Jacquie Phelan, izumiteljica gorskega kolesarstva

MTB pionirka, mati gorskih kolesark na obisku v Sloveniji o tem, kdo je izumil gorsko kolesarstvo, o boju za kolesarke, o kolesu kot sredstvu za osebno preobrazbo, o singlespeed družini … in še čem.

Na lanskem svetovnem prvenstvu enoprestavnikov v Nemčiji sem (končno malo bolj konkretno kot leto prej v Španiji ali pred več kot dvajsetimi leti v Kaliforniji) trčil v morda najbolj legendarno med gorskimi kolesarkami vsega sveta. Jacquie Phelan, ki jih bo letos dopolnila sedemdeset, je bila poleg ob začetkih tekmovalnega gorskega kolesarstva v Kaliforniji in bila velik del osemdesetih najuspešnejša ameriška tekmovalka, že od takrat pa širi tudi svojo kolesarsko in življenjsko filozofijo.

Na prvi pogled se človek morda njene pojave in legende loti z malo distance, a sam lahko rečem, da več časa ko sem preživel z njo in bolj ko sem jo spoznaval, ko je svojo evropsko turnejo nadaljevala v Sloveniji, bližje mi je bila. Predvsem je Jacquie na svoje starem potovalno preurejenem Breezerju ali na tistem s spuščenim krmilom, ki ga je za dirkanje dobila na prvenstvu (in na koncu prodala na dražbi za stroške nege njenega moža), še vedno strašansko hitra tako navzgor kot navzdol. Na turi sem se prepričal, da bi še vedno lahko poučevala hitro sestopanje s kolesa in skakanje nanj med premikanjem. Ob tem pa ne popušča v svojem življenjskem nazoru, boju proti krivicam in korporacijam.

Dobro jo opiše dogodek, ko sva srečala par ameriških turistov in se jima je predstavila tako, da je rekla, da je izumila gorsko kolesarjenje.

V pogovoru večkrat omenja moža Charlieja Cunninghama, legendarnega inovatorja v kolesarskih tehnologijah, soustanovitelja znamke WTB (ki je, odkar naj bi s prevaro izrinili Charlieja, nekaj čisto drugega). Oba sta tudi člana Dvorane slavnih gorskega kolesarstva (MTB Hall of Fame). Leta 2015 je imel Charlie med kolesarjenjem nesrečo, v kateri je utrpel tudi poškodbe glave. Charlie od nesreče potrebuje nego, ki je zavarovanje ne krije, tako da Jackie in prijatelji zbirajo sredstva za njegovo nego.

Jacquie pred mikrofonom

(izvirni posnetek pogovora najdeš na dnu)

Za začetek je Jacquie prevzela intervju v trenutku, ko sem vklopil snemalnik …

Jacquie: Ok, sem Jacquie Phelan, rojena sem 10. decembra 1955 in živim v okrožju Marin v Kaliforniji, v Fairfaxu. Charlie Cunningham, moj mož, je izumil valjčno zavoro (roller-cam, op. p.), sistem za podmazovanje pesta skozi ventil (grease guard) in prva aluminijasta gorska kolesa v zgodovini.

S temi kolesi sem dirkala devet sezon, največ s svojim kolesom, ki se imenuje Otto, ker je to besedna igra z devetimi razlagami. Brez težav z okvirjem, brez česar koli, samo menjali smo plašče in obroče. Kakorkoli že, Andrej me je vprašal, zakaj sem nedolžnim ljudem iz Wisconsina na ljubljanskem gradu rekla, da sem izumila gorsko kolesarjenje, in mislim, da sem to rekla, ker se to sliši smešno in nemogoče. Vendar se dobro spomnim, ko je Gary Fisher trdil, da je izumil gorska kolesa, Joe Breeze pa je ob tem lahko dokazal, da so drugi že prej namestili menjalnike na schwinnove cruiserje iz štiridesetih let prejšnjega stoletja.

To so bili fantje, ki so živeli 60 milj južno od Garyja Fisherja, zato je prišlo do vojne, v kateri Joe Breeze ni želel sodelovati, čeprav je prav Joe leta 1977 izdelal prvih deset gorskih koles in takrat tako zadovoljil svetovno povpraševanje. Zato sem pač rekla, da sem tudi jaz izumila gorska kolesa, ker se to trditev da zagovarjati. Moje stališče je bilo, da sem resnično izumila idejo, da je gorsko kolesarjenje varno, enostavno in zabavno, v nasprotju s sporočili, ki so se širila skozi 80., 90. in 2000. leta, da je to "sausage fest" (šport za moške, op. p.), poln nevarnosti, in če si vsaj trikrat ne zlomiš ključnice, se ne trudiš dovolj. Ta sporočila odbijajo ženske, zato sem ustanovila Žensko društvo za gorsko kolesarjenje in čaj (WOMBAT - Women's Mountain Bike and Tea Society) s poudarkom na dobri zabavi, skupnem čaju in piškotih v gozdu ter na tem, da se nikdar ne poškodujemo.

Da bi poudarila to sporočilo, sem kolesarila z umetnimi biseri, čipkami na rokavicah, polstenimi rožami na čevljih in naredila vse, da bi pretiravala z videzom ženskosti, da bi lahko prikrila dejstvo, da sem bila dolgo časa verjetno najhitrejša ženska na gorskem kolesu, vsaj šest let. Ves čas sem zmagovala, a v resnici na štartu ni bilo skoraj nobene ženske. Tako sem izumila gorsko kolesarjenje.

Gorsko kolesarjenje za ženske sem res izumila kot zabavo in ne kot šport.

Andrej: Ste si v osemdesetih letih sploh predstavljali, kako bo gorsko kolesarjenje videti čez 40 let? Kolesa, šport, industrija, množičnost, priljubljenost, prednosti in slabosti tega, kar vidite danes.

Jacquie: V resnici ne. V zgodnjih 80. letih, ko sem se ukvarjala s tem športom, smo ga imenovali najmanjši šport na svetu in bili smo prepričani, da se Američani z njim ne bodo nikoli ukvarjali, ker je pretežak.

V tistih časih se je v okrožju Marin z njim verjetno ukvarjalo 50 ljudi. Okrožje Marin pa je eden redkih krajev v ZDA, kjer se govori o okrožju in ne o krajih. Mislim, da je drugo okrožje Westchester v New Yorku, severno od mesta New York. In oba sta po naključju superbogataški enklavi, kjer bogatim fantom poleti ni treba imeti službe in se imajo čas ukvarjati s svojimi kolesi.

Tako se je začelo, čeprav so to počeli tudi ljudje na Aljaski, v Koloradu, Vermontu. Po vsej državi so se ljudje vozili izven asfalta, a v Marinu so to zapakirali po svoje. Mislili smo, da je to najmanjši šport na svetu. Motili smo se.

Z Joejem Breezom smo ustanovili organizacijo - National Off-Road Bike Association ali NORBA (ustanovljena leta 1983, op. p.) - in začeli prirejati prve dirke. Prvo leto je bila dirka decembra, tri ženske in morda 60 moških. Naslednje leto je bilo šest žensk in 100 moških, leto pozneje pa 12 žensk in kakih 300 moških.

To so bila državna prvenstva, ki sem jih z lahkoto osvojila. Zmagala sem le na treh. Nikoli pa nisem osvojila naslova svetovne prvakinje, ker jih še ni bilo, ko sem bila na vrhuncu. Toda premagovala sem skoraj vse moške, ker sem vozila kolo, ki je bilo pet kilogramov lažje od vseh drugih, togo, lahko, s poševno zgornjo cevjo, cestnim krmilom, ni bilo videti kot gorsko kolo.

Hvala, Charlie.

Ja, hvala, Charlie! In tudi jebi se, Tom Ritchey, ker je menil, da ni videti kot gorsko kolo, zato z njim ne bi smela dirkati. Toda na srečo o tem ni bilo pravil. Pravzaprav je bilo samo eno pravo pravilo. Že na začetku smo si izmislili pravilo, da med dirko ne smeš dobiti nikakršne pomoči. To je bilo za Joeja Breeza ključnega pomena, saj je želel, da bi bila kolesa dovolj močna, za razliko od koles za ciklokros, kjer ti vsak krog podajo novo, kar pomeni, da lahko zmaga ekipa z največ denarja. Kolo je moralo vsaj dirko končati brez pomoči drugih.

Toda gorsko kolesarstvo je raslo, ko pa je postalo olimpijski šport, se je, kot pravimo, šlo v franže (v originalu: "there went the neigborhood", op. p.). Postalo je služba in ljudje, kot je Belgijec Filip Meirhaeghe, so goljufali. Thomasu Frischknechtu dolguje kolajno in Tom Ritchey Thomasu ni izplačal premije za osvojen naslov svetovnega prvaka, čeprav so mu ga dve leti po prvenstvu podelili, o moj bog.

To torej kaže na to, da se šport spreminja v službo, kjer so plasti in plasti predstavnikov in korporacij. Potem pa jim je uspelo spremeniti pravilo, da moraš biti na dirki tehnično samozadosten, in zdaj dovoljujejo postanke pri mehanikih v boksih. No, to je prav nasprotno od tega, kar smo imeli v mislih na začetku. Gre za veliko spremembo. Ja, nismo predvidevali, da bo to postal olimpijski šport.

In šport za množice, kot zamenjava za golf? Vsaj v Evropi ga včasih vidimo tako, kot da je to golf nove generacije.

Na nek način, da. Čeprav vem, da svet golfa ceni svoje legende in jih vabi na turnirje, to pa se zagotovo ne dogaja pri gorskih kolesih. Povabili so me v Evropo, nikoli pa me niso povabili na dirke v ZDA, da bi le posedala in bila slavna. To bi zelo rada počela, ker imam svoje negotovosti, in če si negotov človek, seveda potrebuješ fasado, kako "si super". Osnove psihologije.

Da, šport se je spremenil in morda je to golf. Mislim, da bi bilo lepo, če bi golf umrl, ker onesnažuje okolje. Pesticidi in gnojila ter ves širni prostor, ki ga uporabljajo ljudje v zasebnih klubih, so naravnost gnusni, to je žalitev za planet. Gorsko kolesarjenje je bilo vsaj nekoč ekološko, znak, da ceniš planet, čeprav se pogosto trži kot "šredanje" planeta na kosce in povzročanje erozije. To mi ni najbolj všeč. To so prednosti in slabosti iz vprašanja.

Kar se pa tiče dostopnosti … V prvih letih, ko so kolesa prodajali Gary Fisher, Tom Ritchie in Charlie Kelly, so bile vrste za kolo dolge. Potem pa je Mike Sinyard kupil dve kolesi, ju razstavil in preučil ter naredil sto takšnih. Verjetno je finančno tvegal, a je izdelal kolo, kakor koli ga je že poimenoval, ki je bilo dostopno več ljudem. To je torej plus. A temu, kar so počeli Tom Ritchey, Gary Fisher in Charlie Kelly, ne pripisuje dovolj zaslug. Zelo lepo bi bilo, če bi preprosto rekel: kupil sem jih nekaj in jih naredil bolj dostopne drugim ljudem. Tako je njegova karmična kazen ta, da so mu pred približno tremi ali štirimi leti pri Specializedu ukradli celotno zbirko koles. Neki profesionalci so prišli in preprosto pospravili muzej. Žal mi je za to, Mike.

Še kaj prednosti rasti? Veliko namensko zgrajenih poti, več dostopa do poti. Takšne stvari.

Ljudje se lahko odmaknejo od avtomobilov in so v stiku z naravo. Zlasti Američani so debeli, kar dve tretjini sta. Vse, kar ljudi spravi na prosto in jim omogoči, da samo vrtijo pedala, je dobro. Izdelujejo več koles, ki jih lahko uporabljajo težji ljudje. Pravzaprav obstajajo posebna kolesa za zelo težke ljudi. To je dobro. Ni vsakdo elegantna dirkalna žival.

Ali sem prav razumel, da si tudi soustanoviteljica organizacije NORBA?

Da. Približno deset nas je bilo ustanoviteljev … Da bi imeli logotip in štempiljko in se šli v Washington pogajati za pravico do uporabe javnih zemljišč. Kajti v okrožju Marin ni trajalo dolgo, preden so nam prepovedali vstop na ožje poti na javnih zemljiščih.

Torej je šlo pri NORBA na začetku bolj za zagovorništvo kot za dirke?

Da, za zagovorništvo. In da, zato smo pripravili dopisni papir z glavo in bili politično aktivni. Toda ta Norba, v kateri nas je bilo deset, ni trajala niti eno leto.

Prišel je človek po imenu Glenn Odell, od te majhne organizacije odkupil logotip, papirje in dolg, obljubil, da bo ohranil poslanstvo, zagovorništvo. Potem pa je decembra 1983 že izvedel državno prvenstvo. Zato je kupil vse skupaj. S člani se žal ni posvetoval. In ta gasilec iz S. Kalifornije je res odšel v Washington kot lobist za kolesarstvo ter naslednja tri leta organiziral svoj Central Coast Clunker Classic in državno prvenstvo. A je izgorel in organizacijo prodal naprej.

Naslednja različica Norbe je bila usmerjena v BMX in začela sem se zavedati, da bi morali zahtevati enake denarne nagrade za ženske, vendar se to nikoli ni zgodilo. Tega ne dobimo niti sedaj, morda obstaja nekaj dirk, na katerih organizatorji menijo, da je tako prav. In mislim, da je to odvratno, čeprav so denarne nagrade le delček tistega, kar dobijo profesionalni tekmovalci, več dobijo od svojih sponzorjev. Nagrada je simbolična in ženske bi morale biti simbolično enake moškim. Kakor koli že, pri Norbi je bilo na koncu tako, kot da so videli člane samo kot majhne denarnice, ki se vrtijo v krogu.

Leta 1987 pa smo ustanovili še IMBA (International Mountain Bike Association), zagovorniško organizacijo, ki še vedno deluje, tudi tu sem bila med ustanovitelji.

Že v dveh točkah sva omenila enakopravnost žensk. Pri tebi nikoli ni šlo samo za kolesa in hitro dirkanje, ampak tudi za enakopravnost žensk, emancipacijo, opolnomočenje, ekološki dejavnik, vse, kar lahko gorsko kolesarstvo naredi za izboljšanje sveta.

Ja, gorsko kolo sem imenovala tudi sredstvo za osebno preobrazbo (transformation), ne le za prevoz (transportation), saj se lahko po enem letu kolesarjenja spremeniš. Stvari se res spremenijo, ne samo mišice in vezi, ampak tudi duh in zavedanje, da si na svežem zraku in ne sediš pred zaslonom. To je radikalno.

Danes je to veliko pomembneje kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Da, skoraj nemogoče si je predstavljati, kako bo čez deset let. Saj ne znam napovedati prihodnosti. Mislim, da ne morejo hkrati kolesariti in gledati v telefon. Sicer vidim ljudi, ki to počnejo, vendar se včasih zaletavajo v telefonske drogove ali kaj drugega. Ampak na kolesu res moraš biti priseben, kar je zelo zdravo.

Za večino ljudi je to morda edini trenutek, ko lahko zares očistiš misli in živiš samo za tisti trenutek, tisto črto, tisto točko zaviranja.

Tako je, dobivaš vse te informacije, na katere moraš biti pozoren. In to izrinja druge misli. Le tu in tam se ti zgodi, da si rečeš: "Oh, za večerjo bom jedel karbonaro." Nato se zabiješ v nekaj, ker je tvoj um odtaval za dve, tri sekunde. Tako te kolo nauči, da moraš biti bolj pozoren, saj se sicer poškoduješ.

Preobrazba je torej osnovno sporočilo?

Da, ob vsem tem pa poudarjam Charliejevo naravnanost. Njegova zagretost za kolo je izhajala iz njegovega edinega LSD tripa. V Koloradu je pogledal navzdol na mesto Silverton in videl vse avtomobile, ki vozijo vsepovsod, ter se odločil, da avtomobili uničujejo planet. In se je kot inženir in izumitelj iz aeronavtike preusmeril v kolesarstvo.

Njegova kolesa so bila prva sodobna kolesa, saj niso bila posnemanje cruiserjev iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, ki so bili zelo, zelo dolgi. Ker je ves čas vozil mamino cestno kolo, je kolesa takoj skrajšal. Na ozkih plaščih, s košaricami na pedalih in z 10 prestavami je kolesaril po gori Tamalpais. Je lahek mož. Tako je spoznal, da je krajše kolo boljše za enoslednice.

Kolesarjenje po singlicah so prepovedali, a takrat niso imeli dovolj rangerjev, redarjev za pisanje 600-dolarskih kazni. Zdaj v okrožju Marin, kjer so izumili gorsko kolo, rangerji, ki dajejo po 600 dolarjev kazni. To ni mogoče.

Singlespeed kolesa! Kaj si torej našla na singlespeed dogodkih in v singlespeed skupnosti, da se še vedno vračaš? Morda kaj, kar se je izgubilo v gorskem kolesarstvu na splošno?

Vsekakor. Moja prva singlespeed dirka je bila leta 2005 v Pensilvaniji. Poleti 2003, ko se je naš predsednik odločil uničiti Irak, ki je bil sedež civilizacije, sta se dva simpatična Škota povzpela na goro Tam, ki je naša kultna gora, in jaz sem bila prav takrat na razgledni točki. Šla sta na romanje, da bi se srečala s Charliejem. Prišla sta v Fairfax, se dobila s Charliejem in ta jima je povedal, da me najdeta na gori Tam. Tako sta prišla tja in me našla, res sta cukra. Eden od njiju je zdravnik, drugi je investicijski bančnik. Precej premožna mlada moška sredi ali ob koncu tridesetih let. Rekla sta: "Prišla sva zaradi singlespeed svetovnega prvenstva v Downievillu."

Zaigrala sem jima na bendžo, ki sem ga imela s seboj. Charlie je prišel in prespal na vrhu Tama. Pa sta šla domov in leto in pol pozneje, po več pošiljkah dobrega čaja s Škotske, sta rekla: "Prihajava v Pensilvanijo! Morata priti." Tako me je Paul Sadoff iz Rock Lobsterja poslal s kolesom, ki je imelo 29-palčni obročnik spredaj in 26-palčnega zadaj, imenovalo se je Ugly in ga je bilo treba dostaviti na vzhodno obalo. Vzela sem ga s seboj in poleti 2005 dirkala na Uglyju v State Collegeu v Pensilvaniji. To je bila fantastična dirka. Vsem so razložili pravila in vse drugo, nato pa smo morali preteči pol kilometra in med tem časom so zlomki skrili naša kolesa. Vsa kolesa so pomešali med seboj. Če si mislil, da te bo čakalo naslonjeno ob drevo in boš lahko hitro startal, si se motil. Mislila sem si - Oh, to je res dobro. Vse, kar lahko zmede in razjezi velike sponzorje, ki pošiljajo ljudi, kot je Travis Brown, da zmagujejo, je dobro.

Kakor koli že, končno sem se dokopala do kolesa, se odpravila na pot in imela čudovito dirko. Bilo je zelo, zelo tehnično. Toda to mi gre dobro, a nisem vozila v ospredju. V nekem trenutku smo vijugali po zelo ozki enoslednici skozi močvirje, kjer nisi mogel prehitetevati, za mano pa je bilo verjetno deset ljudi in nekoga sem slišala reči: „Ali je tam spredaj Jacquie Phelan? Povejte ji, naj se umakne s poti. Tako sem se umaknila, sedla na skalo in si privoščila piknik, potem pa sem zagledala Garyja Fisherja, mojega bivšega fanta, ki je pripeljal mimo, in rekla sem si: „Prekleto! Če se ne bi ustavila, bi lahko premagala Garyja."

Ampak to je bila peturna dirka, tako da je bilo prehranjevanje ključno. Jedla sem in hvala bogu, nisem pregorela. Imela sem se odlično. Na koncu so 20 najboljših moških in 10 najboljših žensk poslali še na dirko z gokartom. Tako se je pojavil še en naključni element, ki naj bi zjebal ekipo Specialized ali kogar koli drugega.

Mislim, da leta 2005 prvenstva še niso bila tako odštekana kot pozneje. Tako je Marla Streb zmagala v kartingu. Ni bila najhitrejša na kolesu. Najhitrejša je bila neka Abby, a ji v gokartu ni šlo. Enako je bilo pri fantih z Brianom, tudi on ni bil ravno najhitrejši na kolesu. Bil je hiter v gokartu in tako sta z Marlo dobila tetovaži svetovnih prvakov. To je bila za Marlo druga tetovaža.

Odločila sem se, da bom to počela do konca življenja. Tako zabavno je in tega nihče ne jemlje resno, organizator poskrbi, da tega ne moreš jemati preveč resno. Vse popivanje tistega večera pa sem izpustila. Ne grem se tega popivanja in zabavami ter razbijanja zob. Tam sem bila predvsem zaradi tovarištva. Naslednje leto je bila na vrsti Švedska, pa potem Škotska ...

Tako sem šla na vsaj osem svetovnih prvenstev, potem pa je imel Charlie nesrečo in kar nekaj let nisem šla nikamor. Odkar je v domu, pa spet lahko grem po svetu, tako da sem zdaj tu. Zanj je poskrbljeno, jaz pa se želim spet družiti s svojo singlespeed družino, ker me res spominja na začetke gorskega kolesarstva. Tu ni kulture korporacij, ko bo singlespeed dovolj velik, pa morda pride tudi to. Tako to gre. Ko je trg dovolj velik, pridejo debeli mački, agenti, oglaševalci, vplivneži, in "there goes the neigborhood", moram si najti nekaj novega … To se je že zgodilo pri gorskem kolesarstvu, zakaj se ne bi moglo zgoditi tudi pri singlespeedu?

Mislim, da se ne pomika v to smer, da je približno enako, odkar se sam ukvarjam s tem.

Res je, ampak če je breakdance na olimpijskih, pa surfanje, mislim da je lahko kar koli. Morda ne ikebana. Ne bi bilo to hecno?!

Španija 2023 je bilo torej tvoje prvo prvenstvo po daljšem času?

Bila sem v Bendu v Oregonu leta 2018, ker sem lahko Charlieja vzela s seboj. Zmagovalka Rachel Lloyd je imela ogromen, ogromen potovalni kombi, sprinter, in veliko posteljo, na kateri je lahko počival Charlie. V Bendu so tudi Wombati, ki so nas nastanili … O WOMBATS sploh še nisem kaj dosti povedala, pa moram.

Ko so me Wilderness Trail Bikes vrgli iz ekipe, sem bila zelo potrta. V istem depresivnem letu 1987 sem prišla na zamisel o organizaciji WOMBATS. Prej sem že tri leta prirejala ženske tabore.

Do imena sem prišla v letu 1987. Zamisel je bila, da bi ženske, ki se bojijo to početi same, peljala na zabavo in čaj v gozd, pa tudi da bi pozabile na svoje vsakodnevne težave in se res dobro zabavale, domov pa bi prišle brez krvi, saj ženske že tako vsak mesec darujejo kri do približno 45. leta. Tako so bili "vombati" moj velik prispevek k svetu gorskega kolesarstva. Mislim, da se zmagovanje na dirkah niti približno ne da primerjati z ustvarjanjem strukture, ki so jo posnemali tudi drugi, in tega sem res vesela, saj tako veš, da je to dobra ideja.

Prostor in dejavnosti za ženske bomo potrebovali, dokler ne bomo dosegli dejanske enakosti med moškimi in ženskami, kar pa se ne bo zgodilo še nekaj sto let, če bodo ljudje zdržali toliko časa. Toliko o WOMBATS. Nazaj na singlespeed - ta družba mi je kot družina. Ne podleže korporacijam in še naprej bom hodila na prvenstva, dokler bom lahko. Verjetno mi ne bo uspelo priti v Južno Afriko (SSWC 2025, op. p.), razen če se bo komu zdelo, da bi mi plačal pot, potem pa to začne dišati po sponzorstvu in to je popolno navzkrižje interesov z mojo filozofijo.

Potem si lahko nekoga lastiš.

Točno tako, da. Nihče ni plačan za udeležbo na nobenem od singlespeed prvenstev, razen če Specialized ali Trek komu plačata. Če pa mi bo uspelo prelisičiti Schwalbe, da mi bo dovolil biti pionir, ker se sami imenujejo pionirji, in če mi bo uspelo dobiti nekoga, ki bi se rad pohvalil z mano - ker nihče noče slišati ženske, ki bi se hvalila sama s seboj - češ, Jacquie bi bila res dobra dopolnitev našega čete ambasadorjev. Saj potrebuje le 50.000 dolarjev letno. A to je spet v popolnem nasprotju s tem, o čemer govorim.

A potem bi lahko plačala približno polovico Charliejeve oskrbe in imela nekaj od vseh 30 let prispevka, za katerega v resnici nikoli nisem dobila nadomestila, ker nikoli nisem vozila ničesar drugega kot moževo kolo, on pa mi ne plačuje, da bi vozila to kolo. Vozila sem ga, ker je bilo boljše kolo od drugih.

Do zdaj si v Sloveniji kolesarila samo po mestu, po Ljubljani. Kako je bilo?

Hvala za čudovito turo, Andrej. Naučila sem nekaj zgodovine, imela fantastično kosilo in spoznala tvojega smešnega prijatelja Boruta (trčila sva v Boruta Mehleta, novinarja Dnevnika in frontmana banda Carina, op. p.). To je bila torej kot miniaturna skica družbenega in kulturnega življenja Ljubljane. Zelo dobro. Poskušam se naučiti nekaj besed. Paradižnik.

To bo eden od vrhuncev potovanja. Mogoče zmajski most, ne vem. Arhitekt (Plečnik, op. p.), skvot, zapor, hostel. Ni slabo. Pa univerza, na kateri imajo govore osvajalci Ljubljane.

To je bilo kar kul. Tako da ja, malo časa sem si vzela za ogled parka Tivoli in si ogledala vsako fotografijo, pa gejevski muzej. Tako da sem že opravila svojo malo testno vožnjo potem, ko mi je Tine Činč, moj gostitelj, poservisiral kolo. Mimogrede, Tine se je poročil na svetovnem singlespeed prvenstvu. Danes zjutraj sem izvedela.

Prisluhni pogovoru v izvirniku

https://soundcloud.com/andrej-492367786/jacquie-phelan-interview

Preberi še

SSWC2024: Das Motocross ali SP brez prestav v Nemčiji

https://www.mtb.si/reportaze/sswc2024-das-motocross-ali-sp-brez-prestav-v-nemciji/

Objava Jacquie Phelan, izumiteljica gorskega kolesarstva se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Objavljeno: 05.01.2025

Vir/avtor: www.mtb.si