Na verigi: Matej Mejovšek

Alpinistični smučar, plezalec, alpinist, gorski in gravel kolesar. Pa razvijalec in izvajalec turističnih zamisli in kolesarskih prireditev.

Mateja je z verigo ujel Primož Ravnihar.

Matej Mejovšek

• Vzdevek: Ko sem še živel v Velenju, so mi rekli "Zenf"
• Kraj: Radovljica
• Starost: Vstop v "zlata 50"
• Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Nič od tega. Trenutno sem zvest podjetju Lajf d.o.o.
• @matemejo

Primož: Matej, kot nekoč zagrizen plezalec v skali si se zadnje čase povsem opredlil v alpinistično smučanje. Kako bi primejal smučarsko linijo v steni in tvoje enduro linije s kolesom?

Matej: Smučanje v gorah je trenutno tista dejavnost, ki me najbolj navdušuje, lahko rečem, tudi osrečuje. Kot mulc sem treniral alpsko smučanje, kasneje sem se lotil plezanja in alpinizma, kar je super kombinacija in dobra osnova za alpinistično smučanje. Mimogrede, moja trenerja sta bila tako Davo Karničar kot Marko Lihteneker. Oba z veliko mero podajanja vedenja o alpinizmu, alpinističnem smučanju, a žal sta danes oba pokojna. Predvsem sta mi pokazala, da smučanje ni samo zavijanje med količki ampak širina izražanja v gorah. Ja, potem sem manj smučal in več plezal. In čes čas je je vse obrnilo. Danes največ smučam v gorah, pravzaprav veliko smučam, plezam pa še toliko, da "sem-notri", kot radi rečemo. Predvsem, da varno in kvalitetno pridem preko stene na izhodišče za smučanje. Ko pa smučam, pa sem izredno poglobljen, zadnja leta izredno osredotočen k kvalitetni izpeljavi ture, četudi gre za zahtevno, poskušam izvajati prave smučarsko-alpinistične zavoje. To terja ogromno prakse, treninga-vaje, izkušenj, "bogato" obdarjenih stegen, odlične alpinistične in smučarske opreme …

In ko me vprašaš, kakšna je razlika med smučanjem v gorah in enduro kolesarjenjem, lahko povem, da je najbolj očitna ta, da je smučanje veliko bolj "odtujeno" od točno določene linije oz., če hočeš traila. Smučaš vsepovsod tam, kjer presodiš, da si zmožen, kjer je varno, kjer je snežna podlaga in te je v zimi veliko … Na kolesu pa te vseskozi usmerjajo trase, poti, vlake, umetni trejli … Skratka, smučanje ponuja precej več ustvarjanja, manj, skoraj nič ni omejitev, kje boš zavijal, spuščal, kje boš plezal navzgor, kje se boš spustil preko stene na vrvi … Je pa pozimi vsa stvar veliko bolj resna, sploh, če počneš na nivoju, kot to počnemo, saj na turnega smučarja za razliko od kolesarja preži veliko več ne-predvidljivih zunanjih dejavnikov. Tam v pravih gorah in pokončnih stenah ni heca. To okolje zahteva celega človeka.

Si pristaš gravela in enduro kolesarjenja, tvoja primerjava? Kaj pa cestno kolesarjenje, te kaj mika?

Ne vem, če sem ravno pravi enduro kolesar. Sem predvsem ljubitelj kolesarjenja v gorskem svetu oz. po naravnih poteh – ponavadi so to planinske poti - kjerkoli se najdejo. Recimo, prekolesaril sem skoraj vse hrvaške otoke, pa Velebit … pa tam ni pravih gora - no Velebit in Biokovo sta kar resna - a se najdejo odlične in kolesarsko zahtevne poti. Ja, z grevlom pa je tako. Bile so snežno slabe zime in sem čas izkoristil za ciklokros po okoliških terenih. Potem je to prepraslo v pravo grevlanje, pa v potovalno grevlanje v obliki bikepacking avanture, češ, manj in bolj preprosto je na koncu več. Ja, ker potem ta filozofija vodi k temu, da velikokrat po domače "naskrkaš".

Grevlanje je predvsem širina prostora; torej na nek način kolesariš in raziskuješ kraje, ki jih sicer najbrž nikoli ne bi videl. Vsaj pri meni je tako. Grevlanje je tudi odlično za skil, ko greš hitro po tehničnem zahtevnejšem terenu, ko vseskozi rešuješ situacije, iščeš linijo. Nekaj malega je celo podobnosti s smučanjem z gora. Vse to, no, vsaj meni, manjka prav pri cestnem kolesarjenju, zato sem zares s kolesom na cesti le nekajkrat na leto. No, tudi v kolesarskih pajkicah me ne boš videl. Pa še kolesarsko sem ponavadi umazan in ne sodim med vse te lepo oblečene in na splošno "svetleče", hi-tech kolesarje.

Kako gledaš na srečanje planinca in euduro vozača na planinski poti? Mogoče z obeh strani, če si ti planinec ali obratno!

Gore in hribovje, kjer potekajo planinske in sprehajalne poti, so predvsem okolje, ki zahtevajo zrelega človeka. Skratka, takšne pohodnike in kolesarje, ki znajo ceniti to, da so pohodne poti in da jih je potrebno pametno in zrelo uporabljati. Jaz osebno vidim težavo, če kolesar divja na planinski poti in so na njej številni pohodniki. Kar naenkrat postaneš vsivljivec, ker so poti, vsaj, če govoriva pri nas, namenjene pohodnikom. A če si kolesar, ki znaš ceniti to gorsko okolje in ne voziš "razdiralno – barbarsko" – prekomerno bremzanje, sekanje ovinkov, tam, kjer ni poti, pretiravanje s hitrostjo, brezobzirnost do ostalih … – potem ne vidim težav. Osebno se podajam na poti, ki niso množične, v urah, ko ponavadi planinci že zapuščajo gore. Imel sem določena neprijetna srečanja, a mislim, da so se zadeve sedaj umirile. Kolesarji na planinskih poteh smo danes precej bolj razumljivi za pohodnike. Ne kolesarim pa po poteh v Triglavskem parku in tudi ostalim kolesarjem to nenehno sporočam, da tam pa je res prepovedano.

mtb.si: Z zamislijo blejskega kolesarskega festivala z maratonom kot osrednjim dogodkom ste bili kar opaženi, pa je po dveh izvedbah izginil. Čakate boljše čase ali so le prišle nove zamisli?

Matej: Ja, Bled bike festival je bila lepa in predvsem poučna izkušnja. Mislim, da je bil koncept prireditve všečen. Predvsem smo želeli ustvariti festivalsko vzdušje in povezati na eni strani kolesarske navdušence, na drugi pa kolesarsko industrijo in strokovne vsebine. Dve leti nam je lepo uspevalo, potem pa je prišlo obdobje covida in smo nekako opustili tveganje – preveč je bilo v igri, prevelik finančni vložek, prevelika človeška investicija, da bi se lahko šli – “bo ali ne bo”. Ko danes pogledam nazaj, vidim, da smo ustvarili res lepo zgodbo, polno kolesarskih vsebin in dogajanja. Imeli smo tudi veliko podporo partnerja Škoda in lokalnega okolja, tako da je bilo nekoliko lažje. Smo pa posledično iz festivala v nadaljevanju izpeljali številne manjše kolesarske zgodbe. To jesen obujamo Bike Brunch, torej dopoldansko druženje s strokovnimi kolesarskimi vsebinami. Druženje Dame kolesarijo “Women ride together day” je prav tako nastal v obdobju blejskega festivala in še danes srečanja punc, kolesark živijo. Obstaja neka ideja in pogovori, da festival obnovimo, ampak to je zares velik zalogaj in predvsem potrebuješ podporo industrije in medijev. Tukaj je stanje še najbolj pereče, ker težko prepričaš kolesarsko in vso spremljevalno industrijo, da vložijo sredstva. Bomo videli, morda se res zgodi ponovno v 2025.

Kaj vse s svojo ekipo počneš pod znamko LIFE Bike? Od vodenja do dogodkov, je kar težko slediti …

Bom tako povedal. Naše podjetje Lajf d.o.o. je lastnik znamke LIFE Bike, pod katero ustvarjamo izključno kolesarske zgodbe. Naš skupni imenovalec je kolo in uporabnik. Torej ustvarjamo kolesarske zgodbe za turizem, projekte, trajnostne rešitve … Trenutno smo najbolj involvirani v turistične projekte, torej vse tisto, kar potrebuje kolesar na svojem potovanju, lahko rečeš tudi aktivnem dopustu. V zadnjih 15-tih letih smo razvili številne turistične produkte. In ujeli smo ta izreden kolesarski razvoj, ki ponuja številne raznolike oblike udejstvovanja in prav tako smo ujeli kolesarski "boom", ko je kolo postalo "in" tudi za širšo skupino uporabnikov.

Skratka, povedano enostavno, ustvarjamo turistične kolesarske produkte, kot so recimo Trans Croatia, Trans MTB Slovenia, Trans Istria, Gravel Epic Slovenia, Trans Balkan, Croatia MTB Holiday, Juliana Bikepacking, Cycling Alps to Adriatic, Trans Alps … res ogromno organiziramo, razvijamo partnersko mrežo, razvijamo-ustvarjamo smiselne in ciljno usmerjene trase, pregledujemo področja, sodelujemo z nastanitvami, kulinarično pondubo, ostalo. Kupujemo kolesa, urejamo floto, jo razvijamo, skrbimo za kolesa, ostalo opremo … Nato to vse skupaj zapakiramo v večdnevne, tedenske pakete, kjer uporabnik dobi celoten podporni "servis" na destinaciji. Samo v letošnjem letu bomo imeli preko 100 večjih kolesarskih skupin in še enkrat toliko manjših, dnevnih, bolj vodenih kolesarjenj. Letos bo z nami preko 2000 kolesarjev iz celega sveta. To je zares velika odgovornost in vsaj od mene zahteva 15 urni delovnik vse do konca oktobra.

Ker slovenski turizem in STO nimata nobene resne kolesarske strategije, smo se podjetja, ki ustvarjamo podobne kolesarske zgodbe, znašla sama. Mi danes ne sodelujemo z nikomer, ker smo ugotovili, da je to zgolj izguba časa in da kaj več od razumevanja dosežkov Pogačarja in Rogliča slovenski kolesarski turizem skupaj z krovno organizacijo ne vidi. Vsaka destinacija kvačka nekaj po svoje. Recimo, bolje sodelujemo v Splitu z mestom, kot s turizmom Radovljica, čeprav delujemo v isti občini, plačujemo davke občini, ustvarjamo številne nočitve že v domači občini. Pomojem sploh ne vedo, da obstajamo.

Naša najlepša kolesarska zgodba pa so razvojni projekti v turizmu. Tukaj pa sodelujemo z destinacijamo, občinami, gospodarstvom, ki je vključen v turizem. Predvsem digitaliziramo kolesarske trase, ustvarjamo navigacijske pripomočke, oblikujemo komunikacijske elemente, pa spletne strani, razvijamo lokalne kolesarske produkte, ustvarjamo digitalne vsebine, videje, komunikacijsksi material in rešitve. Trenutno za naročnika recimo ustvarjamo zares veliko kolesarsko omrežje. Razvijamo tudi univerrzalno počivališče za kolesarje, ki se ga bo dalo enostavno umestiti v prostor, recimo zraven kolesarske steze. Imamo svoj lastni razvojno-oblikovalski del v podjetju. Od tukaj potem tudi vse ideje za turistične produkte.

Gravel te je očitno res “ruknil” :) In tudi dogodke Human Fish Gravel verjetno prirejaš z največ strasti. Septembrski dogodek je prava nepodprta avantura, lahko bi rekli tudi dirka, pomladni gravel vikend pa nemara bolj turistični produkt? Kam ju peljete?

Pred leti smo ustvarili znamko Human Fish Cycling, ki združuje ljubitelje makadamkanja in bikepackinga. Velikokrat me sprašujejo, zakaj Human Fish? Odgovor je vedno ta: ker smo začeli zgodbo tam, kjer so najlepše makadamske ceste v Sloveniji, to pa je Zeleni kras z širšo okolico. In prav tam je doma tudi človeška ribica. Torej, da smo mednarodno prepoznavni: Human Fish … Ja, septemberski dogodek HF je zares tisti pravi grevlarski, kjer vidiš v 95 % ukrivljene belance in v večini 700c kolesa. To je ponavadi vedno izredno lep in prijeten dan na Krasu, v duhu pravega grevlanja. V vseh teh letih se je udeležilo kolesarjenja nekje preko 1000 kolesarjev, letos računamo na nekje 250-300 kolesarjev, ki lahko izbirajo med tremi različnimi trasami. Potem smo v alpskem okolju razvili etapno dirko HF, ki je letos prerasla v Gravel Weekend. To je zanimiv razvojni poskus, ki ga počasi gradimo in na etapni dirki ne odstopamo od zahtevnosti same trase in dirke. Gre za najzahtevnejšo kolesarsko dirko v Sloveniji. To podpišem. Za vse ostale pa ponujamo lažjo traso Dveh rek. Ponovno bomo dogodek organizirali v maju 2025.

Lani smo tudi ustvarili dogodek No Borders Bikepacking in izdelali zares zanimivo "popotovalno" traso. Dogodek, lahko tudi izziv, nam je odnesel pozno aprilski sneg v gorah Karnijcev, Julijskih Alp … Izredno nam je bilo žal 75 kolesarjev iz 12 držav, da jim nismo omogočili tega doživetja. Za slednje ravno iščemo nov termin v 2025. Sicer pa je HF zgodba, kjer nimamo resnih partnerjev iz industrije in vse stroške pokrivamo izključno sami. Na koncu nam ne ostane nič več, kot veliko število zadovoljnih kolesarjev, nova zgodba, izkušnja, nova znanja, nove trase in minus v denarnici. Samo za HF smo ustvarili nekje 2500 kilometrov tras in vse to potem koristimo za turizem. To je res zgodba, ki jo delamo srčno, kjer se gradimo, kjer smo drugačni od ostalih.

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Matej: Sam ali s prijateljem – teh kolesarskih je vedno manj - nekje preko hrvaških otokov ali v okolju Karavank, karnijskih Alp. In pa na družinskem bikpeckingu, kjer sedaj z mojimi otroci šibamo vsi že na 700c gravel kolesih.

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Smučarska tura v osrčju Julijskih Alp. Skupaj s prijatelji, ki razumejo gore, ki znajo prepoznat to edinstvenost izkušnje. Takšnih nas je izredno malo, zato so te ture še toliko več vredne.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega/gravel kolesa?

Smučal v gorah. Jezdil konja preko Mongolije in Sibirije.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Težko se odločim. Trek Crossrip 3 za "na-izi" bikepacking popotovanja. Trek Fuel je sedaj povsem nov in minimalistično opremljen s torbami za povezovanje gorskih trejlov v večdnevno zgodbo. Letos so cilj prečenje Karnijcev, pa Chamonih-Zermat, pa … Potem je tukaj še Trek Slash za rajdanje po gorskih-planinskih trejlih. Ta je odkljukal že skoraj vse vrhove v karavankah.

Tvoje prvo kolo?

Eno od Roga. Otroško z debelimi giumami.

S kom bi najraje fural? Komer koli na svetu (ali v vesolju), živim, mrtvim, namišljenim …

Šel bi s Primožem Rogličem na enega od mojih klasičnih grevel krogov.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Ustvarjaj življenje, naj te ne omejuje okolje.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil? Tudi, če si ga v resnici nisi …

Trenutno se najbolj spomnim padca mesec dni nazaj, kjer sem nalomil več reber, naslednji dan pa pristopil k trodnevni organizaciji dogodka HF. Eno samo trpljenje in bolečina. Sicer pa veliko sreče, da ni bilo zares še huje. Sem kar žilava žival. Pokojni Tomaž Humar je reku: "Človk preživi, žival pa crkne." Še danes čutim zares bolečino, zato še vedno rajdam umirjeno.

Tvoja glasbena želja oziroma glasbeno posvetilo bralcem mtb.si?

Preberi še

Na verigi: Primož Ravnihar
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

https://www.mtb.si/intervjuji/na-verigi-primoz-ravnihar

Objava Na verigi: Matej Mejovšek se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Objavljeno: 11.06.2024

Vir/avtor: www.mtb.si