Na verigi: Lovro Žiberna

Izredni profesor Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani dr. Lovro Žiberna je uradnik za kontrolo dopinga pri Sloado in Mednarodni kolesarski zvezi ter tudi kolesarski sodnik.

Zanimivega sogovornika je v Verigo zvabil njegov vrstnik, tekmec iz mladih let na cestnem kolesu Miha Koncilija.

Lovro Žiberna

• Vzdevek: Nikoli nisem imel vzdevka – zato sem preprosto Lovro.
• Kraj: Vodice, Maribor
• Starost: 43
• Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Dvojna “kolesarska” pripadnost – DKSS (Društvo kolesarskih sodnikov Slovenije) in SLOADO (Slovenska antidopinška organizacija). Oboje je pomembno za kolesarstvo.
• Lovro na strani Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani

mtb.si: Bi lahko govorili o kakšnih trendih pri nedovoljenih ali odkritih nedovoljenih sredstvih v kolesarstvu? So kakšne posebnosti v gorskem v primerjavi s cestnim kolesarstvom?

Lovro: Pravila glede dopinškega nadzora so za vse discipline enotna, saj jih določa Mednarodna kolesarska zveza (UCI) v skladu s Svetovno protidopinško agencijo (WADA). Tako cestni kot gorski kolesarji so vključeni v isti sistem nadzora, ki vključuje testiranja na tekmovanju in izven tekmovanja. Razlike, ki jih zaznavamo med disciplinami, niso posledica različnih pravil, temveč predvsem različno intenzivnih in finančno podprtih programov testiranja – cestno kolesarstvo ima širšo in bolje financirano infrastrukturo, kar omogoča večje število odvzemov vzorcev.

Po podatkih iz letnega poročila WADA (WADA Testing Figures 2023) je bilo v celotnem kolesarstvu analiziranih 24.969 vzorcev, od tega približno 2.828 v disciplinah gorskega kolesarstva (vzdržljivost, sprint in spust), kar predstavlja okoli 11 % vseh testiranj. Delež nasprotnih analitičnih najdb v odvzetih vzorcih je bil v gorskem kolesarstvu 0,81 %, v cestnem pa 0,77 %, kar kaže, da je rizičnost in prevalenca dopinških prekrškov med disciplinama v resnici zelo primerljiva. Razlika je zgolj v obsegu testiranja – zaradi večjega števila vzorcev v cestnem kolesarstvu je absolutno število pozitivnih primerov višje, a relativno tveganje za doping ostaja enako.

Glavni razlog za večje število testov v cestnem kolesarstvu je drugačen finančni model. V sistemu UCI WorldTour ekipe letno prispevajo fiksni znesek v skupni antidopinški sklad, prav tako svoj delež namenijo organizatorji največjih dirk. Ta model omogoča izvedbo več tisoč testiranj na leto in dodatno testiranje na podlagi biološkega potnega lista. V gorskem kolesarstvu takšnega centraliziranega sklada ni, zato se testiranja izvajajo v manjšem obsegu, predvsem ob večjih mednarodnih prireditvah in v posameznih državah s pomočjo nacionalnih protidopinških agencij. Vseeno pa podatki kažejo, da med disciplinama ni bistvenih razlik v dopinškem tveganju.

Se nam le zdi, da je v gorskem kolesarstvu manj odvzemov vzorcev kot pred leti? Pomanjkanje sredstev pri KZS in SLOADO?

Na svetovni ravni se število dopinških testov v kolesarstvu, vključno z gorskim, v zadnjih letih bistveno ne spreminja. Globalni podatki WADA kažejo, da je obseg testiranj v vseh disciplinah – cestni, gorski, BMX in ciklokros – nespremenjen v zadnjih letih. To pomeni, da se trend testiranja v gorskem kolesarstvu na svetovni ravni ni zmanjšal; obseg nadzora je konstanten, z rahlimi letnimi nihanji, ki so predvsem posledica logistike tekmovanj in koledarja mednarodnih dirk.

V Sloveniji pa je situacija nekoliko drugačna. Število odvzemov vzorcev pri gorskih kolesarjih je nekoliko manjše, kar ni posledica sprememb pravil ali zmanjšanja aktivnosti SLOADO, temveč rezultat ciljno usmerjene testne strategije. SLOADO ima športnega analitika, ki kontinuirano spremlja rezultate slovenskih športnikov v vseh disciplinah in glede na mednarodno uspešnost ter potencial za uvrstitve na največja tekmovanja (svetovna prvenstva, olimpijske igre, svetovne pokale) določa prioritete testiranja. Zato se v Sloveniji večji delež testov osredotoča na tiste športnike, ki so v svetovnem merilu konkurenčni in redno posegajo po vrhunskih uvrstitvah. Če pogledamo rezultate zadnjih petih let, je razlika med disciplinama (cesta v primerjavi z MTB) očitna. Testna pozornost je logično usmerjena tja, kjer so športniki v mednarodnem vrhu. Seveda se pa tudi v Sloveniji redno testira naše najboljše gorske kolesarje – testiranja se izvajajo v zadnjih letih v vseh športih predvsem nenapovedano na domu in ne samo na tekmovanjih, kjer se to opazi. Usmeritev sodobnega boja proti dopingu je, da so testi doma zaradi faktorja presenečenja bolj učinkoviti, kot tisti "napovedani" na tekmovanjih. Vsekakor pa je potrebno imeti oboje.

Miha Koncilija je navrgel, da sta bila kolesarska sotekmovalca. Kako se spominjaš teh časov?

To je zelo daleč nazaj. Nisva bila v istih ekipah, ampak se dobro spomnim predvsem ene dirke za mlajše mladince v severni Italiji, kjer sva bila polovico dirke v ubežni skupini štirih kolesarjev, ki je uspešno sodelovala in prispela v cilj. Ne spomnim se sicer, kdo je zmagal v sprintu – v Italiji so v mlajših mladinskih kategorijah nagradili prvih deset tekmovalcev z velikimi pokali, zato smo bili vsi zadovoljni. Drugače se z veseljem spominjam teh časov in bi šel nazaj – takrat sem imel (vsaj) 10 kg manj in odlično telesno pripravljenost. Pa še na kolesu sem bil vsak dan in v dobri družbi na treningih. Danes nimam ne časa za vsakodnevno kolesarjenje, ne "kolesarske" teže in ne kondicije.

Koliko pa ob drugih obveznostih še najdeš časa za delo kolesarskega sodnika?

Manj, kot bi si želel. A nekaj tekem (okoli 5) na sezono opravim in si zato vedno rezerviram kakšno soboto ali nedeljo, ker mi sodniško delo na kolesarski dirki da popolnoma drugo perspektivo – vidiš šport z vidika pravil in organizacije. Je mentalno zelo osvežujoče po akademskem delu. Potrebno pa se je tudi vsakoletno izobraževati, saj se pravila spreminjajo vsako leto. Če ne bi sodeloval v kolesarstvu kot sodnik, bi izgubil stik s športom, v katerem sem praktično od svojega 10. leta starosti. Kolesarski sodnik sem postal, ko sem začel študirati v Ljubljani, torej že vsaj 23 let.

Tvoja sinova smo videli v otroških kategorijah na dirkah serije SloXcup, mlajšega tudi redno na stopničkah. Ju je speljal kak drug šport? Še kolesarita?

Kolesarstvo sta oba poskusila – verjetno predvsem zaradi mene – a se v njem nista zares našla. Mlajši zdaj igra nogomet v lokalnem klubu in tekmuje v ligi za mlade, starejši pa trenira atletiko, vendar brez tekmovalnih ambicij. Najbolj sem zadovoljen takrat, ko se z vadbe vrneta preznojena, utrujena in dobre volje. Pri otrocih se mi zdi bistveno, da se gibajo in razvijajo zdravo samopodobo, ne pa da že pri osmih ali devetih letih nosijo breme rezultatov. Tekmovanje v starostnih kategorijah pod deset let nima pravega pomena – navsezadnje bo le odstotek teh otrok kasneje profesionalnih športnikov. Žal pa številni klubi in športni sistemi še vedno gradijo delo z mladimi predvsem okoli tekmovanj in rezultatov, kar lahko vodi v prezgodnjo specializacijo, izgorelost ali izgubo veselja do športa. Otroštvo bi moralo biti čas, ko se otrok skozi gibanje uči vztrajnosti, sodelovanja in discipline, ne pa zgolj zmagovanja. V tem kontekstu moram pohvaliti gorsko kolesarstvo v Sloveniji, kjer so v zadnjih letih naredili pomemben in pozitiven konceptualni premik - da otroci v nižjih kategorijah ne tekmujejo za rezultate (stopničke), vendar se jih vzpodbuja in motivira, da vozijo kolo in se učijo tehničnih prvin (uvedba tehničnih poligonov) – to je odlična ideja in premik v pravo smer.

Kako pa kaj tvoje kolesarjenje te dni? Morda tudi kaj gorskega?

Trenutno kolesarim predvsem rekreativno – kombinacija za minimalno ohranjanje kondicije in mentalni "reset" po dolgem dnevu. Približno 80 % voženj opravim doma na smart-trenažerju, najpogosteje v brezplačni platformi MyWhoosh, ki je presenetljivo dobra alternativa komercialnim aplikacijam. Prej sem več časa preživel na Rouvyju, kjer so realni video odseki cest iz celega sveta res odlična motivacija, še prej pa sem uporabljal Zwift, ki ima bolj "gaming" pristop. Težava je predvsem čas – vozim večinoma zvečer, ko je zunaj že tema, zato je trenažer postal najbolj praktična rešitev.

So me pa prijatelji poskusili zvabiti na nočne vožnje z lučkami po hribih – enkrat tedensko, ponoči gor in dol. Priznam, da za to še nimam dovolj dobre luči … oziroma poguma. (smeh) Drugače pa zunaj z gorskim kolesom, predvsem krajše, enourne ture v okolici. Imam pa željo po gravel kolesu – to bo naslednja investicija.

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Lovro: Ravninska cestna tura s prijatelji, ki so solidarni s "slabše pripravljenim" in mi dovolijo vožnjo v zavetrju, da prevozim magično tromestno številko kilometrov. Idealno ob rahlem vetru v hrbet, cesti brez lukenj, dobri kavi na polovici poti in z občutkom, da se lahko peljem hitro – ne glede na formo.

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Dan brez urnika in brez obveznosti.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Potem bi se pa s cestnim kolesom vozil na Rašico. Tudi to sem že videl, kako so "leteli" kot rakete mimo.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Rumeni Fondriest (cestno kolo), ker je bilo tekmovalno uspešno in varno (najmanj padcev). Z drugimi kolesi žal ni bilo takšne sinergije.

Tvoje prvo kolo?

Bil je rdeče barve – od dedka za 1. rojstni dan. Prvo tekmovalno cestno kolo pa je bilo Bianchi.

S kom bi najraje fural? Komer koli na svetu (ali v vesolju), živim, mrtvim, namišljenim …

Gravel tura z Leonardom da Vincijem bi bila verjetno najbolj fascinantna izkušnja, kar si jih lahko zamislim. Bil je eden redkih ljudi v zgodovini, ki bi kolo razumel hkrati kot stroj, umetniško delo, šport in način mišljenja. Med vožnjo bi verjetno veliko razpravljala o vsem.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Zmagati pomeni znati risati novo ciljno črto, še preden se stara posuši.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil? Tudi, če si ga v resnici nisi …

Kriterijska dirka v Mariboru, zadnji ovinek, sto metrov pred ciljem – bil sem v solo pobegu, vse pod kontrolo, dobesedno vhod v cijlno ravnino zadnjega kroga z nekoliko preveliko hitrostjo. In potem klasičen scenarij: zdrs, padec, asfalt, tišina. Vse točke sem imel zbrane iz predhodnih sprintov (točkovanj), a mi takrat sodniki kljub pravilom niso priznali nevtralizacije, ki v takih primerih velja. Danes kolesarski sodniki ne bi naredili takšnih napak. Dvojna smola – krivično izgubljena zmaga in prevoz z reševalnim vozilom v bolnišnico zaradi pretresa možganov ter nekaj raztrganin. Namesto pokala sem dobil kožne šive za spomin in brazgotine, ki so še danes. Čustva in bolečina – vse v enem odmerku.

Tvoja glasbena želja oziroma glasbeno posvetilo bralcem mtb.si?

Na naslovni fotografiji na Touru 2021. Vse fotografije so iz Lovrovega osebnega arhiva.

Preberi še

Na verigi: Miha Koncilija
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

https://www.mtb.si/intervjuji/na-verigi-miha-koncilija/

Objava Na verigi: Lovro Žiberna se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Objavljeno: 28.10.2025

Vir/avtor: www.mtb.si