Spoznavamo ga skozi filme, a Nemec je v osnovi pisec, pripovedovalec, ki se je lotil tudi videa. Pa seveda zelo zaresen kolesar. Po BOFFu njegov film na platnu še v Ljubljani.
Nemec, ki živi v Avstriji, avanturist, pisec in video ustvarjalec. Konec lanskega leta je na filmskem festivalu BOFF v Bovcu gostoval z dvema filmoma - Balkan Crossborder Biking o odkrivanju gora med S. Makedonijo, Kosovom in Albanijo ter krajšim Solza Evrope o bikerafting avanturi na reki Tari v Črni gori. Svoje dogodivščine na dveh kolesih je opisal v dveh knjigah, marsikdo pa se ga bo spomnil po " target="_blank" rel="noreferrer noopener">odpravi na Kilimandžaro z Dannyjem MacAskillom in Hansom Reyem izpred petih let.
Vse fotografije "s terena" so s snemanja filma Balkan Crossborder Biking, vse foto Madlaina Walther.
Andrej: Tehnično je zdaj lažje posneti film kot kdaj koli. Kadre lahko posnameš s telefonom ali z majhno kamero na čeladi. Lahko letiš z dronom in narediš posnetke, ki so jih še pred desetimi leti delali s helikopterji in so stali na tisoče evrov. Ljudje z lahkoto montirajo filme na računalnikih in celo na telefonih. Toda filmov, ki bi jih lahko predvajal na platnu, ni veliko. Ljudje zapravljajo svoj čas in energijo za enominutne montaže za družbene medije. Kako se odločiš posneti daljši film, ki bo prikazan na festivalih? Nasprotno od vseh drugih, ki delajo 30-sekundne do enominutne montaže za TikTok in Instagram.
Gerhard: Ja, težko rečem. Seveda je danes veliko lažje producirati, zlasti kratke filme. Za te ne potrebuješ najvišje kakovosti, ker se to prikazuje le na pametnem telefonu. In zgodba je lahko precej kratka, saj je omejena na 30 sekund.
Ali pa morda ni zgodbe, so samo dobri posnetki. Mislim, da gre za drugačno izkušnjo. Če sediš v kinu, si popolnoma osredotočen na film. Ničesar drugega ni. Mislim, da si osredotočen samo na veliko platno, prevzamejo te čustva in se bolj vživiš v zgodbo. Če pogledam0, kako ljudje uporabljajo družbene medije - sedijo pri zajtrku ali na stranišču in preletavajo objave. Sedijo na delovnem mestu in se poleg malo igrajo, niso osredotočeni na vsebino.
Sam hodim na dolga potovanja, grem v Pakistan, Kirgizijo, Črno goro in podobno. In mislim, da je vredno več, da se to objavi na večji platformi. Ne pa, da narediš le majhne utrinke, ki jih ljudje le pogledajo na stranišču ali kjerkoli drugje.
Torej je primerjava taka, kot da bi brali nit na Instagramu ali pa knjigo?
Točno tako. Tudi sam sem napisal dve knjigi. Vložiti moraš veliko dela. Tako kot pri filmu. Moji knjigi bosta obstajali pet let, deset let, morda za vedno. Na mizi, na polici. Vrednost takega dela je trajnejša. Morda malo več kot le drsanje po zaslonu.
Na odru festivala BOFF v Bovcu, foto Matevž Maček
In verjetno ne bi mogel upravičiti potovanja v Afriko ali Albanijo, Severno Makedonijo zaradi videov za Instagram. To je bolj ekspedicija in potem se splača posneti film.
Če bi se res poglobil v videe za družbene medije, bi lahko celo zgodbo povedal tudi z njimi, bi rekel. A potem moraš vse objaviti pravočasno. Mislim, da so družbeni mediji precej dobri tudi, če si na poti in videe pripraviš zvečer ali celo vmes ter ljudi tako rekoč vzameš s seboj na pot. Potem, ko imaš več časa, pa je bolje povedati celo zgodbo.
Pogosto pišem članek za kako revijo in ni lahko, ker moram vse skrajšati. Če napišem knjigo, pa lahko povem vse svoje misli in vse svoje zgodbe. Manj prostora pomeni manj možnosti za pripovedovanje. Včasih je to dobro, po drugi strani pa imaš več možnosti, če ga imaš prostor.
Torej bi bilo morda nekje med Instagramovim threadom in knjigo pisanje spletnega članka ali snemanje videoposnetka na YouTubu, kajne?
YouTube je zagotovo nekaj vmesnega. In tudi če razmišljam o denarju, če imaš dober kanal na YouTubu, se mi zdi, da lahko s tem morda zaslužiš več denarja kot s predvajanjem svojih filmov na festivalu, saj za festivalski film ne dobiš nobenega denarja.
Torej narediš krajšo montažo filma za YouTubu ali sčasoma objaviš cel svoj film na YouTubu?
Tako nekako delam. Večinoma naredim krajšo montažo filma za YouTube, daljšo pa za festivale. In potem, ko se festivalska sezona konča, cel film objavim tudi na YouTubu. Vendar je to veliko dela. Napovednik, kratka verzija, dolga verzija. Ob tem je produkcija za festival je povsem drugačna, zasti pri oblikovanju zvoka, barvni gradaciji in vsem drugem. Za YouTube je drugače.
Torej zagotovo nisi vplivnež ali youtuber?
Ne, ne bi se oklical za youtuberja (smeh) … Moj kanal na YouTubu ima nekih 140 naročnikov ali kaj podobnega. Ne, nisem YouTuber, sploh ne.
Si začel s pisanjem in nato prešel na video?
Da, točno tako. S prvih potovanj sem samo napisal članke. Moj prijatelj Martin Bissig iz Švice pa je fotografiral in tudi snemal. To sva večinoma počela zaradi pisanja člankov in fotografiranja za tiskane revije. Videi s prvih potovanj so bili le ena, dve, tri minute za YouTube. In tako je pripovedovanje zgodb z videoposnetki prišlo samo od sebe. Mislim, da se je to začelo leta 2016 skupaj s Hansom Reyem in Dannyjem MacAskillom. Šli smo na Mt. Kenija in Kilimandžaro in to je producirala velika ameriška produkcija Freeride Entertainment.
To je bilo prvo pravo pripovedovanje zgodb. Po tem sem se vedno bolj osredotočal tudi na video del. Danes pa sam upravljam dron, snemam in montiram svoje filme.
Pa ne zato, ker si strašen video ustvarjalec, ampak ker si pripovedovalec zgodb in nimaš proračuna za pilota drona, za snemalca in montažerje?
Tako je. (smeh) Enako velja za montažo. Na začetku sem ves posneti material odnesel drugam na montažo in za to plačal. A se pogosto zgodi, da rezultat 100-odstotno takšen, kot si želiš, pa še plačuješ. In tako sem si rekel, okej, zakaj ne bi tega naredil sam? Je to velik zalogaj, ker moraš kupiti opremo, program in licenco in se moraš montaže zares naučiti. Na začetku ni lahko, vložiti moraš veliko časa.
Zdaj mi je všeč. Mislim, da je podobno kot pisanje, je pripovedovanje zgodb na drug način.
Saj pri tej tehnični plati je tudi kaj preprostega, kot sta GoPro in dron, potem pa se vse skupaj z montažo in zvokom zaplete, postane profesionalno.
Res je. Tudi pri GoProju, dron in vsem ostalem, ni nujni lahko. Imaš izbiro sličic na sekundo in vse druge različne možnosti, kako lahko snemaš. In bolje ko si pripravljen na začetku, manj dela imaš pri montaži. Je kar strma krivulja učenja, ves čas se učim. Pa nisem fotograf ali filmar, pisec sem. In ko začneš montirati film za festival, se seveda začne zapletati. Veliko dela je.
Če gledam mlade gorskokolesarske filmarje v Sloveniji, ti običajno začnejo snemati precej spodobne videe pri približno 15 letih, če malo posplošujem. Potem pa postanejo tehnično tako dobri, da jih produkcije najamejo za komercialna snemanja in opustijo gorskokolesarsko plat.
Denar je pač pomemben. Kot sem že rekel, če delaš svoj film, če pomislim na Balkan Crossborder Biking, sem vsaj dva meseca in pol sedel za mizo. Nikdar mi za to nihče ne bo plačal. Sam se moram motivirati, ker to pač rad počnem. To je tudi spomin za nas. V istem času bi lahko morda posnel deset komercialnih filmčkov in zaslužil recimo 20.000 evrov.
Če delaš za denar, ni težko izbrati. Tega me doslej nihče ni vprašal. Ljudje imajo znanje in možnosti, da nekaj izpeljejo in s tem nekaj zaslužijo. Zakaj ne bi s tem zaslužili? Morda nekateri zaradi denarja izgubijo strast.
Balkan je očitno velika motivacija zate. Na Balkanu najdeš zgodbe, tja se lahko odpelješ … Na BOFFu smo videli dva tvoja filma z Balkana. Kaj torej vidiš na Balkanu?
Prej sem bil v Albaniji, drugod po Balkanu pa še ne. In je tako blizu, saj živim v Avstriji, bolj ali manj je tik za vogalom, vendar mislim, da Balkan nudi veliko več avantur kot Alpe. Tam je manj prometa, manj infrastrukture, ni cest, manj je poseljeno. Črna gora ni prenaseljena. Všeč mi je, ker je bolj surova. Če grem na primer v Dolomite, so povsod žičnice, ceste in traili.
Na Balkanu se vse to šele razvija, toliko več je za raziskovati in malo bolj svoboden si tudi pri tem, kaj lahko počneš, ker ni toliko predpisov, ker ni toliko ljudi. Tako se lahko s kolesom voziš skoraj povsod, to nikogar ne moti. Tam lahko kampiraš, bivakiraš in raziskuješ. V večini regij v Alpah je na kupe aplikacij, poti ter oznak, na Balkanu pa še lahko raziskuješ. To mi je všeč.
V Alpah, vsaj v delu Alp, se veliko ljudi nagiba k vožnji s polnovzmetenimi kolesi z veliko hoda po res gladkih poteh …
(Smeh) Res je, na srečo, tako da drugi traili niso prenatrpani.
Na Balkanu pa je ravno obratno?
Tudi oni imajo dobre poti. Tudi tam je kolesarska scena in urejene poti. Odvisno od tega, kaj želiš početi. Če se osredotočiš na kolesarsko infrastrukturo, morda najdeš malo podobne stvari, če pa greš v manj obljudene dele, pa je manj razvito. Tam ni kolesarkih parkov in flow trailov.
Kje je torej po tvojem meja med gorskim kolesarjenjem in tem, da temu rečemo avantura, na kateri imaš s seboj kolo? Del filma Balkan Crossborder Biking je gotovo le avantura, kjer imaš pač s seboj kolo. Morda je bilo podobno na Kilimandžaru.
Mislim, da ni prave meje. Na Balkanu, na High Scardus Trailu, je bil to pač poskus, saj tega še nihče ni poskusil prekolesariti. Nismo vedeli, kaj nas čaka, lahko bi bilo odlično za kolesarjenje, lahko bi bilo nekaj ali pač čisto nič kolesarjenja. V vsakem primeru pa je pustolovščina. Gre za to, da poskusiš, da spoznaš ljudi in morda najdeš kak izreden trail, ali pa tudi ne. Če primerjam s Pakistanom, tam smo bili v baznem taboru K2, a z vidika kolesarjanja se ni splačalo riniti tja. Toda če sem iskren, je bilo to potovanje mojega življenja. Ali vsaj eno od njih, saj je pokrajina tako neverjetna in majhni odseki, ki smo jih lahko prevozili, so tako izjemni in tako osupljivi, da jih ne moreš primerjati z ničemer na svetu. Na koncu je vseeno, ali je kolesarjenja 10 kilometrov več ali manj. O tem nihče ne razmišlja.
Ampak bi lahko to v filmu ponaredili, da bi bilo to videti kot sanjska gorskokolesarska destinacija?
Verjetno lahko.
Če bi vas najel lokalni turizem …
Točno tako. Če v filmu uporabiš samo odseke, kjer se lahko voziš, potem bi verjetno lahko ponaredil.
Verjetno so nekateri videoposnetki narejeni na tak način. In potem gre nekdo tja na počitnice z gorskim kolesom in ga sovraži.
Ampak sam res poskušam povedati zgodbo tako, kot je. In če ni kolesarjenja, potem povem, da ga ni.
A zagotovo najdeš nekaj lepega.
Našli smo nekaj zelo dobrih odsekov. Tudi če je to le nekaj kilometrov pred K2 in tistimi pošastnimi gorami. Vožnja po tisočletnem ledu na ledeniku. Mislim, to je neverjetno. Biti tam je tako veliko darilo. Še eden od razlogov, zakaj rad potujem s kolesom, je tudi ta, da je interakcija z domačini popolnoma drugačna, če si peš ali če se tja odpraviš s kolesom. Kajti pogosto tam ne vidijo veliko koles. Zato si nekaj posebnega. Ljudje, zlasti otroci, imajo tako radi kolesa. Zato je interakcija z ljudmi popolnoma drugačna kot brez kolesa. To mi je zelo všeč.
Če kolesariš, je torej drugače kot če si le peš z nahrbtnikom. Stik s skulturo je drugačen.
Seveda je. Kolo res odpira vrata. Na primer v Skarduju v Pakistanu. Tam so motorji, avtomobili, tovornjaki. Toda ni niti enega kolesa. Če prideš tja s kolesom, te vsi opazijo. Včasih je to dobro, včasih pa tudi preveč, če sem iskren. Ampak ljudi zanima, kaj počneš tam, zakaj si tukaj. Ljudje se enako zanimajo za nas, kot nas zanima njihova domovina. In potem se lepo pogovarjamo in sedimo skupaj ob čaju in to je še eden od razlogov, da se tja rad odpravim s kolesom, ker se mi odpre popolnoma drugačen svet.
Toda ali v res eksotičnih krajih obstaja nevarnost, da bi ti kolo ukradli, ali je v Pakistanu, Karakorumu to za domačine povsem nekoristno?
Na ledeniku mi zagotovo nihče ne bo ukradel kolesa. Kaj bi se zgodilo, če bi mi kdo na primer ukradel kolo v Hushiju, majhnem kraju, kjer 1000 ljudi živi na 3200 metrih? Vsi bi vedeli, da kolo ni njegovo, da pripada obiskovalcu, turiste pa spoštujejo. Na enega norca, ki je ukradel kolo, bi se takoj našlo deset drugih, ki bi ti želeli kolo vrniti. Tako da se tega res ne bojim. V velikem mestu je drugače. Ampak v teh majhnih vaseh me res ne skrbi.
Mislim, da tega ne bo nihče naredil. In kaj bi s tvojim kolesom? Ne more ga prodati, nima se kje voziti, ne more ga popraviti …
Še o Sloveniji, nekaj si se že kolesaril tu in nekaj tudi posnel. Kako vidiš Slovenijo kot kolesarsko destinacijo in ali imaš kakšne načrte, da bi tu kdaj v bližnji prihodnosti posnel film?
Mislim, da ima Slovenija velik potencial za kolesarjenje, ker je tako raznolika. Bili smo v parku Jamnica, pa v Posočju, v Vipavski dolini, verjetno so to 'vroče točke'. Pokrajina je povsod zelo drugačna. Kar se tega tiče, je veliko možnosti, a se zavedam tudi predpisov in zakonskih težav. To kolesarjem ne olajšuje razmer.
Ljudje morajo sodelovati z lokalnimi oblastmi in poskušati legalizirati poti, potem imate po mojem mnenju velik potencial. Tudi ker je blizu Avstrije, tudi blizu Nemčije, kjer je veliko kolesarjev.
In ja, tudi za video projekt bi z veseljem raziskal Ljubljano in poti v okolici ter ljudem povedal o tamkajšnjih možnostih, ker res mislim, da je to odlično mesto, odlično tudi za gorsko kolesarjenje. Tako da bi bil to lahko super projekt. Projekt urbane gorskokolesarske džungle. Nekaj takega.
Urbana pustolovščina! Ja, pripelji Hansa. (Hans Rey snema serijo o primestnih kolesarskih turah, op. p.)
Kdo je tvoja najljubša MTB zvezda, s katero sodeluješ? Danny MacAskill, Hans Rey?
Nisem sodeloval s toliko zvezdniki. Ampak kar se tiče Dannyja, on je res zvezda gorskega kolesarstva in hkrati je z njim res veselje delati. Prvič sva se srečala na našem potovanju in bilo je, kot da bi šla dva prijatelja skupaj kolesarit. Je tako preprost, bilo mi je v veliko čast in res bi se z veseljem še kdaj odpravil kam z njim. Je prijeten fant.
Kakšne nove zamisli, novi projekti? Si sredi česa ali kaj načrtuješ za 2025?
Pravzaprav imam v glavi nekaj idej, vendar ta trenutek še ne delam nič konkretnega. Moj glavni projekt je pravzaprav montaža videa z zadnjega potovanja v Kirgizijo. To je trenutno moj glavni poudarek, zato je moja glava v Kirgiziji.
Z gorskimi kolesi smo bili na območju Turkestana in v Pamirju. Še ena krasna pustolovščina. Bilo je neverjetno. Tam smo bili avgusta, saj je kar visoko, do 4300 metrov. Toda obtičali smo v snežnem metežu in take stvari. To je precej odročno območje. Pravijo mu azijska Patagonija, ker so tam res strme granitne stene. Tudi za plezanje. Tako da sedim za mizo in montiram ta video. To je trenutno moj glavni cilj. Ko končam, sem odprt za projekt.
Bomo to videli na naslednjem festivalu BOFF?
Prijavil ga bom zagotovo, upam da se uvrsti na spored (smeh). Upam! Zgodba je odlična.
Nad Ohridskih jezerom so kolesarske poti lepo označene, številne pa se končajo ob vodi.
Hvala, ker nas berete. Podprite nas v prizadevanju, da postane portal Prijavim.se še kvalitetnejši. Vsak prispevek je dragocen. Podprete nas lahko že z 1 evrom. Hvala!
Spletno mesto Prijavim.se uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Prilagodi«.
Več o piškotkih lahko prebereš.
