Na Yetijevem zborovanju in še malo po Koloradu

Marko Obid po petih letih nazaj v gore in puščave Kolorada na druženje lastnikov koles znamke Yeti, tokrat z Davidom Ivartnikom za družbo. Tudi v tovarno in na furo "med kosilom" z uslužbenci.

Pisalo se je leto 2019, ko sem nazadnje kolesaril z Yetijevo klapo po Koloradu. Vmes se je na svetu marsikaj zgodilo. Dve leti izolacije, dvakrat meni ni zneslo. Letos odločitev v zadnjem trenutku in GREMO! Bike v torbo, David Ivartnik za družbo … zabava zagotovljena.

Maretova reportaža iz 2019: Na shod Yetijevega plemena v Kolorado

Hop na letalo: Ljubljana, Istanbul in Denver z letalom, nato še s avtom do Salide južno od Denverja. Salida je letos gostila dvodnevno zborovanje lastnikov koles Yeti.

Salida leži 2200 m nad morjem, hribi v okolici se dvignejo vse tja do 3000 m nadmorske. V juniju je temperatura "prijetnih" 40 stopinj celzija, vsak dan pade kakšna kaplja dežja, ki ohranja zelenje pri življenju, a prog ne ovlaži. Salida je kamnita puščava.

Prvi dan: Ogrevanje

Ogrevanje na 35-kilometrskem XC krogu. Krog, idealen za novi Yetijev stroj ASR XC. Pot se je vse skozi vila gor in dol, ritem se je ves čas spreminjal. Čeprav je računalnik pokazal zgolj 600 premaganih višinskih metrov. Tej številki z Davidom ne verjameva. Če pa višinci držijo … je bilo težje, kot številke govorijo. Kaj vem, visoka nadmorska, temperatura, suhost zraka ali ekstremno žgoče sonce. Na koncu v bazi je hladno pivo PASALO.

Drugi dan: D day, fura Yeti Gathering

Približno petsto lastnikov koles Yeti vseh starosti, s kolesi Yeti vseh vrst in starosti, se je podalo na 52 kilometrov dolg krog. Okoli 800 višincev v bolj slovenskem slogu: gor na hrib in potem čim daljši spust. Tu smo imeli skoraj 13 kilometrov neprekinjenega spusta, ki je bil v zadnjih kilometrih speljan v suho strugo hudournika. Po domače skala, skala, skala. Vmes parkrat gor in dol ter iskanje sence pod žgočim soncem in polnjenje baterij s tekočino. Fura je ponujala epske razglede in se je končala ob reki Arkansas v starem centru Salide. Akransas river je priljubljena med rafterji, kjer smo mi končali, pa tudi za surfanje na valovih.

Z Davidom sva bila edina tujca na tej furi. David je bil na sploh edini z googli na obrazu. "Wait … goggles up, goggles down?" David je s svojo pojavo in vožnjo pri Yetiju naredil izreden vtis!

Še nekaj Yetijevih s fure, foto Ben Duke

Dan se je zaključil s skupno večerjo, pivom … predpremernim ogledom filma Roots Run Deep – Robin, skupinskim fotografiranjem in Yetijevimi igrami.

V spomin se mi je vtisnil nagovor predsednika in solastnika Chrisa Conroya, ki je poleg vsega, kar se dogaja v podjetju, predstavil tudi Yetijeve ambasadorje in pozdravil približno 15 udeležencev, starejših od 70 let, ki furajo to zgodbo od začetka. En od njih se je drznil in lastnika vprašal: "Tell us when the new DH bike will available to buy?" Odgovor se skriva na koncu tega članka.

Tretji dan: nova lokacija

Nova lokacija je za naju s Davidom pomenil premik severneje skozi Copper Mountain v Idaho Springs, kjer je bila najina baza za naslednja dva dneva. Po dveh dnevih "na noge" sva si zaželela bike parka, takega s sedežnico. Na netu sva našla Virginia Canyon Mountain Park, ki sva ga nameravala obiskati. S težavo sva ga našla, čeprav je bil le streljaj stran od najine baze. S težavo, ker je bike park v nastajanju. 2,5-miljonski projekt izgradnje poti, sedežnice, restavracije … Sedežnice še ni, baje konec tega leta postavljajo drogove. Uphill trail je že pri življenju, spust je sveže zgrajen. Zelo sveže! Bila sva ena prvih, ki sva ga preizkusila. David mogoče en prvih, ki je krstil skoke. Nekako petkilometrski spust je ponujal vse. Odličen flow, lesene objekte iz zares masivnega lesa, objekte iz skal … next level. Ocena bike parka: top! Vreden ponovnega obiska.

Mesto Idaho Springs je nastalo pred 165 leti v času zlate mrzlice, ko je privabilo pustolovce in čudake vseh sort. Že v Salidi so naju opozorili, da je Idaho Springs poseben. Poseben v ljudeh in poseben v hrani. Če si tam, je potrebno preizkusiti Beau Jo's Colorado Mountain Pie. Gre za pizzo, kjer je ima rob pizze okus in strukturo podobno presti, sredica je pizza. Aaaaa detajl je v medu! Z medom premažeš in s tem "začiniš" pizzo. Noro! Vsi sladkosnedi bote uživali.

Četrti dan: končno bike park z gondolo!

Trestle bike park, čez zimo smučarjem poznan kot Winter park. Preko 64 kilometrov prog, preko petdeset prog različnih stopenj. Bike park je na nadmorski višini 2700 metrov, proge se dvignejo preko 3300 metrov visoko. Gondola je ekstremno hitra! Prej kot v 8 minutah si na vrhu, potem tudi 35 minut užitka navzdol. Proge ponujajo vse - hitrost, adrenalin in sem pa tja "jajca" … Presenetilo me je, da so proge narejene tako, da te nikoli ne spravijo v nevarnost. Zaradi omejitve teže na letalu sva z Davidom imela s seboj odprti čeladi in zgolj kolenčnike, nič več. Oba sva bila mnenja, da tako varno še nikoli ni letelo.

Osebno sem užival na old school DH progi Middle Boulevars v kombinaciji z Bear Arms in Space Ape.

Davidov video

Peti dan: Nebesa

Obisk tovarne Yeti. Z Davidom sva imela ekskluzivno turo skozi vse oddelke v tovarni. V petih letih je po kvadraturi še enkrat zrasla. Več je prostora za razvoj novih koles. Bila sva v laboratoriju, kjer testirajo vzmetenje. Mimogrede sva se ustavila v prostoru, kjer sestavljajo kolesa za tekmovalno ekipo in prototipe. Žal ne smem izdati več. Vidila sva veliko, prototipe različnih proizvajalcev komponent, neoznačeno vzmetenje … Veliko je tudi nama bilo ostalo skrito.

V eni od teh delavnic sva videla Yetijevo DH kolo, eno od devetih narejenih. Vsi so prototipi, vsi iste velikosti. Ali bo DH kolo kdaj na voljo? V Salidi smo slišali zelo diplomatki odgovor. Vse, kar tekmuje na tekmah svetovnega pokala, mora prej ali slej priti na trg. A bodoče DH kolo bo drugačno od prototipa. Izdali so, da bo imelo več nastavitev, kot jih ima sedaj prototip. Časovnice niso izdali.

V oddelku za Yeti konfekcijo so nama predstavili dvoletni proces nove kolekcije. Pokukala sva v leto 2026 … Tu se konča.

Z zaposlenimi pri Yetiju smo izmenjali izkušnje. Kdo ve, mogoče se kaka slovenska ideja kdaj pojavi na kakem detajlu Yetijevega izdelka.

Pika na i ogleda je bila vožnja Lunch ride skupaj z zaposlenimi. Za dve uri smo odkolesarili na Yetijevo klasiko, progo Apex. Ker je bil moj Yeti SB150 "namensko" že v torbi za pot nazaj proti domu, sem si sposodil električnega 160e. To je bila najboljša odločitev, saj Yetijevi uslužbenci letijo po progi! Letijo po klancu navzgor in po klancu navzdol. David Ivartnik je hiter tekmovalec, eden najboljših v Sloveniji v enduru. V šefu mednarodne prodaje, bivšem tekmovalcu v EWS, je dobil izrednega tekmeca na progi. Ni bilo počitka! Na električnem kolesu je bilo lažje, a tudi jaz sem švical.

Brez heca, vsi Yetijevi uslužbenci vozijo kolo! Vražje dobro vozijo! To se izraža v kolesih, ki jih razvijajo in izdelujejo.

Pet vrhunskih dni, skoraj 200 prevoženih kilometrov na enduro kolesih … čisti SEX! Sladko, Epsko in eXtremno ????

Prej kot v petih letih ponovno na Yetijevo zborovanje. Gre kdo zraven?

Besedilo in fotografije Marko Obid (razen fotografij, kjer je podpisan Ben Duke)

Preberi še

Na shod Yetijevega plemena v Kolorado

https://www.mtb.si/reportaze/na-shod-yetijevega-plemena-v-kolorado/

Objava Na Yetijevem zborovanju in še malo po Koloradu se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Objavljeno: 20.08.2024

Vir/avtor: www.mtb.si