Kevin Berginc, vsestranski hitri jezdec iz Idrskega, član ekipe Unior Tools Team, se je s prijateljem nedavno mudil v Avstraliji in dodobra spoznal stezice nedaleč iz njihove prestolnice, ki so leta 2009 gostile svetovno prvenstvo v gorskem kolesarstvu (saj še vsi pomnimo zmago Steva Peata v spustu). Bi šla še kam drugam, ampak … naj pove Kevin:


- A gremo u Avstralijo?
- Jst sm za!

Nekako tako se je začelo. Nobenega kompliciranja, enostavno sva se s Tilnom (Tilen Hvala) odločila, da greva. O idili tam spodaj se je govorilo že dolgo, tokrat pa se je tudi vse skupaj uresničilo.

13. novembra sva pristala v Sydneyu, po treh urah vožnje z avtobusom pa prispela do prijateljev v Canberri, kjer sva tudi živela naslednje tri tedne. Že naslednje jutro sva se odpravila proti bikeparku Stromlo, ki je bil samo 5 minut stran s kolesom. Ko sva prišla tja, je sledilo manjše razočaranje. Bil je le 200 m visok grič, ali pa še to ne. Povsem drugače je bilo, ko sva prišla na vrh in se spustila navzdol. Neverjetno lepo zrihtani traili, narejeni za uživat. Vsi so precej dolgi, daljši od petih minut, glede na to, da potrebuješ do vrha le dobrih 15 min poganjanja. Podlaga je zbit pesek/zemlja, kar nudi malce manj oprijema, sploh, ko več dni ne dežuje, užitek pa ni nič manjši.

Po tednu in pol furanja v dveh različnih bikeparkih, občudovanju kengurujev, bližnjem srečanju s smrtonosno kačo in še mnogih drugih stvari, ki jih v Sloveniji ne doživimo, je prišel za Tilna usodni dan. Na prvega izmed dveh zaporednih tejblov je prišel s preveč hitrosti, poletel čez balanco in grdo pristal na drugem. Prvi odziv je bil v stilu “sej mogoče je samo udarc”, a se je kaj kmalu izkazalo, da temu ni tako. Po 2-urni operaciji je bila leva roka precej težja od desne.

Naslednji teden in pol sem večinoma preživel na kolesu sam oz. s povsem naključnimi ljudmi, s katerimi smo se spoznali v parku. Neverjetno prijazni so vsi. Že prvi teden so naju trije lokalci odpeljali v bližnji xc park, kjer smo se na 25 km dolg trail podali s čelkami na glavi, saj nas je že po uri vožnje ujela tema. Brez njih bi bil še vedno izgubljen nekje sredi ničesar …

Prvotni plan je bil, da greva po treh tednih še na Novo Zelandijo, kjer je že nekaj časa šef firme, pri kateri delava, vendar sva se odpravila nazaj v Slovenijo. Razlogov je bilo več, ne samo poškodovana roka.

Toliko z vidika furanja, zraven tega pa je bilo še ogromno drugačnih, nepozabnih trenutkov. Bila je enkratna izkušnja, Nova Zelandija pa nebo šla nikamor, čez nekaj let bo prav tam, kjer je danes.

Na uvodni fotografiji: “Prva stvar, ki sem jo slišal v Canberri od domačinov: DON'T feed kangaroos.”

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Objavljeno: 09.12.2014

Vir/avtor: www.mtb.si