Na verigi: Djenan Karić

Odlična vprašanja in še boljši odgovori legende spusta iz BiH, morda celo še večje legende med kolesarskimi serviserji.

Djenana je v verigo povabil Mare Peserl.

Djenan Karić

• Vzdevek: Djeno
• Kraj: Sarajevo, Bosna i Hercegovina
• Starost: 42
• Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : BBK Igman, Ciklo Centar d.o.o.
• @djenan.karic

Mare: Kako se je začela tvoja pot v svetu gorskega kolesarstva. Vemo da si že zelo mlad sodeloval v MTB turističnih turah in bil en od začetnikov DH scene v BiH.

Djenan: Prvič sem se s kolesom peljal na gori Igman, ko sem bil star 16 let. Tam se je vse začelo, ko sem spoznal, da je to šport, s katerim se želim ukvarjati in s katerim želim živeti.

Skupaj s Hajrudinom Klipo - Ninom sem bil leta 1999 del ekipe, ki je organizirala prve MTB ture v Bosni in Hercegovini, kasneje pa ustanovila prvi MTB klub v Bosni in Hercegovini - BBK Igman Sarajevo. Hitro smo razširili pozitivno norost gorskega kolesarjenja v Bosni in Hercegovini. Združili smo lokalne ljubitelje aktivnosti na prostem in kolesarje, tujce iz diplomatskih misij, vojake Nata na misiji v Bosni in Hercegovini, pa tudi domačine, ki so nas še dan prej imenovali "zategnjeni pe*ri".

V nasprotju s konfliktom, sovraštvom in uničenjem smo s kolesarjenjem v hribih ponudili tovarištvo, naravo, lepoto in vse prave vrednote, ki so jih ljudje sprejeli z odprtimi rokami. Organizirali smo množične odprave po Bosni in Hercegovini (včasih z več kot 100 udeleženci) in kasneje prve dirke. V različnih delih Bosne in Hercegovine so nastali še drugi klubi. Potekale so dirke XC (Zavidovići, Igman, Smetovi-Zenica itd.), pa tudi DH (Plješevica-Bihać, Igman, Trebević).

Leta 2002 sva z mojo sestro Nino ustanovila družinsko podjetje Ciklo Centar, ki je bilo sprva servis za kolesa in agencija za MTB ture, šele kasneje pa tudi trgovina s kolesi. Od leta 2002 smo imeli prve skupine turistov, kasneje pa smo sodelovali tudi s svetovno znanimi organizatorji potovanj, naprimer britanskim Exodusom.

Moj klub in podjetje sta leta 2009 organizirala prvo mednarodno dirko v spustu na Bjelašnici. Po tem so tekmovanja potekala tudi na Igmanu. Poleg tekmovalcev s celotnega Balkana sem si vedno zagotovil mesto na stopničkah. Poleg lokalne scene sem Bosno in Hercegovino zastopal tudi na evropskem prvenstvu v Kranjski Gori. Zame je bila to neverjetna izkušnja – biti na progi in na cilju z najmočnejšimi spustaši v Evropi. Po tem smo odlično sodelovali s sarajevskim klubom Savages Crew in skupaj organizirali serijo dirk v spustu tekmovanj na Trebeviću, Igmanu in Bjelašnici.

Kako je bilo voziti v okolici Sarajeva, kjer so bile in so še skrite mine? Pa medvedi in divje svije na Igmanu. Opiši shuttle kombi vožnje na Trebević in Igman.

Trebević in Igman sta blizu, kot da bi se vozili po lastnem vrtu. Poznamo vsak centimeter in zelo dobro vemo, kje se lahko vozi in kje ne. Kot pri vsakem ekstremnem športu tudi pri spustu ne gre za nepremišljeno drvenje, ampak za zelo dobro izračunano tveganje. Vedno smo imeli informacije o lokacijah minskih polj in tako izognili nepotrebnim in neumnim tveganjem in poškodbam.

V Bosni in Hercegovini imamo tudi na desetine neverjetnih gora in na tisoče kilometrov pohodniških poti (pogosto označenih), ki so privlačne za vožnjo po poteh in spust. Mislim, da iskanje in raziskovanje novih in neizkoriščenih poti ne bo nikoli prenehalo, saj jih imamo tukaj toliko, da bi lahko vozili celo življenje. Nikoli ne bomo mogli reči, da smo prevozili vse. Nikoli nismo imeli nobenih težav z lokalno pohodniško skupnostjo, ko smo si delili iste poti; pravzaprav smo vedno našli razloge, da se združimo in delimo lepoto bosanskih gora. Medvedi, divje živali in ostalo so dodaten bonus in vsako srečanje z njimi naredi popolno vožnjo še boljšo.

Vožnja s kombijem je nekaj običajnega, saj ko nimaš transportnih žičnic in ustreznega gorskokolesarskega parka, poiščeš nekoga iz okolice, ki ekipo popelje na vrh. Obstaja veliko anekdot in zabavnih situacij o vzdušju in prijateljstvu med temi vožnjami. Ki ti vozniki odpovedo en za drugim, se preprosto usedeš v kateri koli kombi, ki pride mimo. Vključno s kombijem romskega zbiralca odpadkov. Nepozabna vožnja, smeh do solz.

Zanimajo nas podrobnosti z DH dogodka, kjer vas je BIH vojska vozila okoli s helikopterjem. Kako ste to organizirali in kdo vse je moral posredovati. In slike seveda.

Ko smo leta 2009 organizirali dirko DH na Bjelašnici, da bi ustvarili zgodbo, ki bi bila večja od same dirke, smo vse vključili v turistično promocijo in povabili dodatne novinarje. Ideja je bila, da bomo po dirki najboljših deset nagradili z letom s helikopterjem in spustom nad kanjonom Rakitnica (najgloblji kanjon v Evropi), ki mu bo sledil spust do dna. 700-metrski spust v kanjon po desantu iz helikopterja je bil za vse prisotne nepozabna izkušnja.

Pravzaprav nihče ni verjel, da se bo to res zgodilo; vsi so zbijali šale na naš račun. Toda na dan dirke je bil helikopter tam! Pilota so pojedli dovolj kebabov za deseterico, a nam ni bilo prav nič žal. Vsi fantje, ki so bili tam, tega zagotovo ne bodo nikoli pozabili. Spomnim se enega od njih – ni bil Bosanec; zmrznil je, ko smo izstopili iz helikopterja, in preden si je nadel čelado, sem videl, da joka! Vprašal sem ga, kaj je narobe, prijatelj, in rekel je: "To je moje sanje, nikoli nisem mislil, da bom to naredil! Nihče ni zdaj srečnejši od mene, vse to je absolutno neverjetno; ta polet, gore, ekipa, ki vozi z mano …" V trenutku se zavedaš, da ves ogromen trud pri organizaciji dirke ni bil zaman! In da smo vključeni v tako poseben in lep šport!

Kako in od koga si se naučil servisirati kolesa, kakšni izzivi so te čakali pri pridobivanju orodja in rezervnih delov v preteklosti. Kako danes poteka delo v tvojem servisu?

Moj oče je bil delavec in mehanik v predvojni tovarni Famos, ki je proizvajala motorje in dele za Mercedesove tovornjake in za tanke. Od njega sem se veliko naučil, med drugim tudi, kako reševati zapletene tehnične probleme, ki se jih večina ljudi ustraši in se jim izogiba. K temu sem dodal še svojo ljubezen do koles in to je to!

Po ustanovitvi Ciklo Centra in začetnih težavah, ko nam je primanjkovalo celo najosnovnejšega orodja, smo nekako uspeli priti do majhnega kompleta kolesarskega orodja Park Tool in nekaj stojal za kolesa. To ni bilo niti približno dovolj, vendar smo se naučili, kako koristno je imeti ustrezno orodje in da se ti ni treba nenehno prilagajati, kar nam je vzelo ogromno časa in energije. Potem so prispele nove pošiljke orodja, skupaj z usposabljanjem in certifikati za vzmetenje Fox, RockShox in Öhlins, vključno s Specialized Brain. Veliko smo vlagali v orodje in usposabljanje, danes pa smo tam, kjer smo: popravimo vse, vključno z e-kolesom, ponujamo pa tudi popolnoma opremljeno prilagajanje Retül Body Geometry. Imamo stranke ne le iz Bosne in Hercegovine, ampak tudi iz nekdanje Jugoslavije in drugod. Za vse resne kolesarje v okolici smo tu za vse, kar potrebujejo: servisiranje in popravila, nabavo opreme po ugodnih cenah, prilagajanje koles, ideje, kam in s kom kolesariti itd.

mtb.si: Kakšna je danes DH scena v BiH? Pa enduro?

Djenan: Mislim, da smo v Bosni in Hercegovini priča generacijski spremembi v gorskem kolesarstvu; veliko starejših fantov se je poročilo in zdaj veliko manj kolesari, če sploh še kolesari, in ti so bili tisti, ki so vodili aktivnosti, dirke itd. Ti mlajši kolesarji še niso dovolj okrepili klubov, da bi lahko govorili o organizaciji resnih mednarodnih dirk, ki jih tu že dve desetletji nismo imeli. Zato definitivno doživljamo nekaj miru ali situacijo, ki bi morala biti veliko boljša. Mislim, da tudi DH po svetu nekoliko stagnira, kar se čuti tudi tu. Enduro, ki v tujini doživlja razcvet, je tudi pri nas še v povojih, vendar je v primerjavi s prejšnjimi leti doživel znatno rast.

Tehnično gledano se stvari izboljšujejo, saj imamo v smučarskih centrih že ljudi, ki menijo, da je smiselno vlagati v MTB park in poleti, ko ni snega, izkoristiti obstoječo smučarsko infrastrukturo. Na Kupresu že imamo soliden MTB park, skoraj zagotovo bodo v gradnjo nekaj vložili na Bjelašnici, morda tudi na Jahorini. Liga XC obstaja, vendar še zdaleč ni takšna, kot bi morala biti. Imamo tudi Lejlo Tanović-Njemčević, dekle, ki je v samem svetovnem vrhu v ženskem maratonu. Mi ji sestavljamo in servisiramo kolesa, tudi fitting ji delamo. Dosegla je nekaj neverjetnega; kljub vsem težavam z vrhunskim športom v Bosni in Hercegovini je dosegla vrh in s tem postala vzor za vso mlajšo generacijo.

Katere top tri traile bi priporočil v BiH?

Igman – nelegalne pohodniške poti; DH Treba na Trebeviću in Kupres Bike Park.

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Djenan: Kolesarski park Leogang in proge za spust so mi ostali v spominu.
Kolesarjenje v bosanskih gorah: Zelengora, Perućica, Bjelašnica, Igman, Trebević. Okoli mene je toliko dobrih ljudi, s katerimi sem kolesaril, da ne bi rad izpostavljal nikogar posebej.

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Z ženo Semro in sinovoma Eminom in Ridvanom kjerkoli v naravi: smučanje na Bjelašnici, plaža v kampu na Pelješcu.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Zagotovo bi se ukvarjal s športom, ki vključuje gore in adrenalin – motokros ali smučanje, samo ne lov! Ali pa bi bil narkoman … ????

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

V delavnici vsak dan sestavljam in servisiram vrhunska cestna, gorska in triatlonska kolesa, pa tudi nove komponente in e-kolesa. Poznam jih do potankosti; sem tudi zelo dober v odkrivanju skritih napak in tehničnih težav, ki jih večina ljudi ne bi opazila. 15 let sem se udeleževal tudi dogodkov za prodajalce Specialized, GT itd., kjer sem imel priložnost voziti najboljša kolesa na epskih evropskih poteh in v MTB parkih. Čeprav se zavedam prednosti novih tehnologij – brezžičnih menjalnikov in dropperjev, podpore za e-kolesa, konfiguracij mullet-koles itd., me še vedno navdušuje tehnična popolnost klasičnih enduro ali trail koles brez teh novih tehnoloških dodatkov. Moje karbonsko kolo Specialized Stumpjumper z 29-palčnimi kolesi na pravi brutalni poti in v družbi prijateljev še vedno sije kot zvezda. Leta me dohitevajo in razmišljam tudi o možnosti e-kolesa za enduro, vendar me navdušuje preprostost, popolna geometrija in vsestranskost Stumpjumperja.

Tvoje prvo kolo?

Bilo je poceni jekleno gorsko kolo Limex, kupljeno v nakupovalnem centru nekje v Sarajevu, tik po koncu vojne v Bosni in Hercegovini. Takrat se mi je zdelo, da se mi je uresničila sanja in da je to najčudovitejša stvar, kar sem jih kdaj dobil! V resnici sem otroštvo preživel med vojno v predmestju Sarajeva, kjer sem bil štiri leta konflikta le sto metrov oddaljen od območja delovanja ostrostrelcev, z vsakodnevnim streljanjem in obstreljevanjem. Ubili so moje sosede in prijatelje. Težko je opisati, kako je odraščati v takšnem okolju, hoditi v šolo v kleti z vrečami peska pred okni in v ozadju slišati eksplozije granat. Ko se je vojna končala, je trajalo leta, da se je življenje vrnilo v normalno stanje, in moral sem se odločiti: šolska ekskurzija ali moje kolo! Seveda sem izbral kolo! Celo tisti grdi jekleni Limex je bil takrat tako lep.
Potem je bil še Scott Boulder, GT I-drive 5, GT DHi, Specialized Stumpjumper … Ampak Limex je prava mašina! Haha.

View this post on Instagram

A post shared by Djenan Karic (@djenan.karic)

S kom bi najraje fural? Komer koli na svetu (ali v vesolju), živim, mrtvim, namišljenim …

S svojim dvojčkom Stevom Peatom. ????

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Vrni se živ. ????

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil? Tudi, če si ga v resnici nisi …

Bilo jih je več. Verjetno bi izpostavil padec na downhillu Urban Sarajevo Stari Grad. Čeprav že nekaj let nisem bil aktiven v DH dirkah, so me organizatorji in mnogi lokalni kolesarji nagovorili, naj se udeležim dirke, ki naj bi bila pravi mednarodni spektakel s približno sto tekmovalci iz 6 ali 7 držav. Dosegal sem odlične čase, spodbujali so me navijači in res sem dal vse od sebe, da bi dosegel najboljši možen rezultat. Meseci brez treninga in kolesarjenja so terjali svoj davek; dobesedno, na zadnjem skoku pred ciljem nisem imel občutka v rokah in nisem mogel poravnati kolesa na dropu. Padel sem naravnost na glavo, na srečo brez večjih poškodb. Saj ste slišali, da imamo debele lobanje? Tako da sem v redu, haha! Spomnim se tudi padca na Mariborskem Pohorju, ko sem prišel domov z zlomljeno ključnico in nekaj rebri. Pot domov je bila boleča pustolovščina.

Tvoja glasbena želja oziroma glasbeno posvetilo bralcem mtb.si?

Preberi še

Na verigi: Mare Peserl
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

https://www.mtb.si/intervjuji/na-verigi-mare-peserl/

Objava Na verigi: Djenan Karić se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Objavljeno: 27.01.2026

Vir/avtor: www.mtb.si