Na verigi 400: Andrej Vertačnik

Kolesarji Strahovčani in Strahci so mlajši del Smučarskega društva Strahovica iz Sela pri Vodicah in tako sami nimajo čisto jasne hierarhije in titul. Ampak tale bi znal biti kar ata MTB Strahovčan. Organizira, trenira, gradi in fura, celo dirka.

Če ga ni Tanja Bjedov priklenila na Verigo, ga je pa Nika Radjenovič. Za jubilejno 400. epizodo.

Andrej Vertačnik

• Vzdevek: Andro
• Kraj: Rašiška hosta, zvečer pa Šinkov Turn
• Starost: 43
• Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Strahci (SD Strahovica)
• @avert1919 (primerno letom bolj siromašen) in pa tisti pomembnejši profil @strahcibiketeam

Nika: Andrej, v mladosti si bil zagrizen raftar, odličen tekmovalec, tako da nič čudnega, da sva se spoznala na vodi, v kajaku. Sedaj si že vrsto let bolj predan kolesu: mtb, enduro, cesta. Kako to? Kaj te navdušuje?

Andrej: Voda je super, če je pa tekoča, pa še toliko boljše. Še vedno ostaja želja po kajaku, toda očitno so se prioritete z leti malce pomešale, pa tudi ne pogrešam več rednih doz adrenalina. Se mi zdi, da je kolo malce bolj primerena rekreacija za nas "starejše občane" kot kajak, kjer te lahko hitro v križu uščipne, če ne med veslanjem pa med nalaganjem kajaka. Bistvena razlika med kolesom in kajakom je ta, da ko ti zagusti (beri maš polne gate), pri kolesu stopiš dol, pri kajaku pa zajameš sapo in upaš na najboljše, ter da ti kolega čimprej vrže štrik v glavo.

Drugače imam kolo že dolgo, ampak je bilo dolgo bolj tako za zraven, če je bila Soča prenizka za veslanje. Po selitvi pod Rašico sem iskal nekaj, s čimer bi si človek popestril popoldneve, in od takrat naprej sem šel čez kar nekaj faz kolesarskega odraščanja.

Prva faza so seveda skoki, takšni in drugačni, do faze streznitve, ko se kar naenkrat zaveš, da po znanju ne rasteš tako hitro, kot rastejo skakalnice. Naslednja faza je bila, ko po tihem razmišljaš in se sprašuješ, ali so cestna kolesa res za ta prave dece, in na koncu le zbereš pogum za specialko. Sledila je spet faza streznitve, ko se vprašaš, ali je res familija tukaj zato, da te hrani in skrbi, da boš na kolesu obrnil ta prave watte, ter čaka, da se ata uvrsti na olimpijske igre?

No, sedaj smo v fazi, ko je pomembna dobra družba na kolesu, ne glede na to, ali je to cesta ali MTB. In če smo hoteli deci večkrat zase na kolo, je bilo potrebno malce optimizacije oz. organizacije. Prej smo bili več ali manj čez teden zaposleni z razvažanjem otrok po raznih aktivnostih, zato je padla ideja, da naredimo kar sami svoj kolesarski krožek blizu doma in oddamo otroke v "varstvo", mi pa med tem skočimo na kolo. Tako se je začela zgodba s Strahci (več pa v nadaljevanju). Hkrati s tem pa se mi zdi, da vstopam spet v neko zanimivo fazo, ki je nekako mešanica vseh zgoraj naštetih, kjer je potreba po mini skokih, hitrosti, wattih, in to je XC dirkanje :)

Strahci – kaj je to? Projekt, poslanstvo? Kakšna je tvoja želja in vizija?

Odgovor na prvo vprašanje: Strahci je poimenovanje za najmlajše Strahovčane. Strahovčani se namreč imenujemo člani športnega društva SD Strahovice, ki domuje v dolini Strahovice na Selu pri Vodicah.

Odgovor na drugo vprašanje: Kot že omenjeno, je bila želja organizirati neko redno kolesarsko dejavnost za otroke v občini Vodice, hkrati pa nam starejšim kolesarjem omogočiti nekaj skupnih terminov za druženje na kolesu. Povod za vse skupaj je bila definitivno tista represija v letu 21, ko je predvsem šepala psihična pa tudi fizična kondicija otrok in staršev. Po spletu neverjetnih naključij se je ta želja kmalu prelevila v resen projekt. Sprva je pela motorka in lopata, kolo pa je spet ostalo obešeno za nekaj časa. Sedaj, po treh letih, pa smo že nekako blizu tisti prvotni ideji. Da se je vse skupaj tako lepo razvilo, je na prvem mestu zaslužna ekipa srčnih trenerjev ter ljudje v našem društvu, ki so verjeli v idejo in omogočili res neverjetne stvari.

Odgovor na tretje vprašanje: Želja in vizija Strahcev je približati kolo otrokom oz. jih z njim navdušiti. V današnjem času je otrokom res težko pokazati nekaj strašno zanimivega, ko so ves čas obdani s samimi zanimivimi stvarmi. V času mojega otroštva so bile risanke 10 minut na dan + Živ Žav, bila sta dva TV programa plus meglen TV Koper, tako so žoga, smuče ter kolo hitro zmagali po zabavnosti. Sedaj, ko pa so tu mobilni telefoni z vsemi pritiklinami, ki omogočajo mladim instant zabavo, je dejansko težko dobiti pravo pozornost mladine. Vseeno pa mislim, da nam je v teh treh letih pa vendarle uspelo narediti nek "cool" trend med mladino in lahko samo upamo, da se bo nadaljeval.

Če bi obstajala zlata ribica, ki bi ti izpolnila 3 želje, kaj bi si zaželel?

Ha ha, jih imam doma poln ribnik in vsaka je bila že parkrat ujeta, ampak jih nisem mučil z nemogočimi željami. Mogoče pa lahko sedaj poskusim:

1. Da nikoli ne bi izumili interneta. Vem, da pljuvam v lastno skledo, saj si služim kruh kot IT-jevec. Internet prinaša veliko dobrega in vnaša lagodje v vsakodnevno življenje, toda po mojem mnenju ustvarja tudi množično tlačanstvo, slabi medsebojne stike ljudi, predvsem pa pobere preveč pozornosti in časa. Tukaj bi lahko sledila še dolga filozofija o socialnih stikih in virtualni samopodobi, toda če samo pogledam s kolesarskega vidika, zwift nikoli ne bo nadomestil kolesa v naravi. Zakaj poleti ne gledamo morja samo na ekranu in namakamo noge v lavorju, temveč se še vedno zapeljemo do obale v naravo?! Dopuščam možnost, da imam težavo z nostalgijo in da sem včasih jezen nase, ko mi razne spletne trgovine podturijo nekaj, kar nisem vedel, da rabim.
2. Da bi imela minuta 100 sekund in bi na ta račun ostala kakšna minuta več za kolo.
3. Najbližje realnosti pa je tale: da bi Tadej Pogačar ali Primož Roglič postala nova Bojan Križaj in Jure Franko in bi tako, kot so takrat vsi začeli smučati, danes začeli kolesariti. Pouk v šolah bi se ustavljal za gledanje kolesarskih tekem. Polovica Celovške bi bilo rezervirane samo za kolesarje. Gradili bi se bike parki, sindikalne kolesarske dirke … očitno je res nekaj s to mojo jugonostalgijo.

mtb.si: Opazovalec od daleč bi rekel, da si uživač na kolesu, ki pa dirka tudi kros. Kako gre to skupaj?

Andrej: Kot sem že natrosil zgoraj, je to zdaj mešanica mojih faz kolesarskega odraščanja, in moram reči, da prav uživam v tem. Mogoče pa je tudi druga plat, da sem se zalotil, da sem kot starš ob progi pogosto zelo glasno delil neke globoke nasvete med tekmo svojim mladičem. No, pa sem jim dal možnost, da mi vrnejo … Moram priznati, da je prav zabavno, ko si kisel kot kumarca nekje na koncu prvega kroga od šestih, ko se mladina dere "dej sam še mal".

Okoli nekdanje smučarske skakalnice SD Strahovica ste nakopali čuda enih poti. Se očetje kdaj zalotite, da kopljete bolj zase kot za otroke?

Dejansko se je res zgodilo, da smo kopali nek detajl, in potem ob koncu smo se gledali med sabo, kdo je sedaj tisti, ki je rekel, da bo to super za mulce, če pa nas še same zvije ob testiranju.

Kako dolgo še nameravaš biti najhitrejši v družini?

Brez prekvalifikacije v XC riderja in brez XC kolesa bi že sedaj odpadal na klancih, toda zaenkrat mi še uspeva namahati 11-letnika … Se bom potrudil še to sezono, da zaključim na vrhu družinske razpredelnice, nato pa bo verjetno potrebno priznati premoč.

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Andrej: Čisto povprečen dan je lahko tudi popoln dan, in teh je veliko doma na Strahovici. Za tisti nek presežek bi recimo izbral Les Terres Noires in EVO bike park v Provansi z družinsko odpravo, ali pa malce "šatlanja" po Madeiri z mojo Tanjo, pa še Mallorco in Korziko z mojo cestno klapo.

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Deževen dan doma na kavču, otroci pa pri babici.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Glede na to, da je bilo kolo izumljeno nekaj tisoč let nazaj, bi to poemnilo da tudi marsičesa drugega ne bi bilo in bi verjetno še vedno živel v jami ali pa v neki eko hišici in pilil kopje.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Santacruz 5010 CC V3 v turkizno modri barvi, ki je nedavno čisto spontano šel od hiše. 'Do It All' kolo, ki je preneslo šatlanje na Madeiri in celo kakšno XC tekmo je odpeljal. Sem mislil, da mi bo lažje potem, ko ti ni treba izbirati, kaj boš zajahal, ali XC ali Santa … ga pogrešam.

Tvoje prvo kolo?

Verjetno ni dvoma, da sem začel na Poniju, kot 99,9 % vseh ostalih kolesarjev iz mojega časa. Za prvo pravo kolo pa štejem Univego Alpina 501, ki sem ga kupil na koncu osnovne šole. Zanj sem zapravil dve leti počitniškega dela, in nato še s plačo naslednjih počitnic nadgradil z RockShock Indy SL vilico.

S kom bi najraje fural? Komer koli na svetu (ali v vesolju), živim, mrtvim, namišljenim …

Pred desetimi leti bi bil to Gee Atherton, danes pa so to Strahci.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Če hočeš zmagati, moraš priti do cilja! To velja tudi na splošno v življenju, in zmaga ni samo prvo mesto, temveč to, da veš, da si dal 100 % od sebe.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil? Tudi, če si ga v resnici nisi …

Bo kar v Chatelu, na dirt skoku sem izvedel trik "Dead Sailor". Ni bil nek resen padec, ampak dovolj, da sem 10-dnevni dopust zaključil prvi dan z izpahnjeno ključnico.

Tvoja glasbena želja oziroma glasbeno posvetilo bralcem mtb.si?

Naslovna fotografija Luka Karničnik, Vrtojba 2023

Preberi še

Na verigi: Nika Radjenovič
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

https://www.mtb.si/intervjuji/na-verigi-nika-radjenovic/

Objava Na verigi 400: Andrej Vertačnik se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Objavljeno: 12.03.2024

Vir/avtor: www.mtb.si