Slovenski mladinki na svetovnem prvenstvu v vožnji na čas nabirali izkušnje

Po ponedeljku, ko je zaradi spleta nesrečnih naključij slovenska odprava na 97. svetovnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu celo ostala brez nastopa v uri resnice sta svojo priložnost četrti tekmovalni dan dobili še dve slovenski mladinki. Predvsem Eva Potočnik, ki je nedolgo nazaj nastopila na evropskem prvenstvu v Belgiji je upala na nov dober nastop. Pridružila se ji je še Zoja Ferlež, ki je tudi želela pustiti boljši vtis kot se je izcimil na koncu.

Obe sta na pot dolgo 18.8 kilometra krenili že v zgodnjem delu startne liste in ob prihodu v cilj niti nista imeli nobenih pravih pokazatelj kako dobro sta opravili svoj nastop. Potočnik, ki je startala druga je krepko prehitela tekmovalko pred njo in prva opravila s krogom ob Gornjem jezeru. Že tekmovalke, ki so prihajale kmalu za njo so jo tudi prehitele, tako da sploh ni bilo časa, da bi se zares usedla na enega od stolov, ki so na odru namenjeni najboljši trojici ob prihodu v cilj. Celjanka Ferlež je bila še 20 sekund počasnejša in hitro je bilo jasno, da bosta težko zadržali mesti v zgornji polovici nastopajočih. Kruta resnica kronometra je na koncu to tudi potrdila. Gorenjka Potočnik iz Nemilj je ob svojem imenu imela številko 38 in po povedanem je imela višje načrte:

« To nedvomno ni to, kar sem pričakovala in nisem zadovoljna. Predstava ni bila kot sem želela. Noge se niso obračale po mojih željah. Se mi zdi da je bil moj nastop v Belgiji precej boljši. Ostale punce so hitrejše, kar precej treninga bo potrebnega, da pridem višje. Nisem zadovoljna, moje sanje pa nikakor niso mrtve. Uživam v vožnji na čas, upam, da bom še kdaj imela priložnost nastopiti na taki dirki.«

Zoja Ferlež je postavila 43. čas in ni imela prave predstave kaj jo čaka, saj jo na evropskem prvenstvu ni bilo. »Bolj mi ustrezajo daljši kronometri, saj imam občutek da kakih 10 kilometrov rabim, da pridem v ritem. Trasa niti ni bila tako lahka kot bi se kdo mislil. Imela sem tudi nekaj težav s kolesom, ki ga za uvod žirija niti ni potrdila za nastop. Za opremo so na srečo poskrbeli naši mehaniki, ki jim je uspelo pripraviti kolo. Pozicija je bila na koncu nekoliko drugačna, ampak na to se ne bi izgovarjala. Dodatna spodbuda je bila, da je bil v spremljevalnem avtu Gorazd Penko, saj mi njegovo spodbujanje zadaj veliko pomeni. Vodil me je tudi na obeh dosedanjih kronometrih, ki sem ju že odpeljala. Zdaj bo pomembno, da se dobro pripravim na cestno dirko, je v cilju obdana z najbližjimi povedala Zoja Ferlež.

Selektor slovenske ženske mladinske vrste Martin Krašek je bil v napovedih precej bolj optimističen. Tudi ob koncu pa ni bil pretirano slabe volje:

« Pričakovali smo res višjo uvrstitev, ampak glede na zaostanke na evropskem prvenstvu smo zaostanek do evropske prvakinje ohranili skoraj na istem nivoju. Je pa res, da je bila prvakinja iz Belgije, kjer je manjkalo kar precej kolesark, danes na koncu sedma. Tu je prišlo vmes še precej kolesark iz Anglije, Francije, ZDA, Kanade in Avstralije. Seveda tudi oprema pri naših dveh tekmovalkah ni na nivoju najboljših. To smo vedeli. Za nas je osnova cestno kolesarstvo in tega ne skrivamo. Mi se vsako leto posebej trudimo, ampak kot je bilo slišati že v nedeljo. Kolo denimo Eugenie Bujak je precej skromnejše od kolesa Primoža Rogliča. Zdaj imajo najboljše mladinke že pogodbe pri poklicnih ekipah in posledično tudi precej boljšo opremo. Vsako leto nam dosežki pokažejo kam sodimo ob tem kar imamo. Upam, da bosta obe tekmovalki vztrajali, kar pa pri nas ni lahko.«

Najboljši slovenski dosežek tako ostaja 21. mesto Karin Penko, ki ga je pred leti dosegla na prvenstvu v Dohi. Tudi ona pa se je hitro po mladinskem obdobju odločila za šolanje in ne za kolesarski šport.

Vir/avtor: Kolesarska zveza Slovenije