Svetovno prvenstvo v 24-urni vožnji na čas: Verstovšek in Baloh svetovna prvaka

Foto: FB Marko Baloh 

Na Svetovnem prvenstvu v 6-12-24 urnem kronometru v Borrego Springsu v Združenih državah Amerike sta letos nastopila dva slovenska predstavnika. Prvič se je na dirki pomeril Stanko Verstovšek in osvojil absolutno zmago v 24-urni vožnji na čas, Marko Baloh je bil devetič najboljši v svoji kategoriji.

Na dirki, ki pomeni zaključek kolesarske sezone, se vsako leto pomeri veliko najboljših ultra-kolesarjev s celega sveta. Start in cilj dirke sta v središču Borrego Springsa, dirka poteka na 29 km dolgem krogu, v zadnji uri in pol pa tekmovalce preusmerijo na krajši krog dolžine 7,7 km.

Marko Baloh je osvojil naslov svetovnega prvaka v kategoriji nad 50 let, spodletelo pa mu je pri naskoku nad magično mejo 500 milj, ki jo je sicer na tej progi premagal že petkrat. Je pa to uspelo Stanku Verstovšku, ki je v času 23:52:27 prevozil 523,2 milje, kar je 842 km. Baloh je v času 23:51:56 opravil s 487.2 miljami oziroma 784 kilometri.

Oba Slovenca sta imela kljub odličnem zaključku kar nekaj težav. Počena pnevmatika jima je odvzela nekaj prednosti, Verstovška je predvidoma kaktus ustavil za 18 minut, saj je moral počakati na rezervno platišče, Baloh je po 12-ih urah vožnje počena pnevmatika ustavila za 25 minut. Trikratni evropski prvak v 24-urni vožnji Stanko Verstovšek je zaradi tehničnih težav padel na tretje mesto, a ohranil načrtovan tempo in se ponovno prebil v vodstvo ter prednost zadržal do cilja. Postal je absolutni zmagovalec dirke in svetovni prvak v kategoriji 40-49 let. Marko Baloh je vozil na 4. mestu in prav tako na 4. mestu absolutno prečkal cilj preizkušnje, bil pa je nepremagljiv v svoji kategoriji 50-59 let. Dirka je potekala v precej hladni noči, podnevi pa se je temperatura dvignila na 32,6 stopinj Celzija.

Foto: FB Aleš Suhadolnik

Absolutni zmagovalec Stanko Verstovšek je po nekaj urah prve vtise zapisal na družbenih omrežjih:

»Po delno prespani noči izpolnjujem svojo obljubo in malo opišem tole odisejado na svetovnem prvenstvo v 24urni vožnji na čas, ki je potekala na krožni cestni trasi dejansko sredi puščave v kraju Borrego Springs,  cca 300 km od Los Angelesa. Takoj na startu dirke sem navijal dokaj visok ritem, tako da sem kmalu prešel v vodstvo in si v dveh urah nabral že 6 minut prednosti, nakar pa...ŠOK...defekt...NE ŽE SPET!!! Na rezervno feltno sem s strani organizatorja čakal celih 18 minut in pri tem lepo drsel po lestvici navzdol. Ampak takrat se je dirka pa šele resno začela. S konstantno vožnjo na res visokem nivoju sem kmalu pričel topiti prednost vodilnih Avstrijca Kaiderja in Norvežana Mehlerja in ju s tem uspel spraviti v težave, tako da sta zaradi izčrpanosti in prebavnih motenj oba pričela močno popuščati, tako da sem po 14ih urah ponovno prevzel vodstvo, Avstrijec in Norvežan pa sta celo odstopila. Zdelo se je, da je vse rešeno in pod kontrolo, saj sem imel pred prvima zasledovalcema, Američanoma, že 45 minut prednosti, pa zopet...ŠOK...Zaradi ekstremne suhe vročine in vročega vetra se je moje telo pregrelo in bil sem na robu kolapsa...bolečine v prsih...totalna nemoč. In potem je nastopi moj zlati trener Aleš Suhadolnik, ki kot vedno reši težave...mi pod dres natlači kopice ledu, v roke porine ledeno Coca Colo in uspe toliko shladiti jedro telesa, da po cca 20ih minutah nadaljujem z vožnjo. V tem času se je moja prednost prepolovila na cca 25 minut, tako da se je bilo potrebno zadnjih 5 ur ponovno boriti in voziti hitro ter hkrati pametno. Po 24urah nore tekme pa...zmagovalni krik, veselje in solze sreče...Vsi treningi, vstajanja ob 3.30 in fitnes pred službo, deževni treningi, disciplina pri prehrani...VSE JE POPLAČANO!!!«

Vir/avtor: