ga primerjamo s plavanjem, atletiko, celo kolesarjenjem ter večino drugih športov.

V plavanju se svetovni rekordi postavljajo od 15. leta naprej in večina plavalcev, predvsem plavalk, vrhunec kariere doseže pri 20-tih letih. Triatlon (kot celoten šport) pa otroci okoli 15. leta večinoma šele začnejo trenirati. Po 20-tem letu pa se s prehodom v višjo, člansko (elitno) kategorijo, glavnina treninga in tekmovalčevega razvoja šele začne. Nič nenavadnega ni, da so mnogi v triatlonu dosegli (in dosegajo) svoje najboljše rezultate v karieri med 30. in 35. letom starosti, čeprav so tudi taki, ki v svetovnem članskem vrhu med elito tekmujejo že v starosti med 20. in 25. letom. A taki primeri so redki.

Dejstva in številne študije, ki se ukvarjajo s korelacijo doseženih vrhunskih rezultatov v mlajših kategorijah in vrhunskimi rezultati v članski kategoriji, kažejo na njeno šibkost. Zato zlahka sklepamo, da rezultati v mladinski konkurenci ne smejo biti v prvi vrsti cilj oziroma načrt, niti glavni poudarek trenažnega procesa. Kompleksen šport, kot je triatlon ter medsebojna interakcija plavanja, kolesarjenja in teka preprosto zahtevata dolgotrajno, več letno delo in razvoj športnika, da bi le-ta dosegel svoj vrhunec (potencial) in se predvsem pravilno razvijal. Zato bi morali pri delu z mladinsko vrsto pogosto poudarjati pomen potrpežljivosti, zaupanja v dolgoročni razvojni proces in opozarjati, da rezultat pri 17., 18. ali celo 19. letih niti približno ni tako pomemben, kot pri 23., 25. ali 28. letih, ko športniki tekmujejo v članski konkurenci (elite). V zadnjih 15. ali celo 20. letih je veliko število uspešnih triatlonskih mladincev prehitro zaključilo športno kariero, ker »ni upravičilo« pričakovanj mladinskih rezultatov. Prav tako pa ni malo današnjih uspešnih članov, ki v mladinski konkurenci niso dosegali vrhunskih rezultatov. Od šestih dobitnikov posamičnih medalj z olimpijskih iger v Tokiu leta 2021 (Kristian Blummenfelt, Alex Yee, Hayden Wilde, Flora Duffy, Georgia Taylor-Brown in Katie Zaferes) sta le Flora Duffy in Georgia Taylor-Brown osvojila medaljo na svetovnem mladinskem prvenstvu. Ostali štirje je niso,  Hayden Wilde je npr. tekmoval v kros triatlonu, Katie Zaferes kot mladinka sploh ni tekmovala, Alex Yee pa je skozi mladinsko kategorijo ob triatlonu hkrati tekmoval tudi v atletiki.

Ko primerjamo mlajše in starejše kategorije je razlika tudi v razdaljah, v katerih nastopajo (super sprint in sprinterska razdalja v primerjavi z olimpijsko), pri le-teh pa gre tudi za različno dinamiko dirkanja, kolesarski del in tehnično – taktične podrobnosti pa so v članski konkurenci veliko bolj zahtevni. Če v mlajših kategorijah v trenažnem procesu tekmovalci preskočijo bistvene korake razvoja, predvsem delo v razvoju aerobne zmogljivosti in se trenerji osredotočijo na agresiven trening, ki daje kratkoročne rezultate, bo prehod v člansko kategorijo težji, predvsem zaradi morebitnih poškodb, psiholoških razlogov ter tudi slabo zasnovanega »temelja«, torej vadbene baze, ki je za poznejši razvoj zelo pomembna.

Pri načrtovanju prihodnjih (članskih) rezultatov pa je zelo pomemben tudi miselni pristop v nastopih na mladinskih tekmah. Mladinci, ki so preveč osredotočeni na rezultate, navadno ne dajo vsega od sebe, ko gre dirka slabše in drugače od zastavljenega načrta, tj,. če plavanje ni zadovoljivo (po načrtih) ali če izgubijo vodilno skupino na kolesarskem delu. Takšna miselnost “na vse ali nič”, torej odsotnost želje po boju za prav vsako mesto, je zelo slab pristop in slaba navada, ki bo v članski konkurenci zagotovo prišla še bolj do izraza, po drugi strani pa bo tekmovalca prikrajšala tudi za točke na svetovni rang lestvici, saj bi se na takšnih tekmah tekmovalec moral boriti ne le za stopničke, ampak prav za vsako mesto, tudi slabše od 30.. Tako so mladinci v takšnih situacijah, ko tudi po slabem plavanju ali po kolesarski vožnji v drugi, tretji ali četrti skupini ter kljub zaostanku ostanejo zbrani in sposobni dati vse od sebe nato v teku, čeprav se borijo za 30. ali 40. mesto, veliko bolje pripravljeni na nadaljnji razvoj. Predvsem zato, ker kažejo zelo zrel pristop, ki se bo prej ali slej obrestoval z rezultati, ko bodo pomembni v mladinski ali članski kategoriji. Poleg tega takšni mladinci pokažejo veliko večjo mero psihične moči, ki pa je nadvse pomembna, saj je triatlon šport, v katerem športnik brez nadpovprečne psihične moči težko zdrži in v njem ostane.

Pomembno je tudi, da mladih triatloncev pri dolgoročnem razvoju in gradnji njihovih korakov na poti v člansko kategorijo, ni potrebno “zadrževati” in “upočasnjevati” njihovega razvoja, ki morebiti tudi zaradi genetskih razlogov (ali tistih ostalih, ki jih še uvrščamo pod pojem “nadarjenost”) in/ali zgodnejšega fiziološkega razvoja, dosegajo odlične rezultate v mladinskih kategorijah. Med drugim je zelo pomembno, da jih ne izpostavljamo nepotrebnim psihološkim pritiskom in težnji po rezultatih, kaj šele, da bi jim predpisovali neustrezen program v trenažnem procesu, kljub temu da so boljši od vrstnikov. Za uspešen nadaljnji razvoj morajo slediti programu (količina in intenzivnost), ki ustreza njihovi starosti  in tekmovalni razdalji.

Če so tekmovalci v mladinskih kategorijah sposobni doseganja solidnih (vidnih) rezultatov brez nepotrebnih psiholoških pritiskov, brez nepotrebnega povečanja obsega in intenzivnosti treninga, je to prednost tako za njih kot za trenerje. Imeli bodo bistveno boljše temelje in prostor za napredek v kasnejšem razvoju. Edina možna negativna stran teh primerov je, da ti športniki potrebujejo psihično pripravo, da se naučijo soočiti s porazi, ki bodo po odhodu iz mladinske konkurence v vsakem primeru neizogibni.

Avtor: Ognjen Stojanovič, dolgoletni profesionalni tekmovalec v triatlonu in več kot 10 let triatlonski trener. V tekmovalni karieri je osvojil 12. in 14. mesto na Svetovnem pokalu, 12 krat je stopil na stopničke na celinskih pokalih, 12 krat postal Balkanski prvak v triatlonu in osvojil naslov evropskega prvaka v akvatlonu.

Vir/avtor: TRIATLONSKA ZVEZA SLOVENIJE